Fotografija: Pexels
Bil je mojster. Mojster zavajanja in majhnih goljufij. Dijak drugega letnika Druge gimnazije v štajerski prestolnici.
A ni šlo drugače. Tokrat ne. Rešitev je bilo potrebno najti.
Že res, da je materi, vdovi, samohranilki s petimi otroki na kmetiji brez drugih dohodkov, enega od tistih gričev, kjer se težko živi v revnih Slovenskih goricah, priznal, da obiskuje tečaj za jadralnega pilota, zamolčal pa ji je tudi, da obiskuje tečaj za športnega padalca. Kmalu je nastala dilema, vedel je, da bo prekmalu prišlo do nje, odločal se je med tem, ali naj bo pilot ali padalec. Dilemo so, ko so ugotovili, da je končal oba tečaja, rešili kar v Letalskem centru. Dali so mu izbiro. Njegova odločitev je bila jasna. Padalec bo. A ker še ni bil star osemnajst let, je moral eden od staršev podpisati pred izvedbo prvega skoka, da dovoljuje, da njegov otrok skače tja dol v globino, kar se vsake toliko časa vse ne izide, kot bi bilo potrebno.
Že res, da je materi, vdovi, samohranilki s petimi otroki na kmetiji brez drugih dohodkov, enega od tistih gričev, kjer se težko živi v revnih Slovenskih goricah, priznal, da obiskuje tečaj za jadralnega pilota, zamolčal pa ji je tudi, da obiskuje tečaj za športnega padalca.
Vedel je, kaj mora storiti. Tik pred odhodom na jutranji avtobus je na hitro skočil v hlev, kjer je mati ravno molzla krave ter ji presenečeni pomolil pred nos kos papirja in pisalo: “Podpiši! Saj ni nič posebnega. Samo popravni pri fiziki.”
Mati je hotela ugovarjati, češ, pri fiziki pa vendar blestiš, a jo je prehitel.
“Se zgodi.”
“Saj boš uredil. Ti vedno vse rešiš,” se je nasmehnila.
In že je hitel na mestni avtobus. Zdaj je morala samo še počakati na soboto, da bo vreme v tej zgodnji pomladi lepo, kot je bilo lepo življenje samo.
Ta pomlad je bila res lepa. In predvsem je bil vesel, da je soboto končno uspel pričakati. Zdaj je šlo zares.
Tečaj končan, izpiti opravljeni brezhibno, zdravniški izvid je pozitiven, vaje na zemlji so se končale, tudi padala so znali vsi zložiti.
Tako za vajo so jih zlagali pod budnimi očesi padalskih učiteljev večkrat. Morda bi padalo zložil zadnjič, če bi ga zložil površno in nepravilno. To se ni smelo zgoditi.
Danes bodo zlagali še posebej počasi in previdno. Danes je bil napovedan prvi skok. Danes je bil praznik za tiste, ki jih je obvladoval strah, a so ga morali premagati. In, ko bodo to storili prvič, bo to postala radost in zasvojenost za mnoga leta, ko se bo končalo tako klišejsko klavrno, ko bo sveži zakonec vrlega padalca postavil pred kruto dejstvo.
“Ali še danes končaš s padalstvom, ali pa grem jaz.”
A do tja so še neskončna leta.
Kdo bi danes mislil na to, zdaj, ko gre zares.
Dijak je zbrano in počasi zlagal padalo. Bil je samozavesten, saj je obvladal. Vendar vseeno. Nekaj ga je motilo. Imel je občutek, da ga nekdo opazuje in spremlja vsak njegov gib. Na nek čuden način ga je motilo. To je namreč pomenilo, da mu ne zaupajo. Na hitro je pogledal okrog sebe. Na srečo se je motil. Njegov učitelj padalstva Eda je sedel na travi kakšnih pet metrov vstran in z zadovoljstvom kadil že tretjo cigareto to jutro. Nemoteno je dalje zlagal svojo napravo, ki ga bo kmalu prvič varno spustila iz višin na trdna tla. Vedel je, da bo zdaj, ko zlaga komandne vrvice, moral poklicati svojega učitelja, da pregleda pravilnost te kritične faze zlaganja padala. Ravno je hotel vstati in stopiti do učitelja, ko je z grozo ugotovil, da Eda že stoji tik za njim. Zbral se je. Ni ga zmedlo. Že je hotel umirjeno prositi: “Tovariš učitelj, prosim za pregled.”
Učitelj se je prijazno nasmehnil in dejal, da je odlično opravil in da naj tako nadaljuje: “Ti boš kmalu pravi padalec.”
Končal je z zlaganjem. Dvignil je skrbno in pomislil, da matere tako nežno jemljejo otroke v naročje. Padalo je bilo zdaj zloženo, nameraval ga je odnesti na platno, kjer je vsak odložil svoje, potem pa z grozo ugotovil, da je med skoraj dvajsetimi začetniki padalo zložil zadnji. Slabo je začel svojo padalsko pot. Če bo nadaljeval tako klavrno, se ne bo nikoli prebil v prvo ekipo svojega kluba, kjer bi se kot športni padalec udeleževal republiških in državnih prvenstev ter se potegoval za medalje.
Če bo nadaljeval tako klavrno, se ne bo nikoli prebil v prvo ekipo svojega kluba, kjer bi se kot športni padalec udeleževal republiških in državnih prvenstev ter se potegoval za medalje.
Zdaj je, kar je. Stekel je po zgornji del trenirke, padalske čevlje in čelado. Ko je tako skoraj brezglavo tekal sem in tja, je vedel, drugače ni moglo biti, da ga opazuje njegov padalski učitelj. Ko je vse prinesel, je učitelj že stal tam. A je molčal. Samo njegov nasmešek je govoril: “Le počasi. Vse bo v redu.”
Nenadoma se je zdaj pojavila pred njim mladenka. Nasmehnila se mu je. Prijela ga je za roko. Zdaj je bil povsem zmeden. “To pa že ne bo v redu za prvi skok,” je pomislil.
Pred njih je stopil Eda. “To je Stanka. Zdravnica je. Izmerila vam bo pritisk, prav tako bo skušala ugotoviti vaše psiho-fizično stanje. Če kdo ne bo primeren za skok, bo to ugotovila in se skok lahko preloži. Če je koga preveč strah, se še lahko premisli. Nič sramotnega ni to. Bolje tako, kot, da gre kaj narobe.”
“Zdaj pa midva,” je nadaljevala mlada ženska, ki je njegovo zapeste prijela z obema rokama.
Smehljala se je in s svojimi nežno modrimi očmi zrla vanj. Ni mogel odvrniti pogleda od nje, vleklo ga je nekam v neznano, to igro je hotel speljati do konca, čeprav je vedel, da je bilo to zanj toliko kot pogubno. Ni bil vajen gledati lepim dekletom v oči. Reci kaj! Povej ji kaj! Karkoli, vendar ni zmogel.
Zardel je v obraz. Že tako ali tako ga je bilo strah, moral bi ostati zbran, zdaj pa ga je ta mlada ženská povsem iztirial. V njem se je vse bolj začel porajati občutek, da ni primeren. Konec je bilo z njegovim padalstvom.
Prehitela ga je. “Nekaj je narobe. Saj te je vendar strah. Pritisk imaš pa normalen. Greva še enkrat.”
Ponovno je namestila merilnik na njegovo roko. Spet ta nežnost. Bi bilo še lepše, če ne bi stal poleg zdravnice še padalski učitelj.
Tudi drugo merjenje je prineslo podoben rezultat. Njena zapeljiva usta so izustila odločilne besede: “Kandidat je sposoben za skok.” Zdaj je spustila njegovo roko. “Vso srečo ti želim pri skoku.”
Pri ostalih bodočih padalcih je šlo hitreje. Ko so končali, je učitelj dejal, da bo zdaj odločil, kdo gre prvi v zrak. To je pomenilo, da gre prvi v zrak tisti, ki je najbolj pogumen kot nekakšen zgled drugim.
Pri ostalih bodočih padalcih je šlo hitreje. Ko so končali, je učitelj dejal, da bo zdaj odločil, kdo gre prvi v zrak. To je pomenilo, da gre prvi v zrak tisti, ki je najbolj pogumen kot nekakšen zgled drugim.
Nenadoma je stopil predenj, čeprav je stal zadnji v vrsti: “Ti greš prvi. S teboj gre Žarko. Le pogumno. Vem, da zmoreš.”
Nadel si je padalo. Ozrl se je okrog sebe, da bi jo še enkrat videl. Zadovoljna in nasmejana je sedela pri mizi. Nikamor se ji ni mudilo.
Ko je sedel v letalu, se mu je zdelo, da mu veter skozi odprtino snetih vrat mrši lase, kar je bilo nemogoče, ker je imel na glavi čelado. Mešanica prepiha, drvečih trav, ropota ter nežna zmes zraka in izpušnih plinov mu je bila takoj domača. Potem so se nežno odlepili od tal travnate piste. Prvič je sedel v letalu. Zdaj si je upal po nekaj minutah pogledati tja dol, kjer so hiše postajale vse manjše in manjše.
Vedel, da ga nekdo tam zgoraj opazuje ter bdi nad njim. V življenju ga je do sedaj petkrat rešil skoraj gotove smrti. Tudi pri padalstvu bo tako. Ne sme biti drugače.
Materi, ki se je v življenju prebijala iz tragedije v tragedijo, bi počilo srce. Vedno bo pazljivo zlagal svoje padalo.
Pilot je obrnil letalo nazaj proti letališču. Žarko ga je potrepljal po roki, kar je bil znak za odskok.
Nič več se ni obotavljal. Pogumno se je odrinil od letala.
Zdaj je šlo zares, pri čemer se ni mogel otresti občutka, da ga z zemlje gleda ona, z rokami mirno zloženimi na mizi.
