Hamid, ljubezen mojega življenja. Najprej je bil moj mož, nato oče mojih hčera. Zdaj sem njegova vdova. Spomnila sem se, kako je le tri dni nazaj ležal na kavču, z žuljavimi stopali, naslonjenimi na blazino. Prosil me je, naj mu prinesem kozarec vode, ki ga je izpraznil v treh požirkih, nato pa se zahvalil Bogu: »Al-Hamdu lillah!« (odlomek iz romana Kaktusova dekleta, Banat al-sabbar, založba Éditions Le Fennec, 2018)
Arhiv kategorij: Panorama
Odlomek iz romana Včeraj bi jo morala spoznati prikazuje intimno srečanje med Živo in Dobrujem, ki skupaj preživita večer v njegovem stanovanju. Med pogovorom se dotakneta tem, kot so staranje, kulturne razlike, rasna neenakost in kolonialna preteklost Nizozemskem.
Akra, maj 2021
Esej Sally Al Haq opisuje osebno in literarno potovanje pisateljice, ki je bila maja 2021 na rezidenci v Akri v Gani, v Knjižnici Afrike in afriške diaspore. Tam je odkrila delo skoraj pozabljene egiptovske pisateljice Alife Rifaat (rojena Fatimah Rifaat, 1930–1996), ki je bila v lastni državi cenzurirana, a mednarodno priznana. Rifaat je pisala o ženskih izkušnjah, seksualnosti, duhovnosti, patriarhalnem nasilju in podeželskem življenju v Egiptu. Njena proza je igriva, provokativna in globoko feministična.
Pisateljica razmišlja o literarnem izbrisu, patriarhatu in moči ženskih zgodb. Rifaat je z neolepšanim realizmom pisala o spolnem nasilju, dogovorjenih porokah, ženskih željah, čutnosti in družbeni represiji. V nekaterih zgodbah se pojavljajo tudi kvirovske in simbolične figure, kot je ljubezenska zgodba med žensko in kačo (džinom), ki izziva heteronormativne predstave.
Esej je tudi osebna refleksija o pomenu pisanja, spomina in literarne dediščine. Avtorica prek Rifaat odkrije del zamolčane zgodovine egiptovske literature in čustveno povezanost s preteklostjo, ki ji je bila odvzeta. Pisanje o Rifaat dojema kot upor proti izbrisu in dejanje odgovornosti.
Mirjam Dular v kratki zgodbi – Zadnja priložnost za ogled – piše o Zhang Wei in njegovi žena Li Mei, ki živita urejeno družinsko življenje v sodobni kitajski družbi, kjer je vsak dan natančno sprogramiran. Njuno jutro poteka v ustaljenem ritmu s tradicionalnim zajtrkom, usklajevanjem otroških obveznosti in ljubečo, a funkcionalno komunikacijo. Wei predlaga eksotično potovanje v evropsko »živo muzejsko državo«, a ga Mei zavrne – zaradi napornega življenjskega ritma, skrbi za otroke in nenaklonjenosti Zahodu. Odločita se, da bosta dopust preživela ločeno – on v Evropi, ona z družino na morju. Po vrnitvi Wei navdušeno deli svoje vtise, a je Mei z mislimi že drugje. Oba sta zadovoljna s svojimi odločitvami, a med njima ostaja tihi razkorak, simboliziran z novimi skodelicami brez zlate obrobe in darilom z enigmatičnim napisom: »Jutri bo naslednji dan.«
Roman Ane Kalin Včeraj bi jo morala spoznati (Hirondelle 2025) spremlja protagonistko Živo, Slovensko, ki se po osebnem in poklicnem razočaranju preseli na Nizozemsko. Tam skuša uresničiti dolgoletno sanje – odpre knjigarno. Po začetnem uspehu projekt začne pešati in Živa se spopada z občutki neuspeha, dvoma in osamljenosti, hkrati pa skuša najti nov smisel, prostor zase in svojo identiteto v tujini. Roman subtilno obravnava tematike begov pred samim seboj, iskanja pripadnosti, notranjih bojev ter razpoke med pričakovanji in realnostjo.
Adrianin zapis je močan in reflektiven esej o knjigi It Ends With Us Colleen Hoover, ki obravnava problematiko nasilja v partnerskih odnosih. Avtorica opozori, da zgodba sicer odpre pomembno temo, a jo predstavi nevarno zamegljeno – z razumevanjem storilca, estetizacijo nasilja in pomanjkanjem jasne obsodbe. Ob tem poudari, da ljubezen nikoli ne boli; če boli, ni ljubezen, temveč nasilje. Besedilo poziva k družbeni odgovornosti, jasni postavitvi mej in razgradnji sistemskih prepričanj, ki opravičujejo nasilje.
Besedilo HUSAMA MAAROUFA raziskuje nenavadno prepletenost smeha in trpljenja v vojni Gaze, skozi prizmo filozofije in dramatike Samuela Becketta. V svetu, kjer življenje izgublja svoj smisel in telo postane lutka, ki ne more nehati gibati, se prebivalci Gaze odzivajo na uničenje in izgubo z grenko ironijo – s smehom, ki ni izraz sreče, temveč mehanizem preživetja. Smeh postane način, kako zaščititi svojo dušo pred propadom, izraz notranje svobode v času popolne nemoči. Tako kot pri Beckettovih likih, tudi v Gazi smeh služi kot edini upor proti absurdu obstoja.
Pripovedovalka se spominja družine s Krasa, zlasti najmlajše hčerke Metke, ki je bila ljubljenka svojih preprostih, a spoštovanih dolenjskih staršev. Njeni štirje bratje so uspešno študirali in se uveljavili v Ljubljani, Metka pa je ostala bolj svobodna in neukalupljena. Pripovedovalka se v mladosti zaljubi v enega od bratov, a ga kasneje vidi le še kot oddaljenega odraslega moškega. Metka je živela bolj neodvisno življenje, nekoč jo je pripovedovalka na Krku opazovala z njenim ljubimcem, kjer je Metka nosila prstan z rdečim kamnom. Nato pride do tragične nesreče: Metka umre v letalski nesreči na Korziki leta 1981, skupaj z 179 drugimi. Družini ostane le njen prstan.
