Odlomek prikazuje trenutek, ko se Bruno in Nevio po mačkasti noči odpravita na pogreb svoje prijateljice Grete. Med vožnjo obujata spomine na mladost, glasbo in izgubljene priložnosti, pri čemer ju spremlja občutek nostalgije in krivde. Ko na koncu pred njima nepričakovano stoji živa Greta, se pripoved drastično preobrne – to je točka, kjer se v romanu vse spremeni.
Arhiv kategorij: Panorama
20 let nagrade Saif Ghobash Banipal: razkrita žirija in prijavljena dela
Banipal Trust for Arab Literature je ob 20. obletnici razglasil žirijo in seznam prijavljenih del za leto 2025. V žiriji so professor Tina Phillips (predsednica), dr. Susan F. Frenk, Nashwa Nasreldin in Boyd Tonkin.
Za nagrado se poteguje 17 del (13 romanov, ena pesniška zbirka, ena zbirka kratkih zgodb, en spomin in ena knjiga za mlade bralce), ki jih je napisalo 16 avtorjev in prevedlo 18 prevajalcev.
Kratki seznam bo objavljen 1. decembra 2025, nagrajenci pa 7. januarja 2026. Letos bo nagrada prvič podeljena dvema prevodom: £3,000 za zmagovalca in £1,000 za drugouvrščenega.
Seznam vseh prijavljenih del je objavljen na spletni strani Banipal Trust for Arab Literature.
Zgodba Silve Batič Rožman razpira bolečino zaradi Jankove neizpolnjene obljube, ki je možu in njegovi družini pomenila upanje na pravičnost, pripadnost in korenine v domači zemlji. Pripovedovalka skozi leta vztraja pri opominu, saj v bratovi obljubi vidi več kot kos zemlje – vidi priznanje, popravo starih krivic in dokaz, da besede lahko postanejo dejanja.
Zemlja je postala izsušena in tiha, brez živali, letnih časov in skoraj brez možnosti pridelave hrane, ljudje pa so se morali za preživetje vrniti k osnovnim orodjem in znanju. V takšnem svetu sta ostala le še ženska in moški, vsak s svojimi majhnimi njivicami, na katerih se trudita vzgojiti nekaj hrane, obenem pa si kljub osamljenosti iščeta bližino v virtualni intimnosti. Toda tudi njuno prizadevanje je zaman – semena ne bodo več vzklila, rodovitnost je izginila in s tem je dokončno zapečatena usoda človeštva.
Jelenine pesmi dišijo po telesu, ki se odpira morju, in po geografiji, ki ni nikoli samo ozadje, ampak prostor preizkušanja. Breskve v košari, Michelangelov obraz, parket plesne dvorane – vse se preliva v eno samo gibanje, kjer se ljubezenski dotik prepleta z valovanjem obale. Tu ni jasnega začetka ali konca; podobe se plastijo kot valovi, ki hkrati raztapljajo in gradijo. V njih je prisotna želja po izginjanju, pa tudi nuja po trdnosti, kot bi telo in beseda drug drugemu dokazovala, da lahko zdržita. V intimi se zrcali umetnost, v erotiki minljivost, v praznini jutra nežnost. Poezija ostaja v gibanju, ne kot dokončen odgovor, ampak kot prostor, kjer se svet – večplasten, zastrt, senzualen – razpira v dotik, v ritmu brez meja.
Besedilo opisuje neznosno vročino, bolečino in občutek zapora med vojno v Gazi, kjer so trenutki olajšanja redki in kratkotrajni. Avtorica razmišlja o svobodi, literaturi in potrpežljivosti ter se bori z brezčasnostjo dni, ki jih preživlja v zatočišču.
Postavila sem si celo vprašanje, ki ga ne morem pozabiti: ali literatura, ki nastaja v zatočiščih, šotorih ali kjerkoli v Gazi — šteje kot zaporniška? (Aya Massri)
Panorama
Nima Hasan – pisanje z obrobja domovine: “Zapustim ti življenje, kajti umiramo, ne da bi nas življenje poznalo”
Lakota je verz.
Razselitev je verz.
Svet ne blagoslavlja
šotora iz pločevink.
(Nima Hasan)