Fotografija: naslovnica romana Včeraj bi jo morala spoznati (Mojca Fo)
Ana Kalin: Včeraj bi jo morali spoznati
Predstavitev knjige v Knjigarni kavarni Maks
Z avtorico se bo pogovarjala urednica Gabriela Babnik Ouattara.
Roman Včeraj bi jo morali spoznati spremlja Živo, ki na Nizozemskem išče nov začetek, a nepričakovano najde zatočišče v stari knjigarni. Ko zapre vrata preteklosti, jo lastna negotovost pahne v nov poskus – odpre knjigarno, ki pa hitro razkrije svoje razpoke.
Ob nenavadnih in bližnjih ljudeh Živa spoznava, da vsak nosi s seboj bremena izgube, dediščine preteklosti in družbenih neenakosti. Roman je zgodba o iskanju bližine ter sprejemanju sebe in drugega.
Ob tej priložnosti objavljamo odlomek iz romana Včeraj bi jo morala spoznati (Hirondelle, 2025).
1
Odprla je svoj poslovni profil Facebooka, že sedmič ta dan, v upanju, da bo kaj novih všečkov. A številka 1327 jo je kljubovalno gledala z ekrana, nespremenjena iz ure v uro, že več kot mesec dni. V upanju na čudež je ponovno osvežila stran, kot osnovna uporabnica družabnih medijev kaj drugega niti ni znala. Močno je zatisnila oči, zamrmrala: »Prosim, prosim, prosim …« poškilila skozi špranjico v levem očesu in zagleda isti zapis. Ki se ji je posmehoval z zaslona in prikoval teman oblak, ki ji je pritajeno sledil ves teden, počasi rastel in se temnil, direktno na njeno teme. Na silo je poklopila prenosni računalnik, povesila ramena in dopustila črni zapackani gmoti, da je preko glave pronicala v vrat, se razširila okoli srca in na koncu obležala v želodcu.
Po začetnem uspehu, v lokalnih medijih je Živa oziroma njena knjigarna bila označena za »potencialno novo uspešnico«, takrat se je pred vrati trgovine na trenutke naredila kratka vrsta, so kupci počasi prenehali prihajati. Ni še minilo pol leta in večji del osemurnega delovnika je preživela sama. Dan za dnem je vrtala po svojih glavi, da bi doumela razloge, za kar se je začelo nakazovati kot le še eden v nizu njenih številnih neuspehov. Sprva je za to krivila lokacijo. Ni bila v središču mesta, a za to v njenih očeh ni bila nič manj šarmantna (misliti se pravi nič vedeti, ji je pogosto navrgel njen ata). Oboževala je pot do nje, od železniške postaje, kamor jo je vsako jutro pripeljal lokalni vlak, peš ali še raje s kolesom, ki ga je takoj po drugi selitvi na Nizozemsko posvojila kot najbolj praktično prevozno sredstvo, čeprav ga še vedno ni uporabljala tako pogosto kot domačini, ki so po ulicah švigali ob vseh vremenskih razmerah.
Po začetnem uspehu, v lokalnih medijih je Živa oziroma njena knjigarna bila označena za »potencialno novo uspešnico«, takrat se je pred vrati trgovine na trenutke naredila kratka vrsta, so kupci počasi prenehali prihajati.
Najlepše jo je vedno čakalo na koncu, ulice v njenem predelu, ozke, ponekod še tlakovane, nad njimi pa so se dvigovale kamnite tri, največ štiri nadstropne ozke hiše, povečini zgrajene v devetnajstem stoletju. Nekatere so bile pobarvane, druge so ohranjale izviren opečnat izgled. Njihova podoba se je prilagajala času leta in dneva ter količini sončnih žarkov, ki jih je božala. Nekoč delavska soseska je v zadnjih letih postajala vedno bolj trendovska, prvotni prebivalci so se počasi odseljevali. Od nekdaj je privabljala umetnike, svobodne duše in priseljence. Ti so s sabo pripeljali svoje recepte in ob večerih, ko se je Živa vračala domov, so iz lokalov puhtele dišave kardamoma, kumine, koriandra, zatarja, harise, ingverja, janeža, muškatnega oreščka, cimeta, klinčkov in čilija, ob boku lokalnih sirov in sladkasto zasičene karamele, ki se je širila iz stroopwaflov.
Desno od njene trgovine je stala pozamenterija s tisočerimi predalčki, ki so skrivali pisane, enobarvne, naravne ali svetleče gumbe, našitke, trakove in čipke. Ure in ure je Živa preživela v iskanju ravno pravih dodatkov, s katerimi je obnovila in obrobila stare fotelje in dvosede, ki so mamili obiskovalce k raziskovanju platnic. Na levi strani knjigarne je skupina mladih fotografov, oblikovalcev in arhitektov odprla kreativni studio. Pogosto so stali na pločniku, s cigareto v eni in kavo v drugi roki, in strastno zagovarjali svoje umetniške ideje. Spominjali so jo nanjo, v njeni prvi službi, ko je še mislila, da sta trdo delo in predanost zagotovili za uspeh. Lokacija resda ni bila centralna, kar je pomenilo manj naključnih obiskovalcev, a glede na nenehen vrvež v prodajalnah v njeni neposredni bližini najverjetneje ni bila razlog za njen neuspeh.
V hiško s knjigarno se je bila Živa zaljubila pred malo manj kot dvajsetimi leti, ko se je bila po dokončanem študiju prvič sama preselila v tujino, njeno prvo bivanje na Nizozemskem. Ji ni bilo lahko, na začetku, čeprav je bila vajena premikov med državami, krajših in daljših. A ednina je v tujini lahko zelo osamljena. Ker ni hotela ždeti v praznem stanovanju, je po službi prečesavala ulice mesta, se v njih skrivala sama pred sabo. In tako je naletela na izložbi, polni knjig. Pod njima je bil lesen opaž starinsko pastelne zelene barve, med njima lesena vrata istih odtenkov, v njih kovinska, že nekoliko zarjavela poštna reža, in nad njo kovana okrogla kljuka v obliki rožice. Koliko sobotnih popoldnevov je preživela med policami! »Oooo, moja slovenska hčerka,« jo je takratni lastnik nagovoril vsakokrat, ko se je nad njeno glavo oglasil zvonec. Živine nakupe je hitro začel zaokrožati navzdol, ob tem pa vedno pripomnil: »Ja ja, knjig nikoli ni preveč,« in ji ob tem zarotniško pomežiknil, kot bi si delila strogo varovano skrivnost. Ko se je odselila, sta dlje časa ohranjala stike, a sčasoma so ti postajali redkejši in na koncu zatonili. Služba, partner, razdalja, se je tolažila, a vedno s kančkom grenkega priokusa.
V hiško s knjigarno se je bila Živa zaljubila pred malo manj kot dvajsetimi leti, ko se je bila po dokončanem študiju prvič sama preselila v tujino, njeno prvo bivanje na Nizozemskem.
V drugo je na Nizozemsko pobegnila. Od službe, ki ji je sicer zagotavljala spodobno življenje, toda vsakič, ko je prestopila vrata ustanove, jo je z vseh strani stisnila nevidna stena in do odhoda iz pisarne primež ni popustil, kot tudi ne glavoboli in plitvo dihanje. Od propadlega odnosa, ki resda ni bil več vreden boja, a je v njeni glavi predstavljal zadnjo možnost, da uresniči idejo o popolnem življenju: srečen par (kako opevan pojem, sreča), dva otroka, dom v središču mesta, s psom ali mačko, oba bi bila verjetno malo preveč za v stanovanje, in dopust trikrat na leto, malo na morje in malo smučat ter obvezno raziskovanje sveta. Ni imela načrta, kaj bo počela v tujini, a privarčevala je dovolj denarja, da bi se brez večjih težav prebila do zaposlitve, morda sprva ne idealne, a zadovoljive; jezik je govorila, nekaj poslovnih stikov je ohranila, znala je biti še kar skromna. Morala je stran. Ko je odločitev obelodanila staršem, se je mami sesedla na stol in roko zakopala med dlani: »Le kaj bo iz tebe … Pri teh letih bi te pa res že lahko srečala pamet.« Ata je brez besed odkorakal iz kuhinje, v kateri je zavladala grobna tišina. Da v njej ne bi utonila, je Živa s konicami prstov grabila za ostanki občutkov, ki so jo nekoč greli v knjigarni. Sprejetost, varnost.
Dan po drugem prihodu na Nizozemsko je obiskala to isto knjigarno. Čeprav je imela oblačila še spravljena v kovčkih, zadala si je namreč, da bo novi dom našla v največ dveh tednih, pakiranja vseh vrst pa ji niso bila ljuba, ji je uspelo izvleci ravno pravšnjo opravo za težko pričakovano snidenje: mehke hlače, dovolj tople, saj se je spomnila, da lastnik ni močno kuril, še posebej v mesecih, ko je sonce že nakazovalo nekoliko toplejše dni, a je bil zrak še hladen, puli (ne čisto oprijet, saj ni bila več stara dvajset let) in za vsak slučaj še topla štrikana jopa. Bolj ko se je bližala bukvarni, hitrejši je bil njen korak, kotički ustnic pa so lezli proti očem, ki so zažarele, ko so jo ugledale. Nestrpno je iztegnila roko, močno potegnila za kljuko, a ta ni klonila. Šele ob tretjem poizkusu je opazila majhen, plastificiran list papirja, ki je naznanjal zaprtje trgovine. Srce ji je zastalo, iz ust pa ji je ušel tih in tresavi: »Neeeee …« Naslonila se je na steklo, z dlanmi zastrla svetlobo, ki je prihajala z leve in desne, in pokukala v notranjost: prazne police, na mizi je še ležalo nekaj kupčkov knjig, na njih se je že nabral prah.
Odtegnila se je od žalostnega prizora in slepo začela hoditi v nasprotno smer, od koder je prišla. Z vsako stopinjo se je poglabljal prepad, iz katerega je bežala. Tako napeto je gledala v tla, zdelo se ji je, da naprej ne more, nazaj pa ni mogoče iti, in tako skoraj spregledala majhen lokal, ki je zrastel na vogalu ulice. Njegova prostrana okna, uokvirjena s petrolej modrimi lesenimi oblogami, so se razkazovala ulicama, na katerih so počivala. Postala je pred vrati, ki so jo mamila, negotova, z občutki, da starega znanca, kaj znanca, zatočišče, menja za novega, privlačnega. Še celo rožičasta kljuka je bila podobna. Trenutek za tem se je ta pred njenimi očmi obrnila, in ko so se priprla vrata, se je vanjo zaletel mamljiv vonj jedi, v katere je bilo zamešenega nemalo masla in sira. Za dišavami je prišel mlad par, in ko sta se umaknila, je zagledala bledo sive stene, porisane s stiliziranimi travniškimi rožami, in majhne toplo rjave lesene mizice z lesenimi stoli. Ko je pozorno pogledala, je videla, da je bil vsak nekoliko drugačen. Tisti z rumeno blazino je bil namenjen njej.
Odtegnila se je od žalostnega prizora in slepo začela hoditi v nasprotno smer, od koder je prišla. Z vsako stopinjo se je poglabljal prepad, iz katerega je bežala.
Sključena nad mizo, je strmela v kratek jedilni list. Lokal je bil nabito poln, bil je čas kosil, in natakarica jo je dovolj dolgo časa pustila pri miru, da si je izza meglenega zastora, ki se je naredil na njenih očeh, izbrala špinačno pito z ovčjim sirom in popečenmi pinjoli ter listnato solato. Ko je kosilo, postreženo v sivih keramičnih krožnikih, čistih, a nekoliko grobih linij, prišlo do njene mize, skupaj s pristno toplim nasmehom natakarice, so se v njenih ustih začele nabirati sline, drža pa se je vzravnala.
Med grižljaji je Živa začela opazovati mlade poslovne ženske in moške, mlajše od nje in tudi zato še zelo prepričane vase, ki so drug drugemu prodajali uspeh, polni elana (nekateri tudi sami sebe). Iz njih je žarel optimizem, nepričakovano nalezljiv. Živa je bila zmedena, po navadi je za vsak zakaj našla vsaj pet razlogov, da se ga ne bi lotila, a ko je v usta ponesla zadnji košček kiša, je bila odločna, da poizve razlog za zaprtje knjigarne in poišče nekdanjega lastnika. V njene misli so se počasi začele seliti podobe knjigarne, ne tiste, ki jih je poznala izpred dvajsetih let, temveč nove. Njene. Ko si je zamisel prvič upala na glas priznati Niki, prijateljici iz študentskih let, ji je bilo kar malo slabo, pričakovala je smeh z druge strani telefonske slušalke, a zaslišala je: »Saj si vedno sanjarila o knjigarni. Si tudi ekonomistka. Nisi službe pustila zato, da se na stara leta ne bi tepla po glavi, da si niti poskusiti nisi upala?«
Dva meseca kasneje je podpisala najemno pogodbo in prevzela vodenje tistega čudovitega kotička (dan predtem je od mame dobila sms, ali je res prepričana, da je to dobra ideja). Njegovo zunanjost je pustila nespremenjeno. Nikogar ni želela oropati otroške radosti, ki jo je občutila sama, ko je bila leta nazaj spoznala knjigarno.
No, morda je mama le imela prav, in to ni bila dobra ideja.
Drugi na Živinem seznamu možnih razlogov za polom je bil nabor knjig. V originalnem načrtu naj bi se na policah znašla fantazijska dela, znanstvena fantastika in stripi. Čeprav ni bila največja ljubiteljica tistih najbolj komercialnih stripov z znanimi superjunaki, je vedela, da se dobro prodajajo, za dušo pa je hranila še tiste malo manj znane in družbeno angažirane stripe (Nika jo je kasneje podučila, da se za njih uporablja beseda risoroman, lahko pa tudi grafični roman.). In to je za sabo potegnilo odločitev o vključitvi družbeno angažirane literature; v resnici je tudi fantazijo in znanstveno fantastiko videla le kot orodje za postavljanje zrcala družbi, le na nekoliko manj direkten in kritičen oziroma direktno kritičen način. V njeni trgovini ni bilo nobenih knjig o kuhanju, vrtnarjenju, samopomoči, spiritualizmu ali veri, avtobiografij znanih ljudi, kot tudi ne romantičnih romanov in kriminalk. Tistih torej, ki spadajo med bolje prodajane.
V njeni trgovini ni bilo nobenih knjig o kuhanju, vrtnarjenju, samopomoči, spiritualizmu ali veri, avtobiografij znanih ljudi, kot tudi ne romantičnih romanov in kriminalk. Tistih torej, ki spadajo med bolje prodajane.
Veliko neprespanih noči je preteklo, da je sprejela odločitev, raziskovala trende, seveda v povezavi z velikostjo mesta in bralnimi navadami prebivalcev, a pretehtala je zavest, da ne more prodajati zgodbe, v katero ne verjame. Ta manko, kljub vsemu ga je videla kot poslovno slabost, je nadomestila z umestitvijo majhne kavarnice v knjigarno. Dišave sladke kave, pomešane z vonjem sveže natisnjenih knjig, so v njej vedno vzbudile tople občutke in prepričana je bila (na tem mestu bi se spet oglasil ata), da bo s tem pridobila stalne stranke, ki se bodo vračale v kratkih in mrzlih zimskih dneh, željne mehkega objema njenih knjižnih polic. No, kava in doma pečene slaščice, izbor katerih se je iz tedna v teden krčil, so bile najbolj prodajani proizvodi te dni.
Seveda se s tem ni končal spisek razlogov za polom, naslednje je bilo ime: Čarna izba. Noči, ko ni tuhtala o naboru žanrov, je posvetila imenu (na srečo se je knjigarna odpirala šele ob deseti uri, česar za čuda ni uvrstila med potencialne napake). Čarobna se ji je zdelo malce Disneyjevo in klišejsko, čarna pa manj utopično, bolj očarljivo in mamljivo, kot podstrešje, kamor se skriješ pred motečimi glasovi in odkrivaš skrivnosti tega sveta. Ker knjige so ustvarjene s peresom ustvarjalke in bralčevim umom. Da bi obiskovalcem pričarala občutek domačnega pribežališča, je naslonjače toplo zelenih, rumenih in opečnatih odtenkov, skupaj z mizicami, na katerih so počivale lučke za branje, umestila med knjižne police, kjer so lahko mirno odplavali vsak v svoje poglavje in pozabili na svet pred vrati bukvarne. Toda namesto gostov je izbo prevzela osama, ki se je udobno namestila v prazne fotelje in se lahkotno kot megla širila in počasi zapolnjevala vse njene pore.
Več krogov razmišljujočega mrcvarjenja kot je pretekla, bolj patetično se ji je zdelo ime knjigarne. In ona sama, ki se je ponovno znašla v nemogoči situaciji in milijontič dokazala, kako zelo nesposobna je (mislim, da bi se lahko bolj potrudila, bi z zaskrbljenim pogledom prišepnila njena mami). Ne le to, tudi večji del svojih prihrankov je vrgla skozi okno, da je uredila ta zacumpran prostor. Če se prodaja ne bi povečala, bi se pri triinštiridesetih letih morala vrniti v stanovanje svojih staršev. In niti ne v svojo sobo, saj jo je mami predelala v prostor za jogo in meditacijo, temveč bi morala spati na kavču v dnevni sobi, skupaj z razvajenim cuckom s slabim zadahom, ki je od ata in mami prejel veliko več ljubezni kot ona.
Samska, brez otrok, s propadlim biznisom, brez službe. Čista zguba, ji je zadonelo v ušesih. Stresla je z glavo, močno stisnila pesti in jih dvignila k zaprtim očem Izgini, ne bom te poslušala! Toda za to je bilo že mnogo prepozno. Na pladnju je imela vse dokaze, da ji nikoli ne bo uspelo in da je bila navadna trapa, ker si je mislila, da ji bo. Zaslišala je topotanje in se zasačila, da je z nogo živčno udarjala ob tla. Globoko je izdihnila in prisilno ustavila gibanje, nato pa začutila, da se je to preselilo v žilo, ki ji je vedno hitreje utripala na sencih.
