Arhiv kategorij: Kritika

Sofi Oksanen: Pasji park, Beletrina 2024

V romanu Pasji park pisateljica izriše zgodbo ob liku glavne junakinje Olge v Helsinkih na Finskem, leta 2016. Ta izjemno napet roman odpira številne teme kot so neplodnost, korupcija, revščina, osamljenost, postavljanje dobička pred zdravje žensk, sanje o lastni družini, konec koncev pa roman lahko beremo tudi kot pretresljivo ljubezensko zgodbo.

Protideževna juha

Mojca Fo v recenziji o nagrajeni ilustraciji Protideževni gozd (Sodobnost 2023): “Ilustratorka je pri odločitvah za to knjigo uporabila zelo močne in živahne barve. Želela je uporabiti predvsem primarne barve, toda brez dodatkov ni šlo. Ti dodatki so kakor točke, poudarki na posameznih mestih v knjigi. Ilustracija teče skozi celotno slikanico v ritmih, ki poudarjajo dele zgodbe tako, kot je zapisana.”

Gozd kot prizorišče smeha in groze

Dr. Dan Podjed o romanu Marije Jakopin – Kristalna smrt (Hirondelle, 2024):
“Gozd je s svojo srhljivo privlačnostjo pogosto tudi kraj, kjer se zapletajo in razpletajo kriminalke, recimo tista z naslovom – kako pa drugače – V gozdu, ki jo je napisala Tana French. Tudi Marija Jakopin je v svojem drugem kriminalnem romanu z naslovom Kristalna smrt (Hirondelle, 2024) postavila prizorišče dogajanja v gozd. V njem se znova pojavijo nekateri znani liki iz njenega prvega romana, Umor v Zrćah (Primus, 2023), na primer kriminalist Andrej in njegov sodelavec Damir, ki znova rešujeta skrivnosten primer, le da se je domnevni umor zdaj zgodil v mračnem gozdu. Oba glavna junaka poklicno sicer delujeta kot uigran tandem, morda celo bolj kot v prejšnji knjigi, zasebno pa se med njima še vedno iskri zaradi številnih nesporazumov, ki so utemeljeni predvsem na medkulturni neusklajenosti in jezikovnem nerazumevanju. Prav dinamika njunega razmerja je tisto, kar daje mrakobni zgodbi živahen podton, ki ga je v kriminalnih romanih, filmih in serijah sicer razmeroma malo.”

Aleksandrijski kvartet (Justine, Balthazar, Mountolive, Clea) 

Martina Merslavič na neobičajen način piše o kultnem romanu Lawrenca Durella – Aleksandrijski kvartet!

“Je pa neka poetika v Durellovem jeziku, ki te vleče in vleče, kljub dejstvu, da sem se v nekaj dneh praktično neomejenega časa za branje komaj prebila do 80-te strani.”