Fotografija: Maja Drolec
Jani Virk (1962), sodobni slovenski pisatelj in prevajalec, avtor mnogih zbirk novel in kratkih zgodb: Preskok, Vrata in druge zgodbe, Moški nad prepadom, Pogled na Tycho Brahe, Med drevesi, Metulj v jantarju, pesniške zbirke Tečeva čez polje, zbirk esejev Na robu resničnosti, romanov: Rahela, 1895, Potres: kronika nenadejane ljubezni, Zadnja Sergijeva skušnjava, Smeh za leseno pregrado, Aritmija, Ljubezen v zraku, Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim, Brez imena, Jaka in Vane: zgodba iz osemdesetih, Vrnitev domov in del za mladino: Regata, Poletje na snegu. Veliko tudi prevaja. Za svoje delo je bil že večkrat nagrajen.
V romanu Vrnitev domov (Založba Goga, 2023) osrednji lik Blaž Rowenski, prevajalec, v svojem berlinskem stanovanju gleda fotografijo, ko sta pred tridesetimi leti s Petro posedala pod borovcem. Petra je bila njegova prva ljubezen, skupaj sta bila pri planinskem krožku, spominja se pohoda na Češko kočo, že tedaj, v njuni mladosti, profesor napoveduje ozonsko luknjo: »Olupilo nas bo kot pomaranče.« Bralec pričakuje, da se bo zgodba med Blažem in Petro odvijala naprej, čeprav po tridesetih letih, a se ne.
V romanu Vrnitev domov osrednji lik Blaž Rowenski, prevajalec, v svojem berlinskem stanovanju gleda fotografijo, ko sta pred tridesetimi leti s Petro posedala pod borovcem. Petra je bila njegova prva ljubezen, skupaj sta bila pri planinskem krožku, spominja se pohoda na Češko kočo, že tedaj, v njuni mladosti, profesor napoveduje ozonsko luknjo: »Olupilo nas bo kot pomaranče.« Bralec pričakuje, da se bo zgodba med Blažem in Petro odvijala naprej, čeprav po tridesetih letih, a se ne.
Blaž Rowenski je poročen. Njegova žena Sabine, Nemka, je novinarka, spoznala sta se, ko ga je intervjuvala za kölnski radio. Imata hčer Anne in sina Olega, ki sta ga posvojila iz ruskega zavetišča. Njun zakon je uglajen, otroka sta uspešna študenta, Sabine ima zahtevno službo kot urednica, Blaž pa prevaja. Dela doma, prevaja predvsem pesmi. Njegov priljubljeni avtor je Michael Honellebecq. Tematika, ki ga zanima, je seksualnost, smrt, življenje po smrti, trk civilizacij, odtujenost, nezanesljivost človeške narave. Njegov edini prijatelj je Horst, urednik manjše berlinske založbe, ki je v mladosti prebežal iz vzhodnega Berlina. Veliko se pogovarjata o poeziji, Horst zelo ceni Kocbeka, Kosovela in Šalamuna in bi želel izdati antologijo. Njegova žena je novinarka, nizozemska dopisnica.
Prvi zaplet v romanu je srečanje Blaža Rowenskega in sošolca Pavla Krnelja, s katerim se nista videla že trideset let. Sošolec je Blaža poiskal, ker umira in bi rad z njegovo pomočjo ugotovil, kje živi njegova mladostna ljubezen Julija, s katero ima po vsej verjetnosti otroka. Tedaj – v mladostni nestabilnosti je zbežal na študij teologije, a ga kasneje Vatikan ni prepričal, zato odide v misijon v Indijo, Afriko, Angolo in Mozambik, kjer je bil predvsem učitelj. Tik pred smrtjo želi popraviti krivico, ki jo je storil Juliji in otroku. Blažu preda denar, ključ od sefa, kjer je zapuščina za otroka in zapis na ključku – iz katerega bo razvidno njegovo kesanje, in ga prosi, naj poišče Julijo.
Prvi zaplet v romanu je srečanje Blaža Rowenskega in sošolca Pavla Krnelja, s katerim se nista videla že trideset let. Sošolec je Blaža poiskal, ker umira in bi rad z njegovo pomočjo ugotovil, kje živi njegova mladostna ljubezen Julija, s katero ima po vsej verjetnosti otroka. Tedaj – v mladostni nestabilnosti je zbežal na študij teologije, a ga kasneje Vatikan ni prepričal, zato odide v misijon v Indijo, Afriko, Angolo in Mozambik, kjer je bil predvsem učitelj.
Blaž izve, da je Julija pokojna, njena hči pa živi skupaj še z dvema aktivistkama, ki se ukvarjata z reševanjem Zemlje. Zavzemata se proti gradnji dveh jedrskih elektrarn, ki ju nameravajo graditi v Krškem in Ilirski Bistrici. Na Kongresnem trgu protestirajo proti okoljski katastrofi. Blaž se z njimi spozna in večkrat pride iz Berlina v Ljubljano, kjer ureja tudi svojo zapuščino – domačo družinsko hišo, stanuje pri bratrancu Edu, mesarju v Medvodah. Sicer se veliko sprehaja po mestu, »kot da bi pričakoval, da se bo v sivini vsakdana zgodilo nekaj, kar ga bo potegnilo v središče življenja, da bo mogoče srečal kakšno žensko, ki ga bo vžgala do neba, le vztrajno mora hoditi naokrog.« Ob tem zapisu se zdi, kot da je Sabine pravilno ugotovila, da ni imel nič proti sfinganju, ki ga je v pijanosti predlagal partner ene od sodelavk, ki ju Sabine povabi na večerjo v njuno stanovanje. Sabine ni mogla verjeti, ko se je zavedela, da jo Blaž lahko prevara, čeprav mu je neizmerno zaupala. Lahko bi jo izdal pred njenimi očmi. Tudi Blaža so presenečali njegovi občutki, kar je pisatelj zapisal z naslednjimi besedami: »Nenadoma ga je presenetila silovitost predstave, da bi se lahko ljubil z njo, počutil se je, kot da je zanihal v nekem praznem prostoru brez oprijemališča.«
Sabine ni mogla verjeti, ko se je zavedela, da jo Blaž lahko prevara, čeprav mu je neizmerno zaupala. Lahko bi jo izdal pred njenimi očmi. Tudi Blaža so presenečali njegovi občutki, kar je pisatelj zapisal z naslednjimi besedami: »Nenadoma ga je presenetila silovitost predstave, da bi se lahko ljubil z njo, počutil se je, kot da je zanihal v nekem praznem prostoru brez oprijemališča.«
Na obletnici s sošolci je Blaž srečal Petro, ki je nedostopna, Blaž čuti, da nekaj ve o Juliji.
S Horstom se vračata v Slovenijo tedaj, ko je Horst imel predstavitev svoje antologije o slovenskih pesnikih. Obiščeta tudi tri aktivistke; Vero, Zarjo, v katero se Blaž zaljubi, in avtistko Kajo, za katero se kasneje izve, da ja Julijina in Pavlova hči. Horst z Zarjo in Vero naredi intervju z naslovom Prihodnost, ki je ne bo, pripoveduje o semenski banki, ki jo ustanavljata. Mlade ženske bi rade zavrtele čas pred industrijsko revolucijo, ki v drevesih ne vidijo denarja, ampak živa bitja, Blaž jih pelje v Ilirsko Bistrico na demonstracije proti gradnji jedrske elektrarne.
Blažu je všeč dialog med mladimi, ki govorijo v žargonskem jeziku, so strastni, taista strast je namreč v njem usahnila že pred leti, v njihovih besedah ni bilo leporečenja, in nenadoma ga je prešinil silovit občutek praznine in odvečnosti, kot bi zašel s prave osi življenja. Sprašuje se o smislu življenja, pride do zaključka, da ne verjame v nič; ne v Boga, ne v zvestobo v zakonu, edino prevajanje se mu je zdelo smiselno, da želi otrokoma lepo življenje – v boljšem, manj ogroženem svetu – za kar pa ni bilo nobene garancije, saj izginjajo gozdovi, ledeniki, narašča morska gladina, Zemlja se brutalno uničuje in izkorišča, kopičijo se atomske bombe in jedrske elektrarne.
Blažu je všeč dialog med mladimi, ki govorijo v žargonskem jeziku, so strastni, taista strast je namreč v njem usahnila že pred leti, v njihovih besedah ni bilo leporečenja, in nenadoma ga je prešinil silovit občutek praznine in odvečnosti, kot bi zašel s prave osi življenja. Sprašuje se o smislu življenja, pride do zaključka, da ne verjame v nič; ne v Boga, ne v zvestobo v zakonu, edino prevajanje se mu je zdelo smiselno, da želi otrokoma lepo življenje – v boljšem, manj ogroženem svetu – za kar pa ni bilo nobene garancije, saj izginjajo gozdovi, ledeniki, narašča morska gladina, Zemlja se brutalno uničuje in izkorišča, kopičijo se atomske bombe in jedrske elektrarne.
Blaž je poslušal Pavlovo izpoved na ključku, kjer je bil posnetek njegovega življenja. Pavel je najbolj od vsega želel izvedeti, ali je edina ženska v njegovem življenju, ki jo je ljubil, rodila njegovega otroka. Nikogar ni imel, ki bi mu povedal za svojo bolečino. Pavel Krnelj se je Blažu globoko zasmilil …« Vsako dejanje in vsaka opustitev dejanja za vedno in nepovratno je vtisnjena v brazčasno tkanino spomina in tega nikoli, v nobenem trenutku vseobsegajoče večnosti ne moreš izbrisati in popraviti, če tega nisi storil za časa svojega življenja…«
Blaž je Zarji povedal vse o Pavlu Krnelju in ji predal njegovo zapuščino, ona pa mu je podarila sadiko japonske kraljeve češnje za notranje dvorišče pod oknom njegove berlinske dnevne sobe.
Sklenil je, da se dolgo ne bo vrnil v Ljubljano, saj si skoraj dvajset let mlajša ženska zasluži celega moškega in z njim svojo prihodnost, ki bo v morju odtekajočega časa trajala nekaj dlje, kot bi z njim. Blaž zaupa mladim in jim odstopi svoj lastni dom.
Sklenil je, da se dolgo ne bo vrnil v Ljubljano, saj si skoraj dvajset let mlajša ženska zasluži celega moškega in z njim svojo prihodnost, ki bo v morju odtekajočega časa trajala nekaj dlje, kot bi z njim. Blaž zaupa mladim in jim odstopi svoj lastni dom.
Na začetku romana lahko preberemo misel pesnice Louise Glück, ki je zelo povedna:
Nobenega upanja ni več.
Vrniti se moramo tja, kjer je bilo izgubljeno,
če hočemo spet najti.
Blaž se zaveda, da je našel svojo resnico, a si je ne more privoščiti, zato se pomirjeno umakne.
Roman Janija Virka je introspektivno in psihološko pretanjeno izpisano delo, ki raziskuje teme odtujenosti in iskanja identitete. V ospredju je junakova vrnitev domov, ki ni le fizična, temveč tudi simbolična – soočanje z izgubljenimi spomini, odnosi, ter občutkom pripadnosti. Virkov jezik je še enkrat premišljen in natančen, in bralcu omogoča vpogled v notranje dogajanje junakov. V njem je zajeta tudi določena melanholija, ki uspešno upodablja občutje odtujenosti in nostalgije.
