Fotografija: Mojca Fo (na fotografiji ilustratorka Ana Maraž)
Slovenija je letos v Bologni na Sejmu otroške in mladinske literature prevzela vlogo častne gostje. Slikanica Protideževna juha (Sodobnost, 2023) se je uvrstila na svetovno razstavo ilustracije in na tem sejmu dobila častno mesto med razstavljenimi najboljšimi slikanicami.
Knjiga Protideževna juha je bila letos podeljena 24.000 prvošolčkom v okviru Bralne značke Slovenije.
Avtorica knjige Majda Koren je velika zbirateljica otroških slikanic tako tujih kot slovenskih avtorjev. V njeni zbirki najdemo imena kot so Shaun Tan, Maurice Sendak, Kveta Pacovska, Kostja Gatnik, Damijan Stepančič, Alenka Sottler, Edward Gorey in še veliko je teh imen, ki polnijo pisateljičine knjižne police. Majda Koren pravi, da doma ni bilo na razpolago veliko knjig za otroke, nekaj pa le. Za vedno so se ji vtisnile v spomin ilustracije Marlenke Stupica in Ančke Gošnik Godec.
Majda Koren pravi, da doma ni bilo na razpolago veliko knjig za otroke, nekaj pa le. Za vedno so se ji vtisnile v spomin ilustracije Marlenke Stupica in Ančke Gošnik Godec.
Pravi, da se ob takih vrhunskih ilustracijah razvadiš, ne pristajaš na karkoli povprečnega in znova in znova v knjigah iščeš odličnost, najboljše, kar obstaja.
Na nekem knjižnem sejmu, na prodajni razstavi, ji je v oko padla ilustracija Ane Maraž. Predstavljala je minimalističen gozd. Drevesa, samoto, iz nje pa je vseeno sijal optimizem. Čista poezija, je pomislila pisateljica. Ko je prišel čas, da poišče ilustratorja za prav posebno zgodbo, ravno prav prismojeno, kakor pravi, se je spomnila na ilustratorko in njen gozd.
Fotografija: Mojca Fo
Ilustratorka Ana Maraž je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani na oddelku za likovno pedagogiko. Zgodbe pisateljice Majde Koren o Mali pošasti Mici je z navdušenjem, že kot otrok, prebirala v bratovem Cicibanu in tako ni naključje, da sta se njuni poti srečali v pravem trenutku.
Ilustratorka Ana Maraž je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani na oddelku za likovno pedagogiko. Zgodbe pisateljice Majde Koren o Mali pošasti Mici je z navdušenjem, že kot otrok, prebirala v bratovem Cicibanu in tako ni naključje, da sta se njuni poti srečali v pravem trenutku.
Ilustracije v knjigi Protideževna juha so napravljene kot zmes analognega in digitalnega. Skoraj vse oblike so izrezane iz papirja, skenirane, nato digitalno obarvane in postavljene. Urednica Jana Bauer in avtorica Majda Koren sta ilustratorki prepustili popolno svobodo in tudi odločitev, da so nekateri liki v druščini – živali. Ana Maraž pravi, da je bil tekst odprt in ravno prav prismuknjen, da si je to lahko privoščila. Ta odločitev spominja na odločitev, v kateri v besedilih nastopajo živali, na basni. Zdi se, da skozi obnašanje živali, skozi nekakšne arhetipske podobe in zarisanosti o tem, kako jih dojemamo značajsko (lisica, zvita tica, v risanki Spirited away Studiev Ghibl najdemo požeruha v obliki prašiča, petelin, ki zakikirika in je njegov glas odločilen za novo jutro v pravljicah, ker se potem nekaj zgodi, medved brunda gunda in pridne čebele, nosel, ki gre samo enkrat na led, pa ga najdemo tudi v Medvedku Puju kot nerodnega Sivčka, …) lahko povemo več kakor skozi upodobitev značaja človeka, celo otroka. Ilustratorka pravi tudi, da si je ob tako smešni zgodbi lahko privoščila, da so liki abstrahirani, ostale podobe poenostavljene in se lahko igra z velikimi oblikami in primarnimi barvami.
Ilustracije v knjigi Protideževna juha so napravljene kot zmes analognega in digitalnega. Skoraj vse oblike so izrezane iz papirja, skenirane, nato digitalno obarvane in postavljene.
Za igrivostjo in lahkotnostjo ilustracij se vedno skriva veliko raziskovanja ter premišljenih odločitev. Prva odločitev je že določitev, kakšni starosti je knjiga namenjena, v svetu literature na splošno, kdo so končni uporabniki. O tem odloča pisatelj in s tem se mora strinjati urednik. Kasneje, včasih vzporedno s pisanjem ali kako drugače, se začne rojevati ideja o tem, kakšno ilustracijo besedilo potrebuje. Da ga ne bo preglasila, pač pa nadgradila, da bo poudarila vse, kar je v besedilu najmočnejšega, najpovednejšega. Potrebno je razmisliti o stilu, upodobitvi likov, barvni paleti. O številu strani. Potrebno je določiti, kaj bo prišlo na katero stran, da bo dramaturški lok tekel od začetka do konca tako, da bo vlekel naprej v napeti liniji, od začetnega brbotanja do vrhunca in zaključka.
Ilustratorka je pri odločitvah za to knjigo uporabila zelo močne in živahne barve. Želela je uporabiti predvsem primarne barve, toda brez dodatkov ni šlo. Ti dodatki so kakor točke, poudarki na posameznih mestih v knjigi. Ilustracija teče skozi celotno slikanico v ritmih, ki poudarjajo dele zgodbe tako, kot je zapisana.
Ilustratorka je pri odločitvah za to knjigo uporabila zelo močne in živahne barve. Želela je uporabiti predvsem primarne barve, toda brez dodatkov ni šlo. Ti dodatki so kakor točke, poudarki na posameznih mestih v knjigi. Ilustracija teče skozi celotno slikanico v ritmih, ki poudarjajo dele zgodbe tako, kot je zapisana.
Močan element slikanice je kontrast med ploskvijo in črto. V svetu kolažiranja, ki je v današnji ilustraciji zelo prisotno se zdi, da je ena od elementarnih točk, ki naredi razliko med kvalitetnim in nekvalitetnim kolažem, ravno pravilna uporaba razmerja med ploskvijo in črto, da se dramaturški lok, dobra zgodba in umetniški izraz ilustratorja postavijo na svoje mesto v knjigo, ki je dobra, toda splošni bralec ne bo vedel, zakaj, bo pa to začutil. V minimalističnih kolažih, kjer je potrebno dobesedno razstaviti zgodbo in sliko na prafakotrje in vse sestaviti nazaj tako, da bi ostalo bistvo, esenca.
Močan element slikanice je kontrast med ploskvijo in črto. V svetu kolažiranja, ki je v današnji ilustraciji zelo prisotno se zdi, da je ena od elementarnih točk, ki naredi razliko med kvalitetnim in nekvalitetnim kolažem, ravno pravilna uporaba razmerja med ploskvijo in črto, da se dramaturški lok, dobra zgodba in umetniški izraz ilustratorja postavijo na svoje mesto v knjigo, ki je dobra, toda splošni bralec ne bo vedel, zakaj, bo pa to začutil. V minimalističnih kolažih, kjer je potrebno dobesedno razstaviti zgodbo in sliko na prafakotrje in vse sestaviti nazaj tako, da bi ostalo bistvo, esenca.
Enkrat se skozi strani previjajo velike ploskve obrazov, teles, drugič, na nas padajo črte dežja in s tem ustvarjajo napetost.
Ilustracija me nehote spomni na delo Katsumija Komagate, ki bi moral biti letos gost na Bolonjskem knjižnem sejmu, pa se je žal ravno tik pred sejmom poslovil.
Ilustracije Ane Maraž so izšle v knjigah Kako dolg je čas Mateta Dolenca (Beletrina, 2019) in Božaj veter Miroslava Košute (Mladinska knjiga, 2021). Objavlja v revijah za otroke Ciciban, Cicido in Galeb. Njena dela so bila razstavljena tudi na Kitajskem, v Srbiji, v Italiji, na Slovaškem, v Iranu. Ana Maraž je leta 2014 na 11. bienalu slovenske ilustracije zanjo prejela nagrado Hinka Smrekarja.
Majda Koren in Ana Maraž že ustvarjata novo slikanico.
