Fotografija: Pexels – Pixabay
Nekje sem zasledila, da je Aleksandrijski kvartet eden najlepših romanov 20. stoletja. Nato je Aleksandrijski kvartet omenila še Vesna Milek v svoji kolumni in Vesna ve, kaj je dobro. Kdo bi se lahko uprl tako prepričljivim priporočilom? In kaj je lažjega kot priklikati na Amazon? Tako preprosto je vse skupaj, da sem po pomoti kupila kar dva izvoda Aleksandrijskega kvarteta … V angleščini, seveda. Ker dobre romane, sploh če obvladaš jezik, velja brati v originalu.
Nekje sem zasledila, da je Aleksandrijski kvartet eden najlepših romanov 20. stoletja. Nato je Aleksandrijski kvartet omenila še Vesna Milek v svoji kolumni in Vesna ve, kaj je dobro.
Obsežnost knjige, še posebej v povezavi z mikroskopsko velikostjo črk in skupno 884 stranmi besedila, deluje zastrašujoče, zato sem jo pustila, da se je kar nekaj časa medila na polici. Ampak avtor Lawrence Durell je živel v Grčiji, točneje, na Krfu, zato je bil Aleksandrijski portret logična izbira za počitniško branje na naših grških počitnicah. Takrat ima človek čas. Ima koncentracijo. In še neko povezanost čutiš, kdo ve, morda je pa Lawrence Durell ravno na Krfu ustvaril del svoje antološke literature.
Obsežnost knjige, še posebej v povezavi z mikroskopsko velikostjo črk in skupno 884 stranmi besedila, deluje zastrašujoče, zato sem jo pustila, da se je kar nekaj časa medila na polici.
Branje v angleščini se izkaže za … milo rečeno… naporno. Besed ne razumem (ampak zaradi tega mi niti ni hudo, saj tudi Jan Morris v predgovoru omenja, da je besedilo “sometimes ornately overwritten” in da “its schema sometimes makes its narratives and characters inexplicably confusing” in še “its virtuoso use of vocabulary can be trying (pudicity? noetic? fatidic? scry?)”. Je pa neka poetika v Durellovem jeziku, ki te vleče in vleče, kljub dejstvu, da sem se v nekaj dneh praktično neomejenega časa za branje komaj prebila do 80-te strani. Tu in tam sem na pomoč poklicala hči Elo (ki ima sicer veliko bogatejši besedni zaklad v angleščini kot jaz), včasih odstavke s preveč nerazumljivimi besedami enostavno preskočila, samo zato, da bi kasneje ugotovila, da sem zamudila nekaj pomembnega. In na neki točki sem knjigo frustrirano odložila … A sem si obljubila, da jo bom kupila v slovenščini. Te naloge si nismo izbrali, ker bi bila lahka, ampak ker je težka! Prevod je izšel konec šestdesetih let in leta 2022, ko je bila knjiga v prednaročilu razprodana. Na bolhi sem končno izsledila en (1) izvod, cenili so ga na neverjetnih 85 evrov, a sem bila takrat že dovolj napsihirana, da mi ni bilo žal denarja.
Je pa neka poetika v Durellovem jeziku, ki te vleče in vleče, kljub dejstvu, da sem se v nekaj dneh praktično neomejenega časa za branje komaj prebila do 80-te strani.
V slovenščini je branje bistveno lažje, čeprav vse, kar pravi Jan Morris, še vedno drži. Prevod je odličen, vsa poetika izražanja je še vedno tam in arhaičnost izrazja kvečjemu bogati izkušnjo. Naletela sem na pasose, za katere sem šele kasneje ugotovila, kako pomembni so, pa sem jih v angleščini povsem spregledala ali pa napačno razumela. No, toliko o mojem znanju angleščine!
Zgodba pa … Navedla me je, da sem šla natančno pogledati, kaj pravijo o Aleksandriji na internetu. Durell zna narisati trenutek obstoja nekega mesta. Brez “ornate overwritinga” bi zamudili trenutke, ko se nam zdi, da smo tam, in bi radi šli v Aleksandrijo zaradi te hvalnice, čeprav vemo, da je danes stokrat drugačna. Zna narisati značaje ljudi. In predvsem je mojster dramaturgije. Kvartet ni klasično nadaljevanje ene knjige z drugo. Tukaj knjige nekako sedajo ena v drugo, saj nastopajo isti liki, opisane so iste situacije, ki pa spreminjajo pomen samo zato, ker je pripovedovalec drug. In s tem perspektiva jasnejša ali pa vsaj drugačna.
Durell zna narisati trenutek obstoja nekega mesta. Brez “ornate overwritinga” bi zamudili trenutke, ko se nam zdi, da smo tam, in bi radi šli v Aleksandrijo zaradi te hvalnice, čeprav vemo, da je danes stokrat drugačna. Zna narisati značaje ljudi. In predvsem je mojster dramaturgije.
Ljubezenska zgodba med Darleyem in Justine v prvi zgodbi je v drugi knjigi samo krinka za drugega Justininega Ljubimca, Pursewardena. In tudi Pursewarden se v tretji knjigi izkaže za ključno osebo v orožarsko-diplomatsko-politični spletki, medtem ko je pravi ljubimec pravzaprav Justinin mož Nessim. Justine ga ljubi ne kot moškega, ampak kot vodjo bodočih sprememb, ki jih danes poznamo kot izraelsko-palestinski konflikt. Ne pozabimo, da je Nessim kopt (arabski kristjan), zato mi še danes ni jasno, zakaj si je v Izraelu prizadeval. To je verjetno mislila tudi Jan Morris, ko je rekla, da so “narratives and characters inexplicably confusing”. Ko že misliš, da si v drugi knjigi razumel vse, kar se je zgodilo v prvi, se nato v tretji izkaže, da k temu obstaja še ena dimenzija, tokrat malo bolj zgodovinsko politična. In tisto, kar je v prvi knjigi predstavljeno kot ljubezenski preplet, je samo del mednarodne politične ali pa diplomatske spletke. In ker si vmes seveda že pozabil, kaj točno se je zgodilo na tistem lovu na jezeru Mareotis, ti potem ob vnovičnem slikanju iste situacije malo zmanjka podlage. Rad bi šel nazaj pogledat, da bi si razjasnil, ampak v skoraj devetsto straneh je nemogoče najti točno tisti odstavek, ki ga iščeš.
Ljubezenska zgodba med Darleyem in Justine v prvi zgodbi je v drugi knjigi samo krinka za drugega Justininega Ljubimca, Pursewardena. In tudi Pursewarden se v tretji knjigi izkaže za ključno osebo v orožarsko-diplomatsko-politični spletki, medtem ko je pravi ljubimec pravzaprav Justinin mož Nessim. Justine ga ljubi ne kot moškega, ampak kot vodjo bodočih sprememb, ki jih danes poznamo kot izraelsko-palestinski konflikt.
Ali je to ena najboljših knjig 20. stoletja? Je res treba zavidati vsem ljudem, ki še niso prebrali Aleksandrijskega kvarteta? To namreč pravijo ljudje, ki nekaj vedo o literaturi … Nisem prepričana. Lepa, bogata izkušnja je bilo branje te knjige. Naučila me je, da si literatura zasluži pozornost in fokus, kakršnega ji je težko nakloniti ob vseh impulzih današnjega digitalnega in virtualnega sveta. A če hočeš pobegniti točno temu svetu, je Aleksandrijski kvartet morda najboljše možno zatočišče.
Lepa, bogata izkušnja je bilo branje te knjige. Naučila me je, da si literatura zasluži pozornost in fokus, kakršnega ji je težko nakloniti ob vseh impulzih današnjega digitalnega in virtualnega sveta. A če hočeš pobegniti točno temu svetu, je Aleksandrijski kvartet morda najboljše možno zatočišče.
Samo še to povem: zadnji roman, Clea, sem prebrala spet v angleščini. Na nekem prijetnem nedeljskem kosilu so nam namreč vlomili v avto in ukradli mojo torbo. V njej ni bilo nič posebnega … Charliejeva žoga. Priboljški. Vetrovka. In Aleksandrijski kvartet v prevodu Mire Mihelič.
