Fotografija: Tjaša Novak
Nekega dne je Hlačo ugotovil, da mu nekaj informacij manjka. Niti ni dobro vedel, česa ne ve in tudi tega ne, kako ve, da ne ve. Le tu in tam se mu je nekaj zazdelo in tisto nekaj je bilo še bolj nenavadno, ko ga je prešinilo, da bi se medvedu vendar moralo zazdevati le tisto, kar je in ne ono, česar ni.
Vse filozofiranje pa ni pomagalo. Hlačo je potreboval odgovore, ne novih vprašanj. Prvi, na kogar se je ob tej priložnosti spomnil, je bil Brundo. Starejši je in več stvari se mu je že pripetilo, zato mora tudi več vedeti, kajti v svetu medvedov je določevalno izkustvo.
Vse filozofiranje pa ni pomagalo. Hlačo je potreboval odgovore, ne novih vprašanj. Prvi, na kogar se je ob tej priložnosti spomnil, je bil Brundo.
Nič kaj dosti se ni več obotavljal. Pojedel je medvedji prigrizek in se odpravil na pot. Upal je, da Brunda ni doletela kakšna nova kaprica in se ni spet preselil. Pri njem nikoli ne veš, kdaj mu brlog, pa naj bo še tako prostoren in udoben, ne bo več ustrezal; zgodilo se je že, da se je preselil v manjšega in gršega samo zato, ker je iz njega lahko opazoval polno Luno.
Hlačo je Brunda našel v istem brlogu, kjer ga je nazadnje zapustil. Že na vratih je začutil, da je Brundo doma in tega je bil izborno vesel, a je vseeno vljudnostno povprašal:
»O, Brundo, kako pa to, da si doma v tako lepem vremenu?«
Brundo mu ni ostal dolžan: »Že nekaj dni se mi je zdelo, da me boš obiskal in tega nikakor nisem smel zamuditi!«
Hlačo je bil še mlad in nekoliko naiven. Ob prav njemu naklonjeni pozornosti mu je srce prešinil božajoči pramen toplote.
»O, čakal si me?«
»Da!« ga Brundo ni mogel razočarati, vendar tudi iskrenosti ni opustil. »Pa še želode prelagam medtem.«
»Želode?« je Hlačo pomel oči. V brlogu je bilo nekoliko temotno, a je kmalu v kotu opazil goro drobnih, podolgovatih plodov. »Kaj pa boš z njimi? Medvedi vendar nismo divje svinje!«
»Eksperimentiram,« je resno odgovoril Brundo. »V želodih se bodo naselili žužki, jih jedli in obenem vanje odlagali jajčeca.«
»Saj nisi kokoš, da bi legel jajca,« se je posmehnil Hlačo.
»Nisem,« se Brundo ni dal motiti. »Iz jajčec se bodo razvile ličenke, te pa imamo medvedi še kako radi!«
Hlačo se je na suho obliznil, Brudno pa je nadaljeval:
»Kadar bom ravno razmišljal, sanjaril in se mi pač ne bo ljubilo zapustiti brloga, si bom postregel z njimi.«
Hlačo je bil od navdušenja in občudovanja starejšega brata ves prevzet, nekoliko pa tudi osupel. Če kdo, bo ravno Brundo vedel odgovore na latentna vprašanja, ki ga poskušajo vznemirjati.
Hlačo je bil od navdušenja in občudovanja starejšega brata ves prevzet, nekoliko pa tudi osupel. Če kdo, bo ravno Brundo vedel odgovore na latentna vprašanja, ki ga poskušajo vznemirjati.
»Brundo,« ga je nagovoril, »zdi se mi, da nečesa ne vem, vendar ne vem, kaj naj bi to bilo.«
»To bo pa zanimivo!« so se Brundu zasvetile oči in za hip je celo odložil želodasto delo.
Hlačo je preslišal morebitno ironijo v Brundovem glasu. Raje mu je postavil nekaj novih vprašanj.
»Brundo, ali sva midva povezana?«
Brundo se je v hipu zresnil: »Seveda, oba sva medveda!«
»Mislil sem, če sva morda sorodnika.«
»Imava isto mamo,« je bil Brundo kratek.
»Torej sva brata in imava isto družino?«
»Bolj ali manj ja, kajti imeti isto mamo pomeni pripadati, vsaj tako mi je vedno govorila, dokler sem bil še majhen in sem živel z njo, pa tudi še kasneje, ko sem bil že večji, a me je še redno obiskovala. Pravzaprav,« se je obrnil k Hlaču, »je bilo tako, dokler se nisi pojavil ti in je začela skrbeti zate, jaz pa sem se moral osamosvojiti.«
»Bolj ali manj ja, kajti imeti isto mamo pomeni pripadati, vsaj tako mi je vedno govorila, dokler sem bil še majhen in sem živel z njo, pa tudi še kasneje, ko sem bil že večji, a me je še redno obiskovala. Pravzaprav,« se je obrnil k Hlaču, »je bilo tako, dokler se nisi pojavil ti in je začela skrbeti zate, jaz pa sem se moral osamosvojiti.«
»Vsak se enkrat mora, mar ne?«
»Jasno,« je Brundo lopnil Hlača čez pleča, »saj ti ničesar ne očitam, samo povem. Po mejnikih si zapomnimo življenje.«
»In po izkušnjah, pravi mama,« je dodal Hlačo.
Brundo je modro kimal.
»Ali ti potemtakem morda poznaš našo družinsko zgodbo?« je vprašal Hlačo.
»Od kod ti pa zdaj to?« se je Brundo izmikal, kot se izmika vsak starejši sorodnik, obenem pa komaj čaka, da bo lahko začel pripovedovati.
»Že nekaj časa se mi zdi, da mi manjkajo neki odgovori, vendar se niti do vprašanj ne znam prikopati, pa na vse kriplje razmišljam.«
»Aha,« je Brundo potrpežljivo igral starejšega brata.
»Da,« je nestrpno mencal Hlačo, »zdi se mi, da bi moral vedeti nekaj pomembnega, a se ne morem domisliti. Pa sem pomislil, da morda ti veš, kaj bi to lahko bilo, saj si starejši, bolj izkušen, pa še družina sva, kot si ravnokar potrdil.«
In Bundo je začel pripovedovati.
In Bundo je začel pripovedovati.
»Po mojem mnenju si sicer še premlad, a to, po čemer sprašuješ, ne more biti nič drugega,« je pomenljivo pogledal Hlača, ki so ga bila sama ušesa, in nadaljeval, »kot tole. Naša družina, torej predniki najine mame, ki bo kmalu povila novega medvedka, in potem te ne bo več hodila obiskovat tako pogosto kot doslej, kot veš,« je resno pogledal Hlača, ki je kimal kot nekdo, ki točno ve, pa vendar pozornemu opazovalcu ni ušla solza, ki je spolzela iz Hlačovega očesa, se zakotrljala po ščetinah njegovega lica in izginila med njimi, »so od nekdaj živeli v teh gozdovih.« Brundo se je ob tem obrnil proti izhodu iz brloga in zakrilil s šapami, da bi nakazal, kako razsežni so. »Natančno so poznali vsako grapo in breg, praktično vsako posamezno drevo in večjo skalo. Tudi ceste, tiste gladke, vijugaste trakove tal, ki so si jih prisvojili ljudje.«
»Nekoč pa je najina mama, ki je tedaj imela naenkrat dva mladička, morala prečkati eno od cest, ki je bila še posebej široka, trda in gladka. Mala medvedka-«
»Najina bratca?« ga je prekinil Hlačo.
»Polbratca,« je popravil Brundo, »morda polsestrici.«
»Nekoč pa je najina mama, ki je tedaj imela naenkrat dva mladička, morala prečkati eno od cest, ki je bila še posebej široka, trda in gladka. Mala medvedka-«
»Najina bratca?« ga je prekinil Hlačo.
»Polbratca,« je popravil Brundo, »morda polsestrici.«
Hlačo je pokimal, Brundo pa nadaljeval:
»-sta bila še tako majhna, da ju je morala mama neprestano usmerjati in vzpodbujati. Nista še razumela, da je včasih pač treba hoditi dalj časa zbrano in v točno določeni smeri, ne pa tavati naokrog kot kakšna mušica. Onadva bi se bila namreč predvsem igrala.«
»Hočeš reči: spoznavala svet?« je vskočil Hlačo.
»Da, spoznavala svet in si pridobivala izkušnje za samostojno, odraslo življenje,« je potrdil Brundo. »Vendar pa odkrivanje sveta ni vedno škatla z medom napolnjenega satja. Ker se igrivima medvedkoma ni dalo dopovedati, da naj ji sledita tik za petami, ju je morala mama odnesti čez cesto. Komaj je enega odložila na drugi strani, prišla po drugega in z njim v zobeh zakorakala proti prvemu, je ta že skakljal nazaj. Mama ju je tako morala prenesti še nekajkrat – več kot enega ne more naenkrat držati v zobeh, to veš, kajne?«
Hlačo je pokimal.
»Ko je končno prvi ostal na mestu, kjer ga je odložila, ona pa se je urno vračala po drugega, ji je pot zaprl ogromen tovornjak, poln obglavljenih dreves. Mama je poznala nevarnost, ustavila se je ob robu ceste, prvega medvedka pa je zadelo kolo, ko je, preplašen ob neznosnem hrupu in obupano zroč v steno, ki je skrila mamo, spet skušal steči tja, kjer je mama bila še hip pred tem. Nepremičen je obležal na cesti. Iz tovornjaka, ki se je ob tem ustavil, je stopil človek. Človek je malo podoben medvedu, a hodi ves čas po dveh nogah, v sebi pa ima lahko nekaj, kar bliskovito zasuče in usmeri proti medvedu, da se mrtev zvrne po tleh. Mama je to vedela, zato se ni upala vrniti po mrtvega medvedka, da bi ga nežno pobrala in dostojno odložila v listje zadaj za brlogom, od koder bi mogel spokojno oditi v večna lovišča. Odtlej je imela mama vsako leto samo po enega mladiča, da ga je lahko, dokler je bil majhen, varno in zanesljivo prenašala preko človekovih cest.«
»Odtlej je imela mama vsako leto samo po enega mladiča, da ga je lahko, dokler je bil majhen, varno in zanesljivo prenašala preko človekovih cest.«
Hlačo je za hip pomislil, da bi morda bilo bolje, če ne bi slišal žalostne družinske zgodbe, a za to je bilo prepozno. Slej ko prej, je pomislil, se bo primerilo, da bo tudi njega kakšen mlajši polbratec, ali polsestrica, povprašal/a po družinskem izročilu.
- Zgodba z naslovom Družinska zgodba je bila izbrana med deseterico najboljših Oninega natečaja »Povej mi resnico« v letu 2024. Gre za eno od povesti v nastajajoči zbirki (sodobnih) pravljic.
