Fotografije: Martina Merslavič
Cerkev novega Jezusa (Chiesa di Gesu Nuovo)
Pred kakšnim letom bi se raje ugriznila v koleno, kot pa se pridružila skupini turistov, ki vdano in počasi stopa za vodnikom, ta pa za svojo večjo vidnost v zrak moli zastavico, a odločitev, da narediva točno to, se je izkazala za tehtno. Vincenzo (Vince) je sicer res v zrak molil palico, na kateri je visela patetična bordo rdeča kravata, a ni bil vsiljiv in je z nami v italijanščini (razumela sem kakšni dve tretjini povedanega) nesebično delil svoj Napoli. Peljal nas je v Cerkev novega Jezusa, ki je verjetno najbolj nenavaden verski objekt, kar vsem jih kdaj videla. Najprej njena fasada. Namesto običajnih stebričev in stolpičev ima en sam, neskončno se ponavljajoči okras: piramidaste izrastke, na katerih so, če res natančno pogledaš, preprosti znaki. Ker sem prebrala The Serpent Coiled in Naples, sem vedela že vnaprej, Vince pa je potrdil: znaki predstavljajo notni zapis in če slediš temu nenavadnemu notnemu zapisu od desne proti levi in od spodaj navzgor, dobiš melodijo, na You Tubu se imenuje, pričakovano, Enigma. Nenavadna je tudi notranjost, kjer je močno prisoten ženski duh. Gradnjo je sponzorirala Isabella, princesa Bisignana, sicer podpornica Jezuitov, in je zahtevala, kot bi vsak pragmatičen sponzor, da na oltarju ni moški, ampak ženska, torej Madonna. Stoji na ogromni krogli iz lapis lazulija, kar morda simbolizira to, da naj bi ženske vladale svetu, to je moja neuradna in nestrokovna, verjetno nekoliko privoščljiva razlaga. Notranjost cerkve je v barvah in v grafičnih motivih, ki pa niso naslikani, ampak sestavljeni iz marmorjev različnih barv.
Peljal nas je v Cerkev novega Jezusa, ki je verjetno najbolj nenavaden verski objekt, kar vsem jih kdaj videla. Najprej njena fasada. Namesto običajnih stebričev in stolpičev ima en sam, neskončno se ponavljajoči okras: piramidaste izrastke, na katerih so, če res natančno pogledaš, preprosti znaki. Ker sem prebrala The Serpent Coiled in Naples, sem vedela že vnaprej, Vince pa je potrdil: znaki predstavljajo notni zapis in če slediš temu nenavadnemu notnemu zapisu od desne proti levi in od spodaj navzgor, dobiš melodijo, na You Tubu se imenuje, pričakovano, Enigma.
Kapela Sansevero
Lik, ki ga lahko spoznaš edino v Napoliju, se imenuje Raimondo Di Sangro, princ Sanseverski. Oziroma se je imenoval, saj ga že stoletja ni več med živimi. Ko se je v osemnajstem stoletju rodil, mu je umrla mama, oče, popolnoma nepripravljen na izzive starševstva, pa se je raje odpravil na Grand Tour, kakor se je takrat reklo potovanju s kočijo po Evropi. Raimondo je postal sirota in zato odraščal pri dedku, ki ga je poslal v šole, fant je bil zelo inteligenten in ko je odrastel, so mu šle po glavi hecne reči. Med drugim je užival v tem, da je izumljal nove in tehnološko zahtevne naprave (pelerino, top, ki je bil dvakrat lažji, a imel večji doseg kot drugo podobno veliko orožje), se ukvarjal z alkemijo, v prostem času, kar mu ga je še ostalo, pa je vodil framasonsko ložo in se zabaval s tem, da je zavajal ljudi in jim zbujal različne iluzije. Recimo: izdelal si je kočijo z lesenimi konji, ki se jo je dalo poganjati kot pedolino in neuki ljudje, ki so to opazovali z obale, so se čudili, kako Raimondo, podobno kot Jezus, “hodi po vodi”. Družinsko kapelo (ta je še danes v zasebni lasti sanseverskih princev in jo vodi Raimonodv praprapraprasorodnik) je opremil z umetninami in eksponati, ki tudi vzbujajo iluzije, da niso iz kamna, ker je nemogoče kamen oblikovati tako prefinjeno.
V kapeli je Kristus s tančico (Cristo Velato), eden najbolj fascinantnih dosežkov kiparske umetnosti na svetu. Tančica je izklesana tako nežno in fino, da so dolgo mislili, da je narejena z alkemijskimi postopki, a ni. Kamen je obdelan na način, da je vdrt tam, kjer ima Kristus luknje od žebljev, s katerimi je bil pribit na križ. Kjer se tančica dotika nosnice, se zdi, kot da je Kristus ravnokar vdihnil in z vdihom potegnil tančico za spoznanje bolj v nosnico. Kristus leži na blazinah, ki delujejo mehko mehko, čeprav so iz kamna. Iluzija tridimenzionalnosti prevladuje v celotni kapeli. Tla so sicer iz terazza, a originalna so bila iz marmornih ploščic, ki delujejo približno tako, kot bi jih skupaj zložil še en mojster iluzionistične grafike – M.C. Escher. Poslikave po stenah in stropu so vse v stilu “trompe l’oeil”. In potem še oba kipa pri oltarju, s katerima je Raimondo dal poklon svoji mami in očetu. Tudi kip ženske je pokrit s tančico, a ne tako prefinjeno kot Kristus (avtor je drugi kipar), moški pa je ujet v ribiško mrežo (simbolika: ujel se je v pregrehe in naslade vsakdanjega življenja), za katero so se dolgo spraševali, ali je res iz marmorja. Neki nemški vojak, ki je prav tako dvomil, da gre za enotno strukturo, je s puškinim kopitom sunil v mrežo, jo odlomil košček in s svojim vandalizmom dokazal, da je res iz kamna. Ne samo da pri kipu takoj opaziš neverjetno natančno izklesan preplet vseh vrvic v mreži, predvsem se sprašuješ, kje ga je avtor začel klesati, da bo potem deloval, kot da je ujet v mrežo. Moral je začeti pri mreži, drugače ni mogoče, ampak kako je potem izklesal vso praznino med mrežo in človekom, ujetim v njo?
V kapeli je Kristus s tančico (Cristo Velato), eden najbolj fascinantnih dosežkov kiparske umetnosti na svetu. Tančica je izklesana tako nežno in fino, da so dolgo mislili, da je narejena z alkemijskimi postopki, a ni. Kamen je obdelan na način, da je vdrt tam, kjer ima Kristus luknje od žebljev, s katerimi je bil pribit na križ. Kjer se tančica dotika nosnice, se zdi, kot da je Kristus ravnokar vdihnil in z vdihom potegnil tančico za spoznanje bolj v nosnico. Kristus leži na blazinah, ki delujejo mehko mehko, čeprav so iz kamna.
Fotografija: Martina Merslavič
Chiaia
Vsi Napolitanci, ki kaj dajo nase, gredo ob lepem dnevu popoldne na sprehod po Lungomare Francesco Caracciollo. Tam se pojavijo, da bi videli in bili videni. Na eni strani ceste je morje, na drugi strani ceste so nobel hoteli in gostinski lokali vseh cenovnih razredov in provenienc. Hkrati je na aveniji Caracciollo visoka koncentracija napihnjenih ustnic. Ne diskretno napihnjenih, ampak grozljivo in groteskno napihnjenih. Ženske jih sicer nosijo s ponosom. Tisti dan sem jih opazovala z mešanico čudenja in gnusa, medtem ko so one verjetno mojo tanko zgornjo ustnico opazovale s čudenjem in gnusom in menile, “očitno ima denar za tole lepo roza bundico in uro, pa valjda bi lahko spravila skupaj za ene ustnice”. Iz lungomare sva zavila proti severu, kjer je četrt Chiaia, bogataški del Napolija. Tam z oken ne visijo rjuhe, nobenega oltarčka ni, v peš coni pa so trgovine, kjer se da pocediti kakšno slino ob prelepih čevljih in torbicah.
Vsi Napolitanci, ki kaj dajo nase, gredo ob lepem dnevu popoldne na sprehod po Lungomare Francesco Caracciollo. Tam se pojavijo, da bi videli in bili videni.
Kult lobanje, Maradone in Sofije
Napolitanci so čustveni, strastni ljudje in ta čustva je treba nekam usmeriti. Na vsakem koraku nama je mesto dajalo vedeti, da ima dva svetnika. Eden je San Gennaro, drugi pa Diego Armando Maradona, nogometni virtuoz, pa tudi zablodela, od kokaina odvisna duša, ki ga je razmeroma mladega vzel infarkt. Maradona (D10S) je povsod. Na muralih po ulicah, kot kipec v trgovinicah, kot podoba na oltarčkih Španske četrti.
Fotografija: Martina Merslavič
Najbolj neverjeten kult, ki ga častijo Napolitanci, pa je kult lobanje. Fontanelle je mestna kostnica, kjer prebiva kakšnih 40 tisoč okostij. Duše so ta telesa izpustila med kolero, med vojnama, kot posledica krutosti Gomore in bogve katerih razlogov še. Živi ljudje, ki ne najdejo miru, ker ne morejo preboleti izgube, še vedno iščejo pravo ljubezen, ne morejo imeti otrok, so revni in kako drugače neizpolnjeni, se zatekajo v Fontanelle in tam posvojijo lobanjo. Čez nekaj dni se jim prikaže v sanjah in jim pove, kako ji je ime. Častijo jo na vse možne načine, ji nosijo priboljške, nakit, ji postavijo hišico in molijo, da bi se njena duša prebila iz vic v nebesa. Če jim to uspe, so nagrajeni: se poročijo, zadenejo na lotu, zanosijo, ali zmagajo v procesu na sodišču. Leta 1969 je cerkev to prakso sicer prepovedala, Fontanelle so zaprte za javnost, a ljudje še vedno posvajajo lobanje, nekateri jih celo odnesejo domov, menda se da vseeno tja iti z vodičem in če kaj obžalujem, je to, da sem zamudila priložnost, da bi še sama doživela občutke, ki jih zbujajo vse te duše v vicah. Kdo ve, morda bi tudi jaz posvojila kakšno lobanjo, molila in skrbela zanjo, le tega ne vem, kaj bi si želela v zameno, saj živim polno in srečno življenje.
