Fotografije: dr. Igor Čuhalev
»Maša, si že pripravljena?« je Marko nestrpno postopal okrog kupa prtljage, ki je bil zložen pri vhodnih vratih.
»Samo še malo, da dokončam to prijavo. Ali lahko sam odneseš nahrbtnike v avto? Fotografsko opremo imam že pripravljeno in jo tudi lahko vzameš,« se je oglasila Maša in dvignila glavo, da je ujela Markov pogled. »Prosim, dragi, res bi rada danes oddala to prijavo, ker potem se nama ne bo v nedeljo mudilo domov.«
»Seveda, kot zmeraj, nič ne prepuščaš naključju,« se je zasmejal Marko in ji poslal poljub.
Maša se je zadovoljno nasmehnila. Leto, ki ga je preživela z Markom, ji je minilo, kot da bi živela v romantičnem filmu.
»Moram pohiteti,« si je zamrmrala, »da me ne bo predolgo čakal. Ostala mi je še rubrika, Vaš odnos do fotografiranja?« Nekoliko je pomislila, potem pa so prsti kar sami zaplesali po tipkovnici, tako da jim je komaj sledila na ekranu. Težko bi govorila o odnosu, saj je fotografija moj način doživljanja narave, ljudi, barv, gibanja in mirovanje. Zdi se mi, da sem se že rodila z idejo, da bom sama ustvarjala svojo podobo sveta. In danes sem srečna, ker mi zamrznjeni trenutki, ki jih prenesem preko objektiva v fotoaparat, ob gledanju ponovno obudijo čustva, ki sem jih začutila, ko sem pritisnila na sprožilec. In želim, da bi tudi drugi ljudje, ki opazujejo te slike, začutili trenutek, veselje, presenečenja ali pa da samo globoko ganjeno izdavijo: Ah, kako lepo. In zato se počutim srečno, saj je moje delo tudi moj hobi in ustvarjanje čudovitega sveta, ki naj osreči ljudi, ki se bodo z nasmehom zazrli v moje fotografije.
Težko bi govorila o odnosu, saj je fotografija moj način doživljanja narave, ljudi, barv, gibanja in mirovanje. Zdi se mi, da sem se že rodila z idejo, da bom sama ustvarjala svojo podobo sveta. In danes sem srečna, ker mi zamrznjeni trenutki, ki jih prenesem preko objektiva v fotoaparat, ob gledanju ponovno obudijo čustva, ki sem jih začutila, ko sem pritisnila na sprožilec.
»Maša, pohiti, da ne bova prišla v prometno konico,« je zaslišala Marka, ki je že čakal pri avtu.
»Že prihajam!« mu je zaklicala in poslala prijavo na fotografski natečaj. Pograbila je še nahrbtnik s prenosnikom, se ozrla po stanovanju in se že hotela napotiti proti vratom, ko je opazila, da je bela vrtnica v lončku na pultu začela povešati cvet.
Ti lepotica, pa ne boš zdržala še dva dni brez vode, je pomislila in jo hitro zalila. Vrtnice so bile njene priljubljene cvetlice. Na vrtu jim je namenila celo gredico, čeprav je bil Marko mnenja, da bi bilo bolj koristno v njunem vrtu gojiti več zelenjave, kot pa negovati cvetje. A zdelo se je, da so raznobarvne vrtnice bile navdih za iskanje skladnosti barv in oblik v njenih fotografijah.
Vrtnice so bile njene priljubljene cvetlice. Na vrtu jim je namenila celo gredico, čeprav je bil Marko mnenja, da bi bilo bolj koristno v njunem vrtu gojiti več zelenjave, kot pa negovati cvetje.
Fotografija: dr. Igor Čuhalev
Promet se še ni zgostil in avto je enakomerno predel, ko so pod njegovimi kolesi izginjali kilometri. Ob cesti so se menjavala polja, kjer je zorelo žito in se upogibalo v lahni poletni sapici. Na travniku so rjavo bele krave zavzeto mulile travo. Spet druge so s svojimi velikimi očmi opazovale promet. Maša se je nasmehnila, saj je v nekem trenutku trem takšnim radovednicam hotela pomahati.
»O čem razmišljaš?« se je oglasil Marko.
»Vesela sem, da ne hitiva po avtocesti, ampak lahko na podeželski cesti opazujeva, kako se narava poleti spremeni. Poglej ta sadovnjak s starimi drevesi. Se spomniš, kako so bila spomladi okrašena, kot bele neveste. In vabile so čebele, da sva lahko celo na cesti ujela njihovo marljivo brenčanje. In sedaj imajo čudovita zelena ogrinjala, pod katerimi lahko utrujen popotnik najde senco.«
»Maša, ti si zmeraj tako romantična. V vsem vidiš kaj lepega,« ji je odgovoril Marko in še najprej zrl na cesto. Potem je iztegnil roko in prižgal CD predvajalnik. Za trenutek se ni nič slišalo, potem pa je iz zvočnika zadonela pesem Rose Garden, ki jo je pela Lynn Anderson.
Maša je tiho popevala ob pesmi, potem je njen glas postajal zmeraj tišji. Marko je obrnil glavo in jo pogledal. Po licih so ji drsele solze. Vrnila mu je pogled in si obrisala solze.
Maša je tiho popevala ob pesmi, potem je njen glas postajal zmeraj tišji. Marko je obrnil glavo in jo pogledal. Po licih so ji drsele solze. Vrnila mu je pogled in si obrisala solze.
Fotografija: dr. Igor Čuhalev
»Ta pesem me zmeraj spominja na babico Rozalijo. Kot v tej pesmi mi je govorila, da življenje ni vedno popolno in da je treba sprejeti tako dobre kot slabe trenutke. In kot pravi refren pesmi, se v življenju ob vrtnicah lahko pojavi tudi trnje. Tako si želim, da bi še živela in bi se lahko pogovarjali. Obljubila je, da mi bo zaupala še mnoge svoje skrivnosti. A jo je smrt žal prehitela.«
Marko je samo pokimal in zrl na cesto.
»Maša, zdi se mi, da si ti najbolj iznajdljivo dekle, ki zna razrešiti vsak problem in ne potrebuješ več babičinih nasvetov.«
Za trenutek je v avtu vladala tišina.
»Veš Marko, nekaj me zelo muči, in ti še nisem upala povedati« je začela negotovo Maša.
Marko jo je za trenutek presenečeno pogledal, saj pri Maši ni bil navajen takšnega tona.
»Ko sva prejšnji teden obiskala tvoje starše, me je tvoja mama zadolžila, da ob naslednjem družinskem srečanju, ko bodo prisotne tudi tete in strici, spečem torto in se tako predstavim tvoji širši družini. In sploh ni hotela poslušati mojih izgovorov,« je nadaljevala z žalostnim glasom. »Potem je še dodala, da verjame, da se bom ob sprejemu v družino izkazala.«
»Ko sva prejšnji teden obiskala tvoje starše, me je tvoja mama zadolžila, da ob naslednjem družinskem srečanju, ko bodo prisotne tudi tete in strici, spečem torto in se tako predstavim tvoji širši družini. In sploh ni hotela poslušati mojih izgovorov,« je nadaljevala z žalostnim glasom. »Potem je še dodala, da verjame, da se bom ob sprejemu v družino izkazala.«
Marko je pokimal. »Poznam ta občutek, tudi mene je pogosto postavila pred preizkušnje, za katere sem mislil, da jih ne zmorem. Ampak jaz sem lahko imel vsaj popravni izpit, v tvojem primeru pa se bojim, da ne pride v poštev.«
V avtu je spet zavladala tišina. Potem je prvi sproščeno spregovoril Marko:
»Bova že našla rešitev, še zmeraj sva jo. Torej najprej greva v botanični vrt?«
»Pravilno, smer Maribor, Pivola,« se je oglasila Maša in ga hvaležno pogledala.
Fotografija: dr. Igor Čuhalev
»Pozdravljena, Maša. Boš spet fotografirala vrtnice? Saj so vsako leto enake,« jo je zbodla Mojca, blagajničarka botaničnega vrta, ki je bila že njena večletna znanka.
»Pozdravljena, Maša. Boš spet fotografirala vrtnice? Saj so vsako leto enake,« jo je zbodla Mojca, blagajničarka botaničnega vrta, ki je bila že njena večletna znanka.
»Zame so vsako leto drugačne, in tudi ti se mi zdiš, da si se od lanskega leta spremenila. Nova pričeska, moderni blejzer?« je namignila Maša.
Blagajničarka je zardela.
»Saj razumem,« se je zasmejala Maša in zabrundala prve takte pesmi Love Is in the Air.
»No, saj si že sama povedala,« je pokimala Mojca. »Ob sedmih zapiramo, vendar če bosta ostala dlje, bom pustila stranska vrata priprta in jih potem zaprita.«
»Hvala, Mojca. Svetloba zahajajočega sonca včasih ustvarja prav čarobne učinke.«
»Ali imata tudi kakšno deko, da se bosta stisnila, ko bosta opazovala sončni zahod,« je Mojca vrnila namig Maši, ki je samo zardela in z nasmehom pogledala Marka.
Sonce se je počasi potapljalo za obzorje. Maša je še enkrat nastavila objektiv med temnordečo kroglo in belo vrtnico in pritisnila.
»Tako, ni več svetlobe in moram nehati. Lahko še opazujeva sončni zahod,« je predlagala Maša, sedla k Marku in se stisnila.
Svetloba se je iz rdeče počasi spreminjala v modro. Barvasta paleta dreves, cvetja in polj je počasi izgubljala svoje odtenke in se spreminjala v črnosive obrise. Ptice v krošnjah so se ob zatonu sonca oglasile z glasnim ščebetanjem.
Svetloba se je iz rdeče počasi spreminjala v modro. Barvasta paleta dreves, cvetja in polj je počasi izgubljala svoje odtenke in se spreminjala v črnosive obrise.
»Ali misliš, da se zahvaljujejo za današnji dan?« se je Maša nagnila in poljubila Marka.
»Ja, za vse črvičke, ki so jih našle, za prijateljice, s katerimi so lahko poklepetale, in za vse tiste očarljive ptice, ki jih privlačijo,« ji je odgovoril Marko in ji vrnil poljub.
***
Babičina hišica na robu vasi je bila v temi. Parkirala sta na dvorišču in Maša je izpod cvetličnega lonca izbrskala ključ. Vstopila sta.
Notranjost hiše je bila v temi. Maša se je za trenutek obotavljala, preden je pritisnila na stikalo. Trenutek, v katerem je začutila znan vonj babičine hiše, ki jo je popeljal v otroštvo, ko je z velikimi očmi opazovala babico pri gospodinjskih delih. In zvečer sta prižgali luč šele, ko so zadnji sončni žarki zapustili izbo in je ostal samo somrak, v katerem so se svetlikala majhna okna s cvetličnimi koriti. Tedaj se je stisnila v babičinem naročju in si želela, da bi trenutek sončnega zahoda trajal.
Trenutek, v katerem je začutila znan vonj babičine hiše, ki jo je popeljal v otroštvo, ko je z velikimi očmi opazovala babico pri gospodinjskih delih. In zvečer sta prižgali luč šele, ko so zadnji sončni žarki zapustili izbo in je ostal samo somrak, v katerem so se svetlikala majhna okna s cvetličnimi koriti.
Svetloba električne žarnice je grobo prekinila spomine in jo spet vrnila v sedanji trenutek.
»Še zmeraj je vse tako, kot takrat ko sem jo obiskovala. Zdi se mi, da bo vsak trenutek stopila iz kuhinje in nama prinesla topli čaj,« je z žalostnim glasom dejala Maša.
»Bom jaz skuhal čaj in pripravil še kaj za večerjo. Ti pa poglej, kako so uspele fotografije, saj vidim, kako si že nestrpna,« jo je zbodel Marko.
Maša mu je hvaležno pokimala in hitela prenašati slike iz fotoaparata na prenosnik. Kmalu je iz kuhinje zadišalo po domačem čaju. Maša, zatopljena v ekran, je zaslišala drsajoče korake. Ne da bi dvignila glavo, je spregovorila: »Babica, poglej to vrtnico.«
A ko je dvignila glavo, je zagledala Marka in se v zadregi nasmehnila.
Marko je položil skodelici čaja na mizo in iz kuhinje prinesel še dva koščka torte, ki sta ju pripeljala s seboj.
Maša je zamišljeno na žličko naložila košček torte. »Babičine torte so bile najboljše. Obljubila mi je, da mi bo zaupala svoje recepte. Kako si želim, da bi jih imela in bi lahko spekla najboljšo torto. In ti bi bil ponosen name.«
»Draga moja, jaz sem hvaležen za vsak trenutek, ko sva skupaj. Sedaj pa mi pokaži te svoje lepotice.«
Tiho je s prstom premikal strani na prenosniku in se včasih dotaknil kakšne vrtnice, kot bi hotel poskusiti, ali je prava.
Tiho je s prstom premikal strani na prenosniku in se včasih dotaknil kakšne vrtnice, kot bi hotel poskusiti, ali je prava.
»Tale zadnja je čudovita. Poglej rdeči sončni žarki rahlo obarvajo bele liste vrtnice, da dobijo rožnat odtenek. In tukaj na vrhu lista sta dve kapljici. V eni se vidi odsev tvojega obraza in v drugem odsev bele golobice, ki je prav takrat letela mimo.«
Fotografija: dr. Igor Čuhalev
»Naj pogledam! Tega sploh nisem opazila,« je vznemirjeno spregovorila Maša.
»Neverjetno, Marko. V kapljici ni moja podoba, to je babica Rozalija. Vsi so govorili, kako sem ji podobna. Ampak po sivih laseh vidiš, da to nisem jaz.«
Za trenutek je nastala tišina.
»In tudi golobice bi se spomnila, če bi letela nad nama. Le kaj pomenijo te podobe v kapljicah?«
V kuhinji je stara ura na uteži odbila enajst. Maša se je zdrznila.
»Navil sem jo, ker sem hotel, da se počutiš tako kot takrat, ko si še obiskovala babico,« se je v zadregi opravičil Marko.
»Ob enajstih me je običajno opomnila, da je čas za spanje, in skupaj sva zmolili Sveti angel varuh moj. In, potem je še zmeraj dodala prošnjo Pridi, Sveti Duh,« se je z zasanjanim glasom spominjala Maša.
»Ali si rekla Sveti Duh,« se je presenečeno oglasil Marko.
»Ob enajstih me je običajno opomnila, da je čas za spanje, in skupaj sva zmolili Sveti angel varuh moj. In, potem je še zmeraj dodala prošnjo Pridi, Sveti Duh,« se je z zasanjanim glasom spominjala Maša.
»Ali si rekla Sveti Duh,« se je presenečeno oglasil Marko.
Maša je pokimala.
»In simbol Svetega Duha je beli golob,« je nadaljeval Marko, »kar pomeni,« je hotel nadaljevati, a mu je Maša postavila prst na usta.
Vstala je in stekla v sobo, kjer je bila babičina postelja. Na nočni omarici je bil molitvenik, ki je imel na platnici narisan križ in sliko goloba, kot simbol Svetega Duha. Odprla je molitvenik in v njem otipala liste, popisane z babičino drobno pisavo: božična torta, spomladanska torta …
V kuhinji je nekaj zaškripalo in stara ura se je ustavila.
