Fotografija: Martina Merslavič
Tako lepo se sliši, ko človek izgovori besedo Napoli. Že sam zvok, še posebej tisti poudarek na črki “p”, ti prikliče v misli glasove, vonjave in občutke tega mesta. Če mu rečeš Neapelj, mu odvzameš vso italijanskost, pa tudi vso veličino in intenzivnost. Joj, tisti -lj na koncu. Cucelj, slovencelj, brencelj, butelj … Ne moreš imenovati mesta, ki brbota od vibracij, od življenjske radosti, od intenzivnosti, od veselja, pa tudi od žalosti in jeze, z besedo, ki ima -lj na koncu. Napoli, torej.
Če mu rečeš Neapelj, mu odvzameš vso italijanskost, pa tudi vso veličino in intenzivnost.
Tja sva šla z vlakom. Brala sem knjigo The Serpent Coiled In Naples, ki je poskrbela za vse vznemirjenje in sladko pričakovanje, pa tudi nekaj dvoma. V preteklih tednih ni bilo časa za miselne in vsebinske priprave na Napoli, in ko imaš pred seboj novo destinacijo, ne pa tudi možnosti, da bi jo raziskal in se nanjo navadil, potem o njej gojiš idealistične predstave. Dvom, ki ga je knjiga zbudila na vlaku, je bil usmerjen v lokacijo najinega stanovanja, umeščenega v središče četrti Quartieri Spagnoli, menda enem najbolj nevarnih delov Napolija, kjer skoraj vsak mesec koga ubijejo, še pogosteje pa oropajo ali pretepejo. Ista knjiga je zbujala tudi veselo pričakovanje, bogata je z opisovanjem zakladov in čudaštev Napolija.
Fotografija: Martina Merslavič
Na Napoli Centrale sva prispela opoldne in vlak naju je izvrgel v gnečo in umazanijo, kakršne nismo več vajeni okoli železniških postaj severnejših evropskih mest. Našla sva voznika Fabia, sedla v njegovo majhno Toyoto in vključili smo se v kaotično reko avtomobilov. Prvi vtis? Napoli je stara dama iz ugledne družine, ki pa je z leti obubožala. Dama je bila nekoč lepotica, a zdaj ima kožo povešeno, nanesla si je preveč ličil, vseeno pa med debelo občrtanimi vekami v nas gledajo iskrive oči. Ta dama uporablja napolitansko kvantanje in pesniško italijanščino v približno enakem razmerju in ko je treba pošteno zakleti, se s posebnim zadovoljstvom, kot kuža, ki je pojedel kaj ogabno smrdljivega, zateče k najbolj opolzkemu izrazoslovju. Njena obleka je videla že kakšne boljše dni, tu in tam se parajo robovi, pozna se kakšen masten madež, a zna jo nositi bolje kot jaz popolnoma nove in sterilno čiste ter brezhibno zlikane kostime višjega cenovnega razreda. Dama je kljub obrabljenosti in starosti privlačna, saj ima usta v nasmehu in njen pojoči glas izraža pristno radost do življenja in ljubezen do sveta in ljudi.
Prvi vtis? Napoli je stara dama iz ugledne družine, ki pa je z leti obubožala. Dama je bila nekoč lepotica, a zdaj ima kožo povešeno, nanesla si je preveč ličil, vseeno pa med debelo občrtanimi vekami v nas gledajo iskrive oči. Ta dama uporablja napolitansko kvantanje in pesniško italijanščino v približno enakem razmerju in ko je treba pošteno zakleti, se s posebnim zadovoljstvom, kot kuža, ki je pojedel kaj ogabno smrdljivega, zateče k najbolj opolzkemu izrazoslovju.
Fabio je nekaj časa vozil po ozkih tlakovanih ulicah četrti Quartieri Spagnoli, in vmes z Gian Paolom, lastnikom stanovanja, preverjal, kje naj naju odloži, saj je bil naš “pallazzo” v peš coni. Še dobro, da je Gian Paolo poslal video navodila, kako se pride do vhodnih vrat. Mimo mini marketa Kitti. Potem je na desni strani v pritličju modra ponjava in malo naprej na levi strani na balkonu v prvem nadstropju še ena. Grafit Maradone na vogalu stavbe. In na koncu oltar, posvečen Concetti Iaccarino, “per grazia ricevuta”, oltar ima lastno svetilko in podobo Marije Magdalene s svetniškim sijem iz led svetil. Tam so še plastične rože, Concettina fotografija, pa več podobic, in k oltarju vodi ograja. Nasproti je bil vhod v naš blok (“pallazzo”), pogledala sem zvonce na vratih, in glej, priimek pri enem od njih je bil – Iaccarino.
Fotografija: Martina Merslavič
S kovčkoma sva se vzpela po najožjem in najbolj strmem stopnišču kadarkoli v tretje nadstropje, kjer je bilo najino stanovanje. Deloma prepleskano v belo, deloma so bili zidovi originalni, kar pomeni z ostanki vseh tapet in časopisnih papirjev, ki so morda nekoč služili za izolacijo. Čez okno sem se zazrla v stanovanje nasproti, starejša ženica je sedela za mizo in pobožno gledala v televizor, za njo sta bila dva likalnika in kupi perila. Ponoči, ko nisem mogla spati, sem poslušala zvoke. Pogovore s ceste, ki jih ni bilo mogoče razumeti, saj v Napoliju govorijo svojo italijanščino, v kateri požirajo zadnji samoglasnik in sičnike izgovarjajo kot šumnike. Ne vem, zakaj mi hodi v misli izraz “ciganska italijanščina”, mogoče “žato, ker še tudi čiganov špomnim govoriti tako – gošpa, ža hrano žbiram”. Poleg ciganske italijanščine sem nekje v bloku slišala jokati otroka. Nekdo je aktiviral timer, ki je neutrudno piskal, jajca so se že zdavnaj skuhala na trdo, bogve zakaj ga nihče ni ugasnil. Morda je kam odšel, se tam zataknil ali pa celo umrl, vprašanje, če v Napoliju pride policija, ko kdo umre, življenje se zdi tukaj res poceni.
Pogovore s ceste, ki jih ni bilo mogoče razumeti, saj v Napoliju govorijo svojo italijanščino, v kateri požirajo zadnji samoglasnik in sičnike izgovarjajo kot šumnike. Ne vem, zakaj mi hodi v misli izraz “ciganska italijanščina”, mogoče “žato, ker še tudi čiganov špomnim govoriti tako – gošpa, ža hrano žbiram”.
Fotografija: Martina Merslavič
Popoldne sva začela na Via Toledo, aveniji, ki ločuje Špansko četrt od Spaccanapoli, po njej so hiteli pešci, avtomobili, mopedisti, mame z vozički, skupinice prijateljev, piskajoče najstnice z nabreklimi ustnicami, turisti, domačini, revni, bogati, pošteni in kriminalci, v Napoliju je na eni ulici čisto vse. Tisti dan so ljudje dajali vtis, da se na vso moč trudijo, da bi ti svojo ključno značilnost vrgli neposredno v obraz. Nabrekle ustnice so bile še poudarjene s kričečo šminko, valoviti lasje moških so bili naoljeni z briljantino, velike riti so tičale v mnogo preozkih kavbojkah in suhljate roke so vlekle dodatno pozornost z neštetimi tatuji. Večer sva končala ob pici (kaj pa drugega) v četrti Santa Lucia, mirnejšem, uglednejšem, a tudi manj poskočnem delu Napolija.
