Naslovnica: Božidarka Brnas
Gozd ima od nekdaj pomembno vlogo v zgodbah, ki si jih pripovedujemo ljudje. V pravljici o Rdeči kapici, recimo, služi kot ozadje zgodbe, v katerem se dogajajo neverjetne in grozljive reči, vključno seveda z »dvojnim umorom« oziroma natančneje poskusom umora, ki ga zagreši hudobni volk. Podobna je kulisa v pravljici o Janku in Metki, v kateri se fant in dekle odpravita v temačen gozd in se tam soočita s kanibalsko čarovnico, ki bi se danes verjetno znašla na naslovnicah tabloidov, ob njeni podobi pred hišico iz lecta pa bi z velikimi črkami morda pisalo: GROZA V GOZDU.
Gozd je s svojo srhljivo privlačnostjo pogosto tudi kraj, kjer se zapletajo in razpletajo kriminalke, recimo tista z naslovom – kako pa drugače – V gozdu, ki jo je napisala Tana French. Tudi Marija Jakopin je v svojem drugem kriminalnem romanu z naslovom Kristalna smrt (Hirondelle, 2024) postavila prizorišče dogajanja v gozd. V njem se znova pojavijo nekateri znani liki iz njenega prvega romana, Umor v Zrćah (Primus, 2023), na primer kriminalist Andrej in njegov sodelavec Damir, ki znova rešujeta skrivnosten primer, le da se je domnevni umor zdaj zgodil v mračnem gozdu. Oba glavna junaka poklicno sicer delujeta kot uigran tandem, morda celo bolj kot v prejšnji knjigi, zasebno pa se med njima še vedno iskri zaradi številnih nesporazumov, ki so utemeljeni predvsem na medkulturni neusklajenosti in jezikovnem nerazumevanju. Prav dinamika njunega razmerja je tisto, kar daje mrakobni zgodbi živahen podton, ki ga je v kriminalnih romanih, filmih in serijah sicer razmeroma malo.
Tudi Marija Jakopin je v svojem drugem kriminalnem romanu z naslovom Kristalna smrt (Hirondelle, 2024) postavila prizorišče dogajanja v gozd. V njem se znova pojavijo nekateri znani liki iz njenega prvega romana, Umor v Zrćah, na primer kriminalist Andrej in njegov sodelavec Damir, ki znova rešujeta skrivnosten primer, le da se je domnevni umor zdaj zgodil v mračnem gozdu. Oba glavna junaka poklicno sicer delujeta kot uigran tandem, morda celo bolj kot v prejšnji knjigi, zasebno pa se med njima še vedno iskri zaradi številnih nesporazumov, ki so utemeljeni predvsem na medkulturni neusklajenosti in jezikovnem nerazumevanju.
Čeprav se zdijo glavni junaki Kristalne smrti včasih skoraj groteskni in stereotipni, podobno kot nekoč glavni liki v vicih, v katerih so nastopali policisti, blondinke ter seveda nepogrešljiva Mujo in Haso, pa so hkrati tudi človeški, ranljivi in sočutni. So, skratka, večplastni. Večplasten, torej bogat in košat, pa je tudi gozd, ki ga je ustvarila Marija Jakopin. Izjemno natančni in zato prepričljivi so njeni opisi gozdarskih del, zaradi česar zveni zgodba še bolj prepričljivo, bralec pa dobi občutek, kot da dejansko prisostvuje prekladanju hlodov, kot na primer v tem odlomku: »Kamion je zarohnel, ko se je motor prižgal in Rudi je navdušujoče precizno zmanevriral kamion s prikolico v bližino hlodov, ne da bi pri tem zavozil preblizu. Odprl je vrata kabine in se kljub obilnosti urno zavihtel na sedež, ki se je dvigal za zadnjim delom kabine. Pritisnil je na ročice, ki so molele ob strani sedeža, in s strani kamiona sta se spustili dve kovinski tački ter se zarili v gozdno cesto. Kamion je bil s tem podprt. Potem je poprijel za druge ročice, kar je spet pričaralo pravo predstavo. Iz kamionovega trupa se je prikazala velikanska zložena roka, ki je spominjala na bogomolko. Prislonila se je ob tla, potem pa iztegnila svoj komolec visoko v zrak in od tal dvignila krempljasto dlan.«
Čeprav se zdijo glavni junaki Kristalne smrti včasih skoraj groteskni in stereotipni, podobno kot nekoč glavni liki v vicih, v katerih so nastopali policisti, blondinke ter seveda nepogrešljiva Mujo in Haso, pa so hkrati tudi človeški, ranljivi in sočutni. So, skratka, večplastni. Večplasten, torej bogat in košat, pa je tudi gozd, ki ga je ustvarila Marija Jakopin.
Da bi razumeli, kako je avtorici romana uspelo ustvariti filigransko natančne opise gozdarskih del, je treba razkriti nekaj podrobnosti o njej. Marija Jakopin, ki je sicer končala študij na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko, je kariero začela kot programerka, nato postala strokovnjakinja za marketing in se v slogu skečev iz Letečega cirkusa Montyja Pythona (»In zdaj nekaj popolnoma drugačnega …«, po angleško: »And now for something completely different …«) prelevila v gozdarko in lovko, in to ne s pustnim kostumom, temveč je dejansko opravila lovski izpit in nato še diplomirala iz gozdarstva in lovstva. Novega poklica nikakor ni vzela »za hec«, temveč z vso resnostjo. V gozdu pa ni našla le dela, temveč tudi mir, kot je pojasnila v intervjujih in drugih medijskih objavah, s katerimi redno deli z javnostjo svoja spoznanja o pomenu gozda. Našla pa je očitno še nekaj pomembnega: navdih. Zabavne prigode iz gozda, ki jih včasih pripoveduje tudi v prijateljskem krogu, so bile zagotovo navdih, zaradi česar je roman Kristalna smrt hkrati prepričljiv in stvaren kot tudi humoren in šegav. In prav to prepletanje humorja in resnosti je morda ključna prednost tega romana v primerjavi s podobnimi deli domačih in tujih avtorjev. Preplet nasmejanega in resnega obraza pa je verjetno tudi glavno orožje, s katerim se avtorica romana sooča z vsakdanjimi tegobami, katastrofalnimi novicami in nenehno krizo, v kateri se zdi, da smo zaživeli. »Uvajanje humorja v skoraj katero koli interakcijo s soljudmi že nekoliko zrahlja ta sodobni ustroj, ki je zelo orientiran v to, da morate biti resni, ker boste samo tako nekaj vredni,« je Marija Jakopin pripomnila v intervjuju za podkast Številke, v katerem se je z njo pogovarjal Slavko Jerič. In prav ta izjava izvrstno povzame njen način dela, življenja in, ne nazadnje, tudi uprizarjanja resničnosti v kriminalnih romanih. Da, gozd je dejansko lahko grozljiv, skrivnosten, hkrati pa se v gozdu tudi rojeva življenje, v njem lahko človek najde zadovoljstvo in mir, lahko pa je tudi navdih za smešne pripetljaje ter zaplete, ki jih mora vsebovati dobra kriminalna zgodba. Pa še nekaj: za kriminalke je značilno še, da protagonist najprej zaradi dreves ne vidi gozda, kot pravi znani izrek, nakar se po temeljito opravljeni preiskavi nenadoma izriše celotna slika, situacija pa v hipu postane kristalno jasna.
Da, gozd je dejansko lahko grozljiv, skrivnosten, hkrati pa se v gozdu tudi rojeva življenje, v njem lahko človek najde zadovoljstvo in mir, lahko pa je tudi navdih za smešne pripetljaje ter zaplete, ki jih mora vsebovati dobra kriminalna zgodba. Pa še nekaj: za kriminalke je značilno še, da protagonist najprej zaradi dreves ne vidi gozda, kot pravi znani izrek, nakar se po temeljito opravljeni preiskavi nenadoma izriše celotna slika, situacija pa v hipu postane kristalno jasna.
»Z užitkom je srkal vase občutke miru, ki so veli iz gozda, užival v nežni sapici, ki je božala njegov obraz in zapiral oči, da bi se naposlušal drobnega šelestenja razigranih bukovih listov,« opisuje avtorica romana, kako glavni junak Andrej doživi takšen trenutek jasnine po razrešenem primeru. Tovrsten občutek miru pa je natanko tisto, zaradi česar se iz urbanega vrveža vse pogosteje napotimo v gozd. Po prebrani Kristalni smrti bo sprehajalcev na gozdnih poteh morda še več, verjetno pa bo med njimi kdo, ki bo zaskrbljeno pogledoval, kdo ali kaj leži pod bližnjim hlodom. Tudi to je pomemben rezultat te knjige: človeka vleče v gozd, in to strahu navkljub. Podobno kot Janka in Metko, podobno kot Rdečo kapico. Gozd ima očitno magnetno privlačnost.
