Fotografija: Pexels
Tomaž je ležal na postelji in strmel v strop, kot da bi v njegovem bledem siju iskal odgovor na vprašanje, ki ga je že dolgo mučilo. Misli so bile ujete v labirintu njegove zavesti in niso našle poti iz zanke dvoma. Vanj se je naselil nemir. Vedel je, da potrebuje svež zrak, vonj narave, kar je vedno delovalo kot balzam za dušo. Vstal je in se za hip ustavil ob stari fotografiji njegove širše družine in kipcu Marije, ki je bil njegov duhovni kompas, včasih svetel, drugič oster opomin, kadar je občutil, da se oddaljuje od pričakovanj bližnjih. Ko je stopal skozi park proti cerkvi, se je z vsakim korakom povečevala teža nerešene dileme; kaj če vera ni odgovor na njegovo hrepenenje in če je resnični mir zunaj poti, po kateri hodi?
Ko je stopal skozi park proti cerkvi, se je z vsakim korakom povečevala teža nerešene dileme; kaj če vera ni odgovor na njegovo hrepenenje in če je resnični mir zunaj poti, po kateri hodi?
Pod starim hrastom, katerega listje je žarelo v rjavih in oranžnih odtenkih, je čutil nežni veter, ki mu je prinesel spomin na skrivnostno črnolasko, ki ga je večer za večerom opazovala iz druge vrste na levi strani cerkvene ladje. Njene oči so bile kot ocean brez dna, v njih je gorel ogenj, ki je podžigal njegovo poželenje, vsak dan močneje. Zdelo se mu je, da je bila popolnejša od česar koli na zemeljski obli.
Tisti večer je bil napet, kot da bi stal na robu visokega prepada in strmel v globino, ki v sebi skriva osvoboditev od vseh omejitev. Da bi umiril dušo, se je spovedal sam sebi in zapisal misli na papir, kar ga je nekoliko sprostilo. Tomaža ni bremenila le lastna pot, temveč tudi občutek, da te notranje boje doživlja povsem sam. Njegovi prijatelji, študentje teologije, so se mu zdeli zaprti v svoj svet; spraševal se je, ali še kdo občuti enake dvome, a se o tem nikoli ni govorilo.
Tomaža ni bremenila le lastna pot, temveč tudi občutek, da te notranje boje doživlja povsem sam. Njegovi prijatelji, študentje teologije, so se mu zdeli zaprti v svoj svet; spraševal se je, ali še kdo občuti enake dvome, a se o tem nikoli ni govorilo.
Dnevi so minevali, njegovi dvomi pa so postajali vse glasnejši. Nekega popoldneva sva sedela skupaj v kavarni. Bil je zamišljen, njegov pogled pa je odražal težo notranjega razkola. Po dolgem molku se je z roko popraskal po laseh in obotavljaje počasi spregovoril: »Še nekaj mesecev……pa naj bi postal novomašnik.«
Zazrla sem se vanj in prepoznala negotovost v njegovih očeh: »Ali si prepričan, da je to tisto, kar resnično želiš?«
Umaknil je pogled, kot bi se skril pred lastno resnico.
»Včasih se bojim, da ne bom nikoli našel miru,« je dahnil.
Razumela sem njegov boj med duhovniškim poklicem in neugasljivo željo po bližini.
Zdelo se mi je, kot da ga veže obljuba, ki je še ni zares izrekel.
»Misliš na celibat?« sem vprašala.
»Prebrala sem, da celibat ni neločljivo povezan z duhovništvom – morda bi moral biti izbira, ne obveza.«
»Prebrala sem, da celibat ni neločljivo povezan z duhovništvom – morda bi moral biti izbira, ne obveza.«
Tomaž je pokimal, nato pa tiho dodal: »Vsi smo samo ljudje.«
Strinjala sem se z njim in dodala: »Zavrnitev celibata ne pomeni nujno nasprotovanja veri, ampak morda le izbiro drugačne poti.«
Njegova napetost je za trenutek popustila, v očeh sem opazila kanček upanja.
»Zdi se mi, da vsi okoli mene pričakujejo, da bom postal nekdo, ki uteleša mir in odrekanje, a jaz tega ne čutim več.«
Na teološko fakulteto se je prepisal, ko mu je srce zlomila ljubezen. Dekle, ki ga je nekoč ljubilo, je brez pojasnila izginilo iz njegovega življenja, in ta rana ga je pahnila v obup. Razočaran in izgubljen se je odločil, da posveti svoje življenje služenju Bogu. Verjel je, da bo s tem pozabil na pretekle bolečine in našel novo pot.
Na teološko fakulteto se je prepisal, ko mu je srce zlomila ljubezen. Dekle, ki ga je nekoč ljubilo, je brez pojasnila izginilo iz njegovega življenja, in ta rana ga je pahnila v obup. Razočaran in izgubljen se je odločil, da posveti svoje življenje služenju Bogu. Verjel je, da bo s tem pozabil na pretekle bolečine in našel novo pot.
Toda bolj ko se je bližal datum posvečenja, bolj je bil Tomaž nemiren. Ponoči se je zbujal prepoten, kot bi se dušil. Slike njegovega duhovniškega življenja so se prepletale s prizori, v katerih ga je objemala ona, črnolaska iz cerkve. Usedel se je na rob postelje, obraz je zakopal v dlani, srce pa mu je divje razbijalo. Preveval ga je občutek krivde, kot da bi izdajal vero, ki jo je nekoč dojemal kot edini smisel svojega življenja. A zdaj se mu je zdelo, kot da ga prav ta pot oddaljuje od samega sebe.
Nekega jutra je s težkim srcem in cmokom v grlu sporočil, da ne bo nadaljeval duhovniške poti. Nihče ga ni obsojal, sprejeli so ga z razumevanjem, kar ga je nekoliko pomirilo. Občutil je olajšanje, prepleteno z grenkobo poraza, ker ni zmogel izpolniti lastnih zaobljub. Bolj kot lasten poraz, ga je bolelo razočaranje, ki ga bo povzročil bližnjim, zlasti babici, ki je bila navdušena nad njegovo duhovno potjo. Navkljub občutku krivde se mu je zdelo, da si je vsaj deloma povrnil svobodo.
Navkljub občutku krivde se mu je zdelo, da si je vsaj deloma povrnil svobodo.
Življenje, ki je sledilo, je bilo razburkano, divje, polno nasprotij. Začel je živeti intenzivno, kot da želi nadoknaditi leta odrekanja. Po vrsti kratkih avantur, ki so ga kratkočasile, je spoznal Tonjo, petindvajsetletno dekle, ki je imelo nekaj tiste globine, po kateri je ves čas hrepenel. Tonja ga je očarala s svojo skrivnostno osebnostjo in umirjeno lepoto. Njena družba ga je pomirjala na način, ki ga ni izkusil pri nobeni drugi ženski. Pogledi so bili globoki, premišljeni, kot da bi tudi ona v sebi nosila težo svojih lastnih dvomov in iskanj. Vzel je njeno dlan v roke, smehljala sta se in se gledala kot otroka, kot da se bosta zdaj zdaj zapodila po pesku. Dotaknil se je njenega uhlja, nasmihala se je, s prstom ji je zdrsnil po vratu, nato so se njene ustnice prisesale na njegove.
Dotaknil se je njenega uhlja, nasmihala se je, s prstom ji je zdrsnil po vratu, nato so se njene ustnice prisesale na njegove.
Njuna zveza je bila strastna in iskrena, prežeta s pogovori o veri, ljubezni in svobodi. Tonjine besede, da v življenju ni napačne poti, temveč zgolj različne smeri, so bile balzam za njegovo srce. Začutil je, da ljubezen ne nasprotuje veri, ampak ji daje nov pomen. Ob njej je našel nekaj, kar ga je izpolnjevalo na način, ki ga v samoti ni mogel doseči.
Nekega večera sta sedela na obrežju reke in opazovala njen miren tok. Tomaž je prvič začutil, da ne potrebuje več odgovorov. Dotaknil se je Tonje, jo požgečkal po dlani, ona ga je pogledala in mu vrnila nasmeh.
