Fotografija: Pexels
Sončni žarki se jeseni le redkokdaj prebijejo skozi oblake in takrat sonce posije tudi v stanovanje. V svetlobnih mavricah se v zraku vrtinčijo drobne prašne pikice, ki se pretakajo iz leve v desno ali obratno. Nikoli še nisem niti poskušala ugotoviti, v katero smer, ker se vedno jezim nase, da je povsod prah, ki ga že nekaj dni nisem pobrisala. Prah se vedno najde; poleti me je vnukinja prosila za krpo, ker je bilo prašno sobno kolo, po katerem se je zvirala, potem je brisala in se hudomušno smejala.
V poletni vročini se res vse dviga, najbolj živahni so drobni prašni delci, ko se avtoprevozniki s kamioni ustavljajo spodaj na Vinkovem dvorišču pod mojo teraso, in dvigajo oblake prahu. Pozimi je teh prevozov manj, tudi makadam je bolj moker in mogoče prašni delci omagajo prej, preden pridejo do mojega nadstropja. Vzamem krpo za prah in očistim televizijski ekran, pomagam si s čistilom, potem pobrišem knjižne police, postavim pokonci odloženo knjigo z rdečimi platnicami Adanie Shibli; Zgolj detajl s pomenljivim naslovom o drobnem detajlu. Čisto res je, razmišljam, če hočeš priti do resnice, je droben detajl še kako pomemben.
Vzamem krpo za prah in očistim televizijski ekran, pomagam si s čistilom, potem pobrišem knjižne police, postavim pokonci odloženo knjigo z rdečimi platnicami Adanie Shibli; Zgolj detajl s pomenljivim naslovom o drobnem detajlu. Čisto res je, razmišljam, če hočeš priti do resnice, je droben detajl še kako pomemben.
V mislih sem pri palestinski deklici s temnimi, ostriženimi lasmi brez rute, s katero si je pokrivala obraz in telo že od tedaj, ko je iz majhne punčke postajalo dekle. Z žalostjo me spominja na odlomek, ki sem ga prebrala, ko je gola in posiljena končala v pesku puščave v svetlobi jutranjega sonca, kot beremo v romanu »iz desnega senca ji je v pesek lila kri, pesek jo je goltal.«
Sprašujem se, če je vedela, zakaj mora umreti in zakaj je umrlo vseh pet njenih bratov skupaj s kamelami.
Sprašujem se, če je vedela, zakaj mora umreti in zakaj je umrlo vseh pet njenih bratov skupaj s kamelami.
Misel na jahanje kamel me popelje na Djerbo, kjer sem občutila ta vroči pesek na lastni koži, v zraku je bil vonj po Sahari, za nas turiste je bila velika atrakcija, za domačine pa – po vsej verjetnosti – iskanje zaslužka. Zakriti smo bili vsi. Vodič nam je razdelil pisane šale in nas naučil zaviti glavo in obraz. Moški in ženske smo imeli turbane, pokrite obraze, da smo lažje dihali, ker je veter nosil pesek in prašne delce. Samo domačini, komaj enajstletni fantiči, so z motorji drveli med kamelami, ki so nas nosile, raznašali so kokakolo, da bi zaslužili nekaj denarja za svoje družine.
Samo še stari časopis zložim v vrečo za odpadke in posesam po stanovanju, pa bom končala s pospravljanjem, si mislim. Zelo me moti, če stanovanje ni čisto.
Iz košare dvignem časnik Delo in obstanem ob naslovu: Zgodba o Gazi ostaja. Palestinski muzej je bil ustanovljen ob petdesetletnici Nakbe, Delo, torek, 5. novembra 2024.
Na računalniku odtipkam besedo Nakba; to je arabski izraz, ki pomeni »katastrofo«, danes označuje ne samo dogodke iz leta 1948, ampak tudi širši kontekst dolgotrajnega trpljenja palestinskega naroda. Izraz se nanaša na izgubo domovine, razselitev več kot 700.000 Palestincev ter uničenje njihovih vasi in mest ob ustanovitvi države Izrael.
Na računalniku odtipkam besedo Nakba; to je arabski izraz, ki pomeni »katastrofo«, danes označuje ne samo dogodke iz leta 1948, ampak tudi širši kontekst dolgotrajnega trpljenja palestinskega naroda. Izraz se nanaša na izgubo domovine, razselitev več kot 700.000 Palestincev ter uničenje njihovih vasi in mest ob ustanovitvi države Izrael.
Spomnim se potovanj in vonja po arabskih deželah. Bil je eksotičen, čisto poseben vonj, spominjal je na kuskus, olive, ribe, datlje, pesek, sonce, vonj po kamelah. Takrat sva z Markom potovala vsako jesen. Bila sva v Izraelu, Jeruzalemu, Jordaniji, Tuniziji in Egiptu. Bilo je takrat, pred petnajstimi ali šestnajstimi leti, ko tam še ni divjala taka vojna kot danes. Turisti smo povsod v hotelih srečevali ljudi iz Gaze; ženske so nosile več plasti pisanih oblačil, s skrbno izvezenim blagom (tatrizi – vezenine, ki predstavljajo motive cipres, vrtnic, pšeničnih klasov) in s svojimi tradicionalnimi oblekami – tobami – so izstopale, saj se Evropejci oblačimo drugače, njihovi obrazi so bili pokriti skoraj v celoti.
Najbolj sem si zapomnila dečka, ki je vsako jutro sedel na slabo osvetljenem hodniku na tleh blizu najinih hotelskih vrat, na glavi je imel lučko – čelko – in bral. Knjiga, ki jo je držal v rokah, je bila debela in težka, da jo je komaj držal, a pogleda v knjigo ni zmotil noben korak mimoidočih turistov. Včasih je imel poleg sebe na tleh prozorno polivinilasto vrečko, v katero si je pri zajtrku zložil rogljičkov in sadja.
Turistični vodič nam je povedal, da so zakrite ženske, Palestinke, izobražene, da ima vsaka mati veliko otrok, same jih učijo matematike in branja, učijo jih tudi preživetja, zato so si v jedilnici vedno nabirali hrano in jo shranili v vrečkah. Ženske so verjele, da je edina možnost za boljše življenje njihovih otrok, če se izobražujejo. Potovali so po deželi; ali so prihajali ali odhajali iz Gaze, ne vem. Nekateri so kar stanovali v hotelih, ker niso imeli več svojega doma. Takrat se niti nisem zavedala, da je način življenja Palestincev bežanje in preseljevanje.
Turistični vodič nam je povedal, da so zakrite ženske, Palestinke, izobražene, da ima vsaka mati veliko otrok, same jih učijo matematike in branja, učijo jih tudi preživetja, zato so si v jedilnici vedno nabirali hrano in jo shranili v vrečkah. Ženske so verjele, da je edina možnost za boljše življenje njihovih otrok, če se izobražujejo. Potovali so po deželi; ali so prihajali ali odhajali iz Gaze, ne vem. Nekateri so kar stanovali v hotelih, ker niso imeli več svojega doma. Takrat se niti nisem zavedala, da je način življenja Palestincev bežanje in preseljevanje.
Gaza danes. Gaze danes skorajda ni več. Palestinci so izgubili domove, šole in bolnišnice. Cel svet na televizijskih ekranih gleda porušena mesta, ljudi, ki živijo v šotorih in umirajo zaradi lakote, bolezni in bombnih napadov. Genocidna vojna proti Gazi. Petinsedemdesetletno razseljevanje, etnično čiščenje in apartheid. »Izrael je od lanskega oktobra po najnižjih ocenah ubil 43.362 Palestincev«, piše novinarka Pia Prezelj v Delu.
Fotografija: Pexels (Karolina Grabowska)
Pri vojni v Gazi ne gre le za masaker nad telesi, temveč tudi nad zgodbami, spominom in kulturnim ozadjem. Z nenehnim bombandiranjem Gaze je Izrael uničil tudi muzeje, knjižnice in arhive, v katerih so živele: palestinska zgodovina, tradicija in vrednote palestinske skupnosti.
Zgodovina vojn, ki je opustošila to ozemlje, je prikazana kot zgodovina političnih in gospodarskih ambicij velesil v naravnih virih in kulturni dediščini. Sumud (neomajnost palestinskega ljudstva) predstavlja v ospredju njegovo kulturno in umetniško dediščino ter večplastne izraze njegovega odnosa do zemlje in zakoreninjenost v njej. Ritem njihovega ljudskega plesa posnema izjemno navezanost na zemljo in predstavlja idejo, da se življenje začne z zemljo in konča z njo.
Mogoče pa je trajno upanje svetovnih solidarnostnih gibanj, od dvajsetih let prejšnjega stoletja do danes, le pripomoglo k temu, da se je okrepilo palestinsko vztrajanje pri pravici do življenja za svoj narod, ki se zaveda pravice do življenja
Nekdaj so bile kmetijske površine zasajene z gojenimi vrtnicami, kar je bil dolgoletni vir preživetja Palestincev v Gazi. Kje so danes roke, ki bi ljubkovale te čudovite cvetove ljubezni?
Nekdaj so bile kmetijske površine zasajene z gojenimi vrtnicami, kar je bil dolgoletni vir preživetja Palestincev v Gazi. Kje so danes roke, ki bi ljubkovale te čudovite cvetove ljubezni?
