Siri Hustvedt: Kar sem videl, Cankarjeva založba 2024 (Prevedla Saša Grahek).
»To je težava z videnjem stvari. Nič ni jasno. Občutki, ideje oblikujejo tisto, kar je pred tabo.«
»Erotika izhaja iz dejstva, da si lahko predstavljam, da sem on, ki me gleda.«
Med umetniškim delom in gledalcem obstaja prostor, interprativno polje, v katerega gledalec vloži svojo emocionalno stanje, vse svoje bolečine in tudi veselje, srečo. Ta prostor je – nikogaršnja zemlja – v tem delu umetnina »lahko« postane vidna, v kolikor se zgodi prenos med opazovanim in opazovalcem. Vsak umetnik si prizadeva povleči gledalca v ustvarjeni kot pogleda, v idejo, ki jo je upodobil. Poigravanje s pozicijami opazovalca in opazovanega je osrednja nit romana Kar sem ljubil avtorice Siri Hustvedt, ki je letos izšla pri Cankarjevi založbi (v zbirki Moderni Klasiki).
Ostareli kritik umetnosti Leo Hertzberg se spominja svojih preteklih petindvajset let življenja. Dogajanje je postavljeno v New York. Vrnemo se v trenutek srečanja med mladim umetnikom Billom Wechslerjem in kritikom Leom, ko ta v galeriji Soho zagleda akt ženske, upodobljene preko celotnega platna. Ženska na platnu je oblečena v majico, v rokah drži miniaturni rumeni taksi. Skozi zgodbo spoznamo, da sta na platnu prisotni še dve osebi, ali pa vsaj njuni sledi – v desnem kotu se nahajata gleženj in del stopala v mokasinu in komaj opazna senca, ki pada čez akt. Portret nosi naslov Avtoportret, senca je slikarjeva in prikazuje njegov pogled. Hertzberga slika vznemiri do te mere, da portret kupi ter ga razstavi doma. K sliki in pogledu na žensko se kasneje v knjigi še mnogokrat vrača in ob tem opazuje svoje občutke, misli, ter ugotovi, da je opazovanec pravzaprav on sam, in ne ženska na sliki (strast, poželenje, erotika). Iz tega dogodka se razvije prijateljstvo med Billom in Leom, kasneje pa tudi med ženama Erico in Lucille.
Ostareli kritik umetnosti Leo Hertzberg se spominja svojih preteklih petindvajset let življenja. Dogajanje je postavljeno v New York. Vrnemo se v trenutek srečanja med mladim umetnikom Billom Wechslerjem in kritikom Leom, ko ta v galeriji Soho zagleda akt ženske, upodobljene preko celotnega platna.
Bill Wechsler ima otroka Marka iz prvega zakona z občutljivo pesnico Lucille. Kmalu po rojstvu se ločita in Bill najde svojo dušo dvojčico v Violet, raziskovalko histerije ter prehranskih motenj. Skrb za sina Marka prevzame Violet, kadar otrok ni z mamico Lucille. Hertzberg živi nadstropje nižje skupaj z Erico, literarno zgodovinarko, v zakonu se jima rodi otrok Matthew. Prijateljstvo med obema paroma se nadaljuje, skupaj preživljajo počitnice, delajo, se družijo, razpravljajo o umetnosti in temah, ki jih raziskujejo. V prvem delu knjige nas pisateljica popelje skozi njihova življenja, odraščanje obeh fantov, pa tudi skozi delo Violet, ki je, kot že rečeno, raziskovalka histerije.
Telo ženske
V tem delu se pisateljica vešče dotakne problema žensk in histeričnih napadov, raziskovalne teme Violet, ki zaide nenazadnje tudi v ustvarjanje njenega moža Wechslerja. Tako na razstavi, ki jo je pripravil Wechsler, izvemo, da so bile v preteklosti histeričarke opredeljene z bolezensko diagnozo. Violet pojasni, da so bile histerije v preteklosti način samoobrambe žensk, za njihov umik in izhod iz preveč rigidnih sistemov; zakona, institucij, medicine, družine … Med drugim, naj bi zdravniki s topim inštrumentom vlekli po telesih histeričark; na koži so se jim prikazala podobe ali številke, črke. »Žive ženske so spremenili v stvari«, izreče Violet in omeni dermografijo kot način polaščanja telesa žensk. Zdravniki, ki so histeričarke zdravili s hipnozo, so tako puščali odtise na njihovih telesih in če so si zaželeli, so iz napisanih črk ali številk krvavele. »Hipnotizirane ženske so ubogale vsak ukaz: Skloni se, poklekni, dvigni roko, plazi se.« Pisateljica takoj nato odtise na kožah žensk asociativno poveže s številkami, ki so jih nacisti vžigali na kožo jetnikom v taboriščih.
Tako izvemo na razstavi, ki jo je pripravil Wechsler, da so bile v preteklosti histeričarke opredeljene z bolezensko diagnozo. Violet pojasni, da so bile histerije v preteklosti način samoobrambe žensk, za njihov umik in izhod iz preveč rigidnih sistemov; zakona, institucij, medicine, družine …
Prav Violet je tista, ki zagovarja tezo, da so naša telesa sestavljena ravno toliko iz idej kot iz mesa. Debelost, motnje hranjenja, anoreksijam je skupno to, da gre za prizorišča upora, saj se v ozadju dogajajo družbeni pretresi. Vse to se odraža tudi v umetnosti, med drugim protagonista romana Wechslerja. Violet nekje izreče: «Pomembno je, da se vedno mešamo z drugimi ljudmi … Bill meša v svojih slikah. Pisatelji to delajo v knjigah. Ves čas to počnemo.« Koncept mešanja, ki ga omeni Violet, pa se odraža tudi med liki samimi, Hertzberg spi z Lucille, sanjari o Violet. Tudi pisateljica meša resničnost in fikcijo, v enem od intervjujev je povedala, da ne bi mogla pisati, če ne bi živela na tej in tej ulici, videla te in te stavbe …
Tudi pisateljica meša resničnost in fikcijo, v enem od intervjujev je povedala, da ne bi mogla pisati, če ne bi živela na tej in tej ulici, videla te in te stavbe …
Obe družini pa nenadoma pretrese nenadna smrt Matthewa. Travmatični dogodek družini za trenutek odtuji, predvsem pa se med seboj odtujijo posamezniki. Herztberg je že poprej na skrivaj občudoval zvezo Billa in Violet, ki jo opiše na naslednji način: »Samo ugibal sem lahko, kaj se je dogajalo med njima, toda včasih se mi je zazdelo, da sta za njuno intimno značilna pogum in divjost, ki ju sam nisem nikoli poznal, in ob zavesti, da mi to manjka, se me je polastil lasten nemir. Občutek se mi je ugnezdil v ustih kot suh okus in trpel sem od hrepenjenja, ki ga nič ni moglo potešiti. Kar sem želel ni bila lakota ali žeja ali celo seks. Bila je nejasna, a nadležna potreba po nečim brezimnem in neznanem, kar sem kdaj pa kdaj začutil, odkar sem bil otrok.«
Smrt otroka zareže v njihove odnose in od tu dalje se marsikaj spremeni. Erica se preseli, ne zdrži več ob Hertzbergu in v njunem stanovanju, skrb za Billa prevzame Violet. Umre tudi umetnik Wechsler, sledi obdobje žalovanja in zbliževanja, pa tudi odkrite simpatije Hertzberga do Violet, saj ji ta prizna ljubezen, vendar je Violet ne more sprejeti.
Koncept mešanja pa se tu ne zaustavi. Vsi liki so na nek način odtujeni in življenje jim ne prizanaša. Njihovi odnosi so predvsem intelektualne narave, vendar ob prelomih zapadejo v prekinitev ali pa fanatično oboževanje. Pisateljica zapiše: »Kadarkoli umetnik umre, začne delo počasi nadomeščati njegovo telo, postaja fizični nadomestek zanj na svetu.«
Vsi liki so na nek način odtujeni in življenje jim ne prizanaša. Njihovi odnosi so predvsem intelektualne narave, vendar ob prelomih zapadejo v prekinitev ali pa fanatično oboževanje. Pisateljica zapiše: »Kadarkoli umetnik umre, začne delo počasi nadomeščati njegovo telo, postaja fizični nadomestek zanj na svetu.«
Zadnji del romana je posvečen odtujenosti sina Marka. Tu pisateljica izriše zgodbo o škandalu, ki se je zgodila konec devetdesetih, ko je eden od tedanjih umetnikov iz t.i. »Club kids« (oblačili so se v infantilna oblačila, si poslikavali obraze, uživali droge, prakticirali ekscesno umetnost …) ubil razpečevalca drog. V literarni zgodbi se resničnost prepleta (meša) s fikcijo. Gre za razvpit škandal v New Yorku, v katerega je bil vpleten tudi pastorek pisateljice – Daniel Auster, sin Paula Austerja. Njegovo ekscesnost je upodobila v liku Marka. Gre za mladega človeka brez obraza, brez vrednot, zapredenega v laži in manipulacije. Ob takem človeku se zazdi, da so vsi liki zaslepljeni, brez pravega pogleda. Družina zaradi dobrega gmotnega položaja vzdržuje ekscentričnost najstnika Marka. Bill v Marku vidi izgubljenega sina, pričakuje, da mu bo vračal s prijaznostjo in spoštovanjem, Mark pa mu krade denar, prihaja in odhaja, enkrat ga v spanju ugrizne, kasneje pa to zanika. Violet, ki ji je Mark kot sin, ki ga nikoli ni imela, ga le stežko brzda. Nazadnje se odseli in obupa nad njim. Tudi njen pogled je zamegljen, še posebej, ker se tudi po smrti svojega moža le stežka znajde.
Pisateljica je izjemno spretna v opisih ljubezni, odnosov z drugimi, prijateljstva, pa tudi starševstva, družinskih razmerij, spolnosti, poželenja, na drugi strani pa zareže v področje odtujenosti, žalosti, strahu in brezizhodnosti. Osebe se vsaka zase skušajo kompleksnosti življenja prilagoditi, med drugim tudi z zanikanjem, zatekanjem k drogam, odhodom drugam.
Pisateljica je izjemno spretna v opisih ljubezni, odnosov z drugimi, prijateljstva, pa tudi starševstva, družinskih razmerij, spolnosti, poželenja, na drugi strani pa zareže v področje odtujenosti, žalosti, strahu in brezizhodnosti. Osebe se vsaka zase skušajo kompleksnosti življenja prilagoditi, med drugim tudi z zanikanjem, zatekanjem k drogam, odhodom drugam.
V spremni besedi Barbara Jaki zapiše: »Predvsem pa se avtorica osredotoča na vlogo pogleda. Preizprašuje konvencije gledanja in kaj vpliva na vizualno percepcijo … Senca, ki pada prek akta na uvodni sliki, zaustavi Hertzbergovo ogledovanje lepe ženske in ga prisili, da se zave svojega poželjivega pogleda, ter ugotovi, da je objekt on sam, ne golo žensko telo.« Pogled na družinsko dramo nam je podan s strani pripovedovalca Hertzberga, poznamo njegov glas, njegovo videnje sveta. Retrospektivno se torej sooča sam s seboj, zdaj v tem trenutku je opazovano on sam in simptomatično je, da na koncu zares slabo vidi – njegova zamegljenost je torej ne samo metaforična, temveč zadobi tudi fizično&realno obliko.
Ženske v romanu
Zanimivi so ženski liki v romanu Siri Hustvedt; Lucille, Erica in Violet.
Vse polnokrvne ženske, inteligentne, humanistke. Lucille je poetesa, ki Hertzbergu prinaša pesmi v branje. Na ta način dobimo vpogled v njeno psiho. V eni pesmi opisuje: »… moški in ženska ležita drug poleg drugega, v postelji, ne moreta spati, vendar nobeden od njiju drugemu ne reče niti besede. Na koncu ženska začuti, da moški s svojo obzirnostjo predpostavlja, da ve, kaj ona razmišlja. Njena nevolja do njega ji ne pusti spati še dolgo potem, ko je on že zaspal.« Lucille je torej samosvoja, iritirana, če samo zasluti, da moški o njen predpostavlja stvari, si jih zamišlja in tako ustvarja svoj pogled. Kajti Lucille ni pogodu, da je opazovana, ob tem ji postane neprijetno, prav tako pa ne zna (iz pogleda Hertzberga) vzpostaviti povezanosti z običajnimi ljudmi. V drugi pesmi pa Lucille opisuje svoj odnos do otroka, ki ga poimenuje Tisto. Otroka primerja z igračko za navijanje, katere mehanizem je ponorel. »Tisto je vekalo, se oklepalo in brcalo in bljuvalo«. Lucille je sicer orisana kot hladna ženska, skozi poezijo dobimo občutek trde ženske, spet drugje o njej izvemo, da je navezana na svojega sina, celo tako daleč gre, da odžene svojega tedanjega moža Billa. Tudi Lucille, kot druge ženske v romanu, sledi svojim željam, pri čemer je uspešna.
Zanimivi so ženski liki v romanu Siri Hustvedt; Lucille, Erica in Violet.
Vse polnokrvne ženske, inteligentne, humanistke.
Violet je predstavljena kot strastna ženska, topla in lenobna, ki lagodno biva v svojem telesu. »Vedno se je skušala udobneje namestiti,« zapiše pisateljica. Zanimiv je pogled na obe ženski, še posebej, ko je Hertzberg opazoval svojo ženo Erico. Ob Lucille je Erica delovala sproščeno, milo in odprto, ob Violet pa je delovala strogo in togo. Ženske v romanu so prezentirane kot intelektualke, strastne in polne življenja. So odmev pisateljice same; literarna zgodovinarka, pesnica in raziskovalka psihičnih stanj, je pravzaprav tudi pisateljica. Izjemno lepi so pogledi na njihova telesa, nežnost s katero pisateljica opisuje strastno ljubljenje, pa tudi dih jemljajoča žalost, ki stisne Erico, da ni več zmožna bivati ob možu. Hertzberg njeno žalost opiše na naslednji način: »Tolkla je po steni in udarjala po postelji. Hlipala je in spet in spet rjovela besede. Zdelo se je, da njeni kriki dolbejo pljuča, vsakokrat ko so nastopili, sem prenehal dihati. Ko sem sedel tam in poslušal Erico, sem se bal, ne njene žalosti, temveč svoje lastne.«
Izjemno lepi so pogledi na njihova telesa, nežnost s katero pisateljica opisuje strastno ljubljenje, pa tudi dih jemljajoča žalost, ki stisne Erico, da ni več zmožna bivati ob možu.
Vračanje pogleda
Siri Hustvedt je v enem od intervjujev izjavila, da je vsaka knjiga ustvarjena med besedilom in bralcem. Zdi se, da želi knjiga introspektivno poseči v bralčevo doživljanje, da nastopi kot orodje za opazovanje samega sebe in lastnih občutkov. Zdaj smo mi tisti, ki evaluiramo svoje odnose, otroke, partnerstva, ljubezen in strast.
Knjiga prihaja med nas več kot 20 let po njenem prvem izidu.
Zdi se, da danes, ko se različni svetovi klešejo med seboj tudi v oblikah vojn, knjiga prihaja v pravem času. Odtujenosti zaradi individualizma in pojava družbenih omrežij še nikoli ni bila večja, pa tudi nove droge, ki vstopajo na tržišče povzročajo vedno večji strah. Morda je brati in opazovati sebe ta trenutek največ kar lahko naredimo zase in za družbo.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«
