Fotografija: Lilijana Homovec
Glorija je sedla k mizi in v kozarec nalila žganje, ga dvignila in skozi debelo brušeno steno kozarca in skozi okno opazovala popačeno podobo Grete in Nina, ki sta se igrala na malem kamnitem dvorišču pod stopnicami, ki so vodile do njenega stanovanja. Skrivenčene Gretine roke so pomagale Ninu, da se je dvignil in ob njeni opori prihlačal do avtomobilčka, ki ga je zanimal.
Glorija je sedla k mizi in v kozarec nalila žganje, ga dvignila in skozi debelo brušeno steno kozarca in skozi okno opazovala popačeno podobo Grete in Nina, ki sta se igrala na malem kamnitem dvorišču pod stopnicami, ki so vodile do njenega stanovanja.
Kozarec je premaknila k ustom in naredila globok požirek ostre aromatične tekočine. Počakala je, da je žganje zdrselo po njenem grlu in si ponovno natočila. Spet se je zazrla skozi okno. Zavidala jima je idilo, ki sta jo živela, čeprav je vedela, da Greti ni lahko, saj je bila sama samcata v skrbi za svojega sina. Ko je Glorija svoj turistični apartma oddala Greti v stalni najem, je računala samo nanjo. Potem se je zgodil preobrat, ko je ugotovila, da je Greta noseča in takrat se je zaklela, da ne bo pogledala tega otroka, ki je tako nepovabljen vdrl v njen mali sterilni svet. Zdaj pa jo vedno bolj vleče k njima, vedno lažje prestopi prag njunega malega stanovanja, da lahko postori kakšno malenkost za njiju. Ninove ročice so tako mehke, njegov objem je topel in blago diši po milu in kremi, ki ju uporablja Greta pri njegovi negi.
Popito žganje je pustilo svoje sledi. Začutila je, kako se je toplota razlila po njenem telesu in ogrela njena lica in noge in naredila je še en globok požirek opojne tekočine. Potem je stopila do omarice v kotu in z nje vzela fotografijo v zlatem okvirju in jo prislonila k steklenici, da se je lahko zazrla v oči mladeniču, ki je okoli ramen objemal nasmejano svetlolasko, ki je imela Glorijine poteze, le veliko mlajša je bila.
Popito žganje je pustilo svoje sledi. Začutila je, kako se je toplota razlila po njenem telesu in ogrela njena lica in noge in naredila je še en globok požirek opojne tekočine.
»Poglej Franjo, zdaj končno lahko rečeva, kako prav pride ograja na najinih stopnicah. Končno. Štirideset let pozneje, kot sva si želela,« je glasno razmišljala Glorija in se spet zazrla skozi okno na svoje stopnice, ki so imele prekrasno kovinsko ograjo.
A Glorija je vedela da Franju ni več mar za ograjo na stopnicah, že davno nazaj mu ni bilo več mar. Vse od takrat, ko je z ustnic svetlolaske na sliki zbledel nasmeh.
Spet je naredila požirek žganja, njen pogled je postajal vedno bolj napet in glas vse manj razločen in bolj momljajoč. Fotografijo je prijela v roke, stiskala okvir, da so se ji členki na prstih pobelili.
Če obstaja ljubezen, potem je to bilo občutje, ki je prevevalo Franja in njo prvih petih čudovitih letih.
Fotografija: Lilijana Homovec
.Ko sta se poročila, stopnice do Glorijinega stanovanja niso imele ograje, on jo je naredil, da ne bi njuni otroci po nesreči padli na kamnite plošče na dvorišču in bi se jim ne zgodilo kaj hudega. Lesena polkna na oknih je utrdil, ker so bila povešena in jih pobarval v modro, da bodo njuni otroci prepoznali svoj dom po najbolj veselih barvah na oknih. A teh otrok kar ni in ni hotelo biti. Poročena sta bila leto, dve in kar naenkrat je minilo že pet let, otrok pa še vedno ni bilo od nikjer.
Verjetno sploh ne vesta, kako se otroka naredi, so ju zafrkavali prijatelji in sorodniki. Oba sta bila zdrava, mlada in lepih teles in delanje otrok jima je bil ljub opravek, a po petih letih sta bila že utrujena od vsakomesečnega pričakovanja, ki se ni in ni izpolnilo. Strast je počasi ugašala, vse skupaj je postalo le še nujen opravek za izpolnitev želje po potomcih. Franjo je vedno pogosteje prihajal domov pozno ponoči, vedno bolj je ostajala sama.
Verjetno sploh ne vesta, kako se otroka naredi, so ju zafrkavali prijatelji in sorodniki. Oba sta bila zdrava, mlada in lepih teles in delanje otrok jima je bil ljub opravek, a po petih letih sta bila že utrujena od vsakomesečnega pričakovanja, ki se ni in ni izpolnilo.
Potem ji je prišlo na uho, da ima drugo žensko in ko mu je rekla, naj se odloči na katerem dvorišču se bodo sušile njegove spodnjice, je brez premišljanja pobral svoje stvari in izginil iz njene hiše in njenega življenja. Nikoli se nista uradno ločila, samo ni ga več bilo v njenem življenju. Bila je preponosna, da bi ga poiskala in se vsaj pogovorila z njim. Najbolj jo je bolelo, da je takrat, ko je odšel, že pričakoval sina z novo partnerko. O kako je bila jezna, besna je bila nanj, ker jo je izdal, ker je odšel z drugo, ki mu je dala potomca, ki si ga je tako zelo želel, besna je bila nase, ker ga je imela rada in ni znala živeti brez njega, besna je bila na vse bližnje, ki so jo kar naprej nekaj spraševali na temo njegovega odhoda, besna je bila na cel svet, na življenje samo.
Bila je preponosna, da bi ga poiskala in se vsaj pogovorila z njim.
Vse kar je ostalo za Franjem v hiši je odvrgla v smeti, obdržala je samo njuno poročno fotografijo. Zaprla se je v svoj dom, ni želela slišati za nikogar, niti imeti opravka z nikomer. Bala se je vprašanj, ker nanje ni mogla in ne znala odgovoriti, bala se je, da vsi berejo z njenega obraza, kako ponižano se počuti. Nekaj let so bili njeni edini odnosi z ljudmi pogovori s turisti, ki so bili nastanjeni v apartmaju, v katerem zdaj živita Greta in Nino.
»In bili so pogovori s tabo Franjo, a ti mi nikoli nisi odgovarjal. Zdaj pa te niti poiskati ne morem več. Niti slučajno srečanje se ne more več zgoditi.«
Na misel ji je prišlo, da se trenutek njunega srečanja, kljub vsemu, vedno bolj približuje. Ob tej misli se je glasno zarežala in še bolj stisnila okvir slike.
Že res, da se bo tudi ona, Glorija, preselila v druge sfere, a njen Franjo je gotovo ne bo čakal v nebesih, kamor se bo preselila ona, njen Franjo nekje drugje odplačuje za bolečino, ki jo je povzročil njej. Nikoli, prav zares nikoli več, ne bosta skupaj.
Takrat je dvignila sliko in jo z vso močjo treščila ob tla, da se je steklo razpršilo po celem prostoru in se je nekaj drobcev zapičilo tudi v Glorijina gola meča.
Takrat je dvignila sliko in jo z vso močjo treščila ob tla, da se je steklo razpršilo po celem prostoru in se je nekaj drobcev zapičilo tudi v Glorijina gola meča.
Naslednji trenutek je v sobo vstopila Greta z Ninom v naročju. Samo za hip je obnemela ob pogledu na Glorijo, steklenico in razdejanje, potem pa je stopila do nje in njeno sivolaso glavo stisnila na prosto ramo.
