Fotografija: Pexels – Suzy Hazelwood
Tovornjak je s vso silo zapeljal v množico sprehajalcev. Čisto nič ni zaviral. Očividci so rekli, da je potem ko je pripeljal iz ovinka, močno pospešil.
“Zdaj vas bom sprešal vi neverniki,” se je zarežal. Bil je civilist.
Nič hudega sluteči sprehajalci so si na vse načine hoteli rešiti življenja. Oni bi radi živeli še naprej.
Toliko lepega bi še doživeli. Mnogim ni uspelo. Bili so civilisti.
Nekateri med njimi so bili na mestu. Potegnili so pištole. V trenutku so pokončali mesarja. Bili so civilisti.
(Bližnji Vzhod, oktober 2024)
***
“Oh, pridi Jelka!” je bil pokroviteljsko vzhičen predsednik vlade. “Pridi, da proslaviva ta veliki trenutek, ko smo se rešili te bande.”
“Lep ambient si izbral, ni kaj. Kot se spodobi za prijatelje. Pa ta meni. Res si poznavalec. Si tudi poizvedel, da točijo tukaj najboljša čilska vina? Ko sem bila v Ameriki, so nam izbrancem in bodočim voditeljem sveta točili samo ta izbrana vina. Ko sem se vrnila v to zakotno vas, se sploh nisem mogla navaditi na to domače sr … e. A, da ne bova negativca, dajva naročiti. Vem, da angleško obvladaš kot čudežen deček brezhibno. Morda si spregledal, ko si izbral to restavracijo, tu lahko naročiš samo v francoščini. Kar se spodobi. Ne boj se, bom prevzela.”
“Lep ambient si izbral, ni kaj. Kot se spodobi za prijatelje. Pa ta meni. Res si poznavalec. Si tudi poizvedel, da točijo tukaj najboljša čilska vina? Ko sem bila v Ameriki, so nam izbrancem in bodočim voditeljem sveta točili samo ta izbrana vina. Ko sem se vrnila v to zakotno vas, se sploh nisem mogla navaditi na to domače sr … e. A, da ne bova negativca, dajva naročiti. Vem, da angleško obvladaš kot čudežen deček brezhibno. Morda si spregledal, ko si izbral to restavracijo, tu lahko naročiš samo v francoščini. Kar se spodobi. Ne boj se, bom prevzela.”
Čisto nič nista zgrešila. Pri sladici ne more biti drugače. Toda sladica ima pri vseh večerjah poseben pomen. Takrat se ve, bo velika pojedina kmalu mimo. Račun bo prišel na mizo. Ni nujno, da je samo eden. In ni zagotovo, da bo to samo račun za drag obrok. Računov je lahko več. Eni so lahko za nazaj. Morebiti tudi za tisto, kar nocoj sploh ni bilo postreženo.
Da ne bi bilo presenečenj v teh ozirih, je predsednik vlade pohitel. “Veš Jelka, hvaležen sem vam, da ste nas izdatno pomagali spraviti na oblast. Raja se naj veseli in prepeva, mi pa z udobno večino vladamo in delamo, kar se nam zahoče. Zdaj smo mi prisesani, če kaj delamo ali ne. Še posebej sem hvaležen tebi osebno.”
Da ne bi bilo presenečenj v teh ozirih, je predsednik vlade pohitel. “Veš Jelka, hvaležen sem vam, da ste nas izdatno pomagali spraviti na oblast. Raja se naj veseli in prepeva, mi pa z udobno večino vladamo in delamo, kar se nam zahoče. Zdaj smo mi prisesani, če kaj delamo ali ne. Še posebej sem hvaležen tebi osebno.”
Jelka se ni dala zmesti. “In?”
“Kako to misliš: “In?”
Z Jelko no bilo dobro češenj zobati. “Kakšna je tvoja ponudba? Plačilo?”
Očitno je bilo, da je Jelka zmedla čudežnega dečka, ki je bil po novem navajen urejati stvari samo po njegovo in predvsem čim bolj preprosto.
Očitno je bilo, da je Jelka zmedla čudežnega dečka, ki je bil po novem navajen urejati stvari samo po njegovo in predvsem čim bolj preprosto.
“Kaj večerja ni bila na ustreznem nivoju? Sama si bila tako vzhičena nad izbranimi čilskimi vini.”
“Še vedno ti ni jasno, da si poleg tega, da se je raja hotela rešiti onega nasilneža, zmagal predvsem z našo pomočjo. Mi smo organizacija civilne družbe. In pod mojo komando je poleg moje organizacije civilne družbe še onih drugih osemnajst. Zapomni si za vedno, mi smo civilna! Poglej na listek ti napišem znesek, ki si nam ga dolžan. Samo trenutek, da ne bom po pomoti zapisala kakšne številke premalo. Pri milijonih se človek hitro zmoti.”
(Ljubljana, poleti 2022)
***
“Zdaj so hudi časi, zdaj je socializem” (Partljič). Na srečo je imel omejen rok trajanja (ne mislim Partljiča, spoštovanega rojaka iz mojih krajev).
Tudi jaz zmorem: “Zdaj so hudi časi, zdaj je demokracija” (malo sem plagiator, a kaj je to v primerjavi s krajo tisočletja ob lastninjenju).
Z veseljem sem v roke vzel lokalni časopis in se lotil branja. Zdaj, ko je že nekaj let demokracija, se lažje diha. Zdaj smo svoji gospodarji (zdaj še nismo v EU, da bi krivili Bruselj ali pa kot mariborski voditelji, ki jokajo nad svojo usodo, da jim ti prekleti močvirniki vse pokradejo).
Z veseljem sem v roke vzel lokalni časopis in se lotil branja. Zdaj, ko je že nekaj let demokracija, se lažje diha. Zdaj smo svoji gospodarji (zdaj še nismo v EU, da bi krivili Bruselj ali pa kot mariborski voditelji, ki jokajo nad svojo usodo, da jim ti prekleti močvirniki vse pokradejo).
Država dodeljuje izdatne spodbude za posaditev sadnih nasadov. Kot nalašč za moje Slovenske gorice. Prav je, da to objavljeno že na prvi strani.
“Gremo zdaj na drugo. Človek je vedno vesel dobrih novic.”
Čez celo stran je bilo napisano. Črno na belem. Tudi ustrezni izračuni. Tudi obljube domačinom.
Spodaj pa podpisane vse politične stranke v občini. Leve in desne. Pa še one vmes.
Prebral sem dvakrat. Bi še tretjič, toda začelo se mi bliskati pred očmi. Moj vedno prenizki pritisk, se je dvignil v nebo.
Moja in tako opevana mariborska občina sta se dogovorili, da bosta eno od dolin Slovenskih goric spremenili v smetišče (takrat se odpadkov ni ločevalo). Nekaj kmetij bodo na lepo ali na silo “podržavili” (ni daleč tako nazaj, kajne?), hiše podrli, čez potok in čez celo dolino, ki jo bodo z buldožerji še malo razširili, bodo položili malo bolj debelo folijo. Odpadke bodo sem vozili iz cele vzhodne Slovenije.
Moja in tako opevana mariborska občina sta se dogovorili, da bosta eno od dolin Slovenskih goric spremenili v smetišče (takrat se odpadkov ni ločevalo). Nekaj kmetij bodo na lepo ali na silo “podržavili” (ni daleč tako nazaj, kajne?), hiše podrli, čez potok in čez celo dolino, ki jo bodo z buldožerji še malo razširili, bodo položili malo bolj debelo folijo. Odpadke bodo sem vozili iz cele vzhodne Slovenije.
Moja intuicija, ki je, kadar je potrebno, brezhibna in natančna, je takoj ukazala: “Če imaš rad svoje Slovenske gorice, boš to naredil. Tvoj predhodnik general Maister z bližnjega Zavrha, bi ravnal enako. Odločno. Hitro.”
Kot načelnik štaba Teritorialne obrambe v občini sem imel prost dostop, do vseh vplivnih ljudi iz politike in gospodarstva. Tekal sem torej od vplivneža do vplivneža. V nameri, da se upremo, sta me podprla samo dva (še zdaj vem, kdo sta, vendar, da ju ne bom izpostavljal, ju ne imenujem). To je konec. Šel sem k svojemu Maistru, da tam potočim solzico. Z njim, ki ga je slovenski narod zamolčal (razen domačinov iz Svetega Ruperta, ki so mu vselej stali ob strani in nato ohranjali spomin na njega).
Kot načelnik štaba Teritorialne obrambe v občini sem imel prost dostop, do vseh vplivnih ljudi iz politike in gospodarstva.
Naj mi minister za zdravje oprosti (kdo je že to?), a tisti večer bi spil več kot dva špricarja. Toda zla usoda, ti lahko prepreči tudi to.
“Jože, kje se skrivaš? Že dva tedna te iščem. Samo ti nam lahko pomagaš.” Bil je nekaj let starejši kmet, moj stari prijatelj iz časov socializma.
Z zanimanjem sem ga pogledal. Morda mi on pomaga, da se vsaj za trenutek rešim bridke žalosti.
“Glej ti maš šole. Bil si načelnik štaba. Si sadjar. Mi, bližnji kmeti, sosedi bodočega megalomanskega smetišča, smo slišali, da se trudiš. Pridruži se nam. Pomagaj. Tudi tvoj oče in mati bi tako hotela.”
“Glej ti maš šole. Bil si načelnik štaba. Si sadjar. Mi, bližnji kmeti, sosedi bodočega megalomanskega smetišča, smo slišali, da se trudiš. Pridruži se nam. Pomagaj. Tudi tvoj oče in mati bi tako hotela.”
Polovica drugega špricarja je ostala neizpita (še zdaj ne vem, kaj se je v tistih usodnih trenutkih zgodilo z njima. Morda ne kaj hudega?).
Kot stari vojak (niti ne star, nekaj čez trideset sem ji imel takrat) sem po moji preverjeni metodi takoj ocenil: naše sile, njihove sile, prostor in čas.
“Strategija je jasna in jo lahko strnemo v štiri točke: osveščanje občanov svoje občine, delovanje preko medijev, takoj se povezati z domačini bodočega smetišča iz mariborske občine, doseči upor ter preprečiti postavitev smetišča.”
“Roka?
“Roka.”
“Jože sem vedel, da si pravi človek.”
“Strategija je jasna in jo lahko strnemo v štiri točke: osveščanje občanov svoje občine, delovanje preko medijev, takoj se povezati z domačini bodočega smetišča iz mariborske občine, doseči upor ter preprečiti postavitev smetišča.”
“Roka?
“Roka.”
“Jože sem vedel, da si pravi človek.”
In smo samo garali. Skupaj. Nihče od nas ni bil več pomemben. Samo Slovenske gorice so pomembne.
Pa je prišel ta čas. Ruperčani in domačini Svete Barbare. Lokalno cesto so zaprli (če se oblast tako odloči, se vse da). Stal je tam tovornjak. In na tovornjaku je bilo ozvočenje. Polno nervoznih ljudi. In je prišel presvetli župan Maribora Čukec (pripeljali so ga v Audiju).
Nič ni zapravljal časa. Stopil je na oder (no, na tovornjak vendar). In že je v mikrofon pel mile pesmi razvoja in blagostanja, ki ga prinaša velesmetišče. “Prinašam vam delovna mesta. In asfalt. Veliko osfalta,” je kar začel.
Nič ni zapravljal časa. Stopil je na oder (no, na tovornjak vendar). In že je v mikrofon pel mile pesmi razvoja in blagostanja, ki ga prinaša velesmetišče. “Prinašam vam delovna mesta. In asfalt. Veliko osfalta,” je kar začel.
Vedel sem, da nekaj moram narediti. V odločilnih trenutkih (kot na primer, ko bi moral kaj lepega povedati brhkemu dekletu) sem vedno odpovedal.
“Človek božji. General Maister bi zdaj že dobil bitko, ti pa samo čakaš.”
Otrpnil sem. Zmrznil. Župan Čukec je še naprej pel svoje pesmi.
Stal sem tik ob tovornjaku. Zazdelo se mi je, da me domačini tiščijo naprej, da naj že vendar kaj storim. Ozrl sem se čez ramo. Samo zdelo se mi je. Da me nihče v nič ne sili.
Vrli Čukec je bil v pogonu.
Nenadoma sem stopil do tovornjaka. Z roko sem velmožu iz Maribora pokazal, da bi jaz nekaj rad.
Bil je dober človek, še zdaj to vem.
Bil je dober človek, še zdaj to vem.
Sklonil se je k meni in me zelo prijazno vprašal, kaj želim. Vsako željo mi lahko izpolni.
“Zdaj!”
Nič na silo sem mu vzel mikrofon iz rok in stopil na tovornjak.
“Jaz sem Jože J., domačin iz Svetega Ruperta. Prišli ste med kulturne ljudi. Prosim, da se predstavite, kdo ste vi!”.
Čukec je odprl usta in jih pozabil zapreti.
Naenkrat je nastala grobna tišina. A le za hip. Vsi razen župana Čukca in njegovega spremstva so se začeli krohotati. Nihče ni skočil na oder. Nihče ni nikogar žalil. Nikomur se ni grozilo. Samo smejali so se vsi. Čukec se je v trenutku pobral.
Smetišča nikoli ni bilo.
Naenkrat je nastala grobna tišina. A le za hip. Vsi razen župana Čukca in njegovega spremstva so se začeli krohotati. Nihče ni skočil na oder. Nihče ni nikogar žalil. Nikomur se ni grozilo. Samo smejali so se vsi. Čukec se je v trenutku pobral.
Smetišča nikoli ni bilo.
Bil sem civilni.
(Jože pred tridesetimi leti iz tistih lepih krajev)
