Naslovnica: Božidarka Brnas
Valentin jo je poklical okrog devete zjutraj, kot sta bila dogovorjena. Sara še ni imela v celoti pod streho vseh sobotnih dopoldanskih opravkov, zato jo je klic presenetil. Ni pričakovala, da bo točen, saj je moral zadnji del poti, od Kozine proti morju, prekolesariti. Videti je bilo, da tega mladeniča nič ne ustavi, ko si nekaj zada. Niti napor niti zahtevno delo, premagovanje ovir, vožnja s kolesom navkreber ali po hribu navzdol. Tak pač je, neustavljiv v svojih hotenjih, željah. Ali podobno ravna tudi, ko gre za ženske?
Valentin jo je poklical okrog devete zjutraj, kot sta bila dogovorjena. Sara še ni imela v celoti pod streho vseh sobotnih dopoldanskih opravkov, zato jo je klic presenetil. Ni pričakovala, da bo točen, saj je moral zadnji del poti, od Kozine proti morju, prekolesariti. Videti je bilo, da tega mladeniča nič ne ustavi, ko si nekaj zada. Niti napor niti zahtevno delo, premagovanje ovir, vožnja s kolesom navkreber ali po hribu navzdol. Tak pač je, neustavljiv v svojih hotenjih, željah. Ali podobno ravna tudi, ko gre za ženske?
Svetlolasi moški, čigar svetla polt je privlačila Saro, je prej vzbudil vtis zadržanosti, krhkosti kot pa čvrstosti ali prodornosti. Ne nazadnje je bila Sara nekoliko zaslepljena s svojim načinom dojemanja moških, da bodo, tako kot sama, nežni in prefinjeni. A se je kdaj pa kdaj tudi uštela.
»Čez približno deset minut bom pri tebi,« mu je zagotovila, potem ko mu je dala jasna navodila, kje v Kopru naj jo počaka. Ko je zavila na parkirišče, kjer jo je čakal, ga je zagledala že od daleč, kako je sedel na robu zelenice. Kolo je imel položeno ob sebi, delovalo je nekoliko malomarno, da nekaj tako dragocenega leži kar na tleh. V resnici ni bilo tako, po vsej verjetnosti kolesa ni želel puščati ali postavljati kjerkoli.
Ustavila je avto in izstopila. Najprej sta se nekaj sekund samo gledala, nato pa se na hitro objela. Občutila je, kako iz njega puhtijo toplota in moške vonjave ob potenju. Tudi lica je imel orošena, zato se je ni želel kaj preveč dotikati. Lase je imel razmršene zaradi čelade.
Opravičila se je za zamudo in ga povabila: »Najbolje bo, da se kar odpraviva. Mi boš sledil, vozila bom počasi in izbirala manj prometne poti.«
Zavila je na glavno cesto in v vzvratnem ogledalu ves čas opazovala, ali ji sledi. V prvem krožišču je skrenila na stransko cesto, nato sta prevozila nekoliko bolj prometno krožišče in se začela vzpenjati po Markovem hribu. Nekoliko je upočasnila vožnjo, da ji je Valentin lahko ves čas sledil. Bil je le približno deset metrov zadaj in ni bilo videti, da bi popuščal.
Odleglo ji je, ko sta premagala prvi klanec, od koder se bo cesta spustila nekoliko navzdol, nato pa bo sledil še zadnji krajši vzpon, vendar s precej manj naklona. Končno sta bila na vrhu, tik pod ulico, kjer je stanovala. Ob prehodu za pešce je Sara ustavila vozilo in ga počakala.
Odleglo ji je, ko sta premagala prvi klanec, od koder se bo cesta spustila nekoliko navzdol, nato pa bo sledil še zadnji krajši vzpon, vendar s precej manj naklona. Končno sta bila na vrhu, tik pod ulico, kjer je stanovala. Ob prehodu za pešce je Sara ustavila vozilo in ga počakala.
»Uaau, bravo, čestitam, to si odlično izpeljal. Prihranil si boš zadnji vzpon, če boš šel kar peš po teh stopnicah na ulico, kjer stanujem,« in z roko pokazala levo, malo navzgor, kjer so bile ob stavbi speljane povezovalne stopnice z zgornjo ulico.
»Jaz se bom peljala z avtom naokoli.«
Očitno je soglašal z njenim predlogom.
Srečala sta se na začetku ulice, kjer se majhen klanec, speljan pravokotno
navzdol, konča in cesta zavije levo in desno. Levo do konca je bilo manjše parkirišče pred Sarino večstanovanjsko hišo. Predlagala je Valentinu, naj kolo parkira kar v veži, da bo na varnem. Povzepala sta se v drugo nadstropje.
Potem ko si je z zanimanjem ogledal njeno stanovanje, jo je prosil, če se gre lahko osvežit v kopalnico.
»Najbrž že kar močno smrdim po potu. Sam ga pri sebi namreč ne zavoham. Ne vem, ali sem ti omenil, da sem imel pred nekaj leti kar hudo nesrečo pri plezanju po zaledenelem slapu.« Na kratko ji je povedal, kako se je zgodilo. S partnerjem sta plezala v navezi, ko je popustila varovalna vrv in sta oba skupaj padla v globino. Nekaj dni je bil nezavesten. Zbudil se je s hudo poškodbo ramena in roke. Poleg tega pa še nalomljena rebra in počena nosna kost. Od takrat ima oslabljen voh.
Sara je po tej zgodbi v njem videla še bolj neustrašnega mladeniča. »In potem si nehal plezati?«
»Ja, ne plezam več. Tedaj se je namreč moj prijatelj, s katerim sva plezala, prav tako poškodoval, vendar z veliko hujšimi posledicami. Kar nekaj časa je bil v umetni komi in nikoli več ni prišel popolnoma k sebi. Življenje se mu je popolnoma postavilo na glavo. Zaradi posledic poškodb se je spremenil, se zapil in delal samomor.«
Za nekaj sekund je med njima zavladala tišina, Sara ga je nato objela, kot bi mu hotela pokazati – sedaj si pri meni na varnem, nič se ti ne more zgoditi.
Valentin je po nekaj minutah prišel iz kopalnice in lotila sta se kuharije. Takoj je opazila, da je vešč kuhanja, da tudi skrbno izbira recepte ter se jih drži. Dobro se je znašel v njeni kuhinji in ji hitro naložil opravila v zvezi s pripravo sestavin, tehtanje, rezanje, sekljanje in kar je še podobnega. Obnašal se je kot chef, ona je bila v najboljšem primeru njegova prva pomočnica.
Valentin je po nekaj minutah prišel iz kopalnice in lotila sta se kuharije. Takoj je opazila, da je vešč kuhanja, da tudi skrbno izbira recepte ter se jih drži. Dobro se je znašel v njeni kuhinji in ji hitro naložil opravila v zvezi s pripravo sestavin, tehtanje, rezanje, sekljanje in kar je še podobnega. Obnašal se je kot chef, ona je bila v najboljšem primeru njegova prva pomočnica.
Prepustila se je igri in mu sledila, ko ji je glasno narekoval recept z interneta. Najprej je stehtala in izmerila vse količine za pripravo polente, vlila smetano v posodo, v kateri se bo kuhala, dala posodo na kuhalno ploščo, jo vklopila in nastavila primerno jakost ter prostor prepustila Valentinu, da nadaljuje in umeša polento. Ona pa je pripravila pekač za ribe, nanj položila peki papir in nato ribje fileje brancina in orade.
»Poglej Valentin, so ribe tako v redu?«
»Ja super, pusti, bom jaz naprej, ti jih boš dala samo v pečico. Sedaj jo že lahko prižgeš.«
Nič ni spraševala, le sledila je navodilom: »Ja, chef«, in se mu nasmihala.
Vsak na svoji strani kuhinje sta zatopljeno pripravljala ribjo pojedino. Valentin je mešal polento, Sara je čistila solato. Včasih sta se zaletela drug v drugega, se zasmejala in nadaljevala ali pa se na hitro poljubila.
»Tako, polenta je pripravljena, mi daš en pekač,« jo je prosil.
»Bo ta v redu?«
»Ja.«
Obrnil ga je narobe in po zunanji strani razporedil rumeno, še toplo,
polento. Sara ga je radovedno opazovala.
»Tako se polenta hitreje strdi pri ohlajanju. Nato jo bom po koščkih
prestavil v notranjost pekača in dal vse skupaj v pečico, da se še zapeče.« »Potem bova sočasno dala v pečico še ribe.«
»Ja, pred tem bom ribe še malo začinil. Potrebujem limono, malo
peteršilja, soli in oljčno olje.«
»Takoj, chef,« ga je ubogala.
Pokapal je nekaj kapljic limone po ribjih filejih, nasekljal peteršilj in ga
potresel čez ribe ter jih na koncu še posolil. Na vsak kos ribe je nato kanil še nekaj olja. »Pripravljeno!«
Pokapal je nekaj kapljic limone po ribjih filejih, nasekljal peteršilj in ga
potresel čez ribe ter jih na koncu še posolil. Na vsak kos ribe je nato kanil še nekaj olja. »Pripravljeno!«
Sara je na pečici nastavila temperaturo na 180 stopinj C glede na to, da so fileji precej tanki in bodo v desetih minutah že pečeni. Zvočni signal na pečici jo je opozoril, da je dosežena želena temperatura.
»Najprej bova dala peč polento in nato še ribe.«
Medtem ko je bila hrana na toplem v pečici, je Sara pripravila še mizo s pogrinjkoma. Najprej je na mizo položila dva servirna krožnika, nanju vrhnja krožnika ter pribor. Dodala je še kozarca, da nazdravita z vinom.
»Tako, miza je pogrnjena.«
Čas med čakanjem sta si krajšala tako, da sta vsake toliko pokukala skozi steklo v pečico, kaj se dogaja, ali si izmenjevala kratke objeme ali je Sara kakšen kos umazane posode položila v pomivalni stroj, da bo kasneje manj pospravljanja.
»Trarara, pojedina je pripravljena,« je razglasila Sara, odprla pečico in oba pekača položila drugega poleg drugega na mizo. Iz hladilnika je vzela steklenico ohlajenega belega vina in jima ga natočila v kozarca. Valentin je že sedel za mizo in čakal, da se mu pridruži. Nazdravila sta in začela jesti.
»Dobro sva to skuhala,« je radostno ugotovila Sara.
Valentin ji je prikimal.
Gledala sta se prek mize in se požirala z očmi ter uživala v vsakem
grižljaju hrane, ki sta si jo pripravila za kosilo.
»Dobro sva to skuhala,« je radostno ugotovila Sara.
Valentin ji je prikimal.
Gledala sta se prek mize in se požirala z očmi ter uživala v vsakem
grižljaju hrane, ki sta si jo pripravila za kosilo.
Izpraznila sta vsak svoj krožnik, ko je Sara stopila k pečici, v kateri je na
toplem pustila pekač s polento.
»Vzemi še en kos,« je nagovarjala Valentina.
»Joj, ne morem več, se bom razpočil!«
»Kako ne moreš več, veš, koliko si pokuril gor v hrib, moraš nadoknaditi,« ga je skušala prepričati Sara.
»Ja, drži, sem kar močno moral poganjati pedala, se mi je zdelo, kot da
ne bo nikoli konec tega hriba,« je smejoč se razlagal Valentin. »V bistvu ni bil problem hrib, nič koliko sem jih že prevozil, bolj me je zdelovala vročina. Nisem bil pripravljen nanjo.«
»Ko sem te opazovala v vzvratnem ogledalu, kako se mučiš, bi se najrajši ustavila in ti rekla, da odnehaj. A najbrž me ne bi poslušal. Do vrha je bilo še zelo malo in potem spust.«
»Ne, ne bi se ustavil!« je jasno pribil Valentin.
»Če si končal, bi sedaj pospravila te krožnike z mize. Imam še sladico.« »Tudi sladico si pripravila.«
»Ja, pred dvema dnevoma sem spekla cheescake za en obisk in je ostalo
še nekaj kosov.«
»No, potem pa le na plano s sladičko,« se je pomuzal Valentin.
Sara je vsakemu odrezala po en kos, za dekoracijo pa še dodala eno
jagodo in dve malini. Videti je bilo kot iz slaščičarne. Še zadnji grižljaji sladkega poobedka so se topili v njunih ustih. Vidno zadovoljna sta se prek mize nasmihala drug drugemu in se iskrivo spogledovala, saj sta oba dobro vedela, kaj ju čaka.
Vidno zadovoljna sta se prek mize nasmihala drug drugemu in se iskrivo spogledovala, saj sta oba dobro vedela, kaj ju čaka.
»Ti je ugajal moj recept?«
»Seveda, sicer običajno k ribi ne ponudim polente, ampak tako pripravljena v pečici je prav prijala,« je z navdušenjem odvrnila Sara.
Vstala je in se okrog mize napotila k Valentinu ter mu sedla v naročje. Zelo rada je na ta način poiskala zavetje v moškem naročju. Privila si je njegovo glavo na svoje prsi in ga začela poljubljati po laseh. Valentin pa jo je z obema rokama stiskal okrog pasu. Nekaj časa sta sedela tako objeta, dokler se Sara ni izvila iz njegovega objema in predlagala, da še pospravita posodo v pomivalni stroj in si nato privoščita malo razvajanja, ki se jima bo po izvrstni hrani zagotovo prileglo.
Z mize je pospravila umazane krožnike in pribor ter vse skupaj še s ponvijo in pekačem vred zložila v pomivalni stroj.
Ko je tako zlagala posodo in se sklanjala nad pomivalni stroj, se ji je Valentin približal od zadaj in jo objel okoli pasu.
Še vedno v objemu, ga je Sara popeljala proti spalnici. Ob postelji sta se ustavila. Z razgretimi telesi sta stala tesno drug nasproti drugega in z valujočimi gibi bokov še dodatno podžigala vročico njunih teles. Narahlo ga je porinila od sebe na rob postelje, da ji je lahko pomagal sleči spodnje hlače.
Še vedno v objemu, ga je Sara popeljala proti spalnici. Ob postelji sta se ustavila. Z razgretimi telesi sta stala tesno drug nasproti drugega in z valujočimi gibi bokov še dodatno podžigala vročico njunih teles. Narahlo ga je porinila od sebe na rob postelje, da ji je lahko pomagal sleči spodnje hlače.
Sedaj jo je gledal naravnost v trikotnik na kratko pristriženih dlak nad njenim mednožjem. Sara si jih je pustila le toliko, da niso bile moteče, a da so še vedno vsaj malo skrile najbolj občutljivi del njenega mednožja. Prav tam je sedaj čutila Valentinove poglede, nato je zaznala še dotik njegovih ustnic. Najprej se je prepustila ugodju, nato je še sama s svojo mero nežnosti vračala poljube in dotike. Po vročičnem preobračanju njunih objetih teles po postelji se je sedaj umirila in zaprla oči ter se mu prepustila.
»Lubika, poglej me, zakaj imaš zaprte oči?«
»Ne vem,« je čisto samodejno odgovorila, »morda zato, da telesno ugodje lažje prenesem v svojo dušo.«
Za trenutek je uprla pogled v Valentinove oči, polne nebrzdane sle. V njih sedaj ni več videla živih smaragdnih odtenkov, zdelo se ji je, da zre v globino tolmuna, ki jo je z živo silo vlekel navzdol. Spet je zaprla oči, poskušala z Valentinovih ustnic prestreči kakšen malinov poljub, da bi si olajšala telesna občutja na robu bolečine. On se ni menil zanjo, njegov notranji nemir ga je gnal, rezgetal v njem od razposajenosti, da čim prej sprosti napetosti in kot temu pravijo moški: da se izprazni. »Lubika, lahko spustim vate?« je vprašal tik pred zdajci.
Sara je prikimala, saj si je v tem trenutku želela le, da se vse skupaj konča.
Obležala sta drug ob drugem, Sara je strmela v strop, Valentin pa je le globoko dihal in raztezal ustnice s kotički obrnjenimi navzgor. Bil je videti zadovoljen. Sara se je prevrnila na bok in ga začela s prstom božati po obrazu. Čez čas je nasmeh izginil z njegovih lic in s pogledom se je obrnil k njej: »Ni ti bilo v redu?«
Sara je prikimala, saj si je v tem trenutku želela le, da se vse skupaj konča.
Obležala sta drug ob drugem, Sara je strmela v strop, Valentin pa je le globoko dihal in raztezal ustnice s kotički obrnjenimi navzgor. Bil je videti zadovoljen. Sara se je prevrnila na bok in ga začela s prstom božati po obrazu. Čez čas je nasmeh izginil z njegovih lic in s pogledom se je obrnil k njej: »Ni ti bilo v redu?«
Njegovo vprašanje je zvenelo bolj kot trditev. Sara ni mogla zanikati, odziv njenega telesa je bil očiten. »Ne … Ne me spraševati zakaj, ker nimam odgovora.«
»Sem naredil kaj narobe?«
Vse in nič, bi mu lahko odgovorila, vendar Sari ni bilo do pojasnjevanja. Kaj bi mu pa lahko rekla, da je hitel, hitel čez njo z vso silo, ne meneč se za njena občutja, da nima pojma o ženskem telesu, da ga ne obvlada, da prvič ni nujno najboljše in vznemirljivo in še bi lahko naštevala, ni imela volje. Tako ali tako je po vsej verjetnosti to njuno prvo in hkrati zadnje srečanje, zakaj bi mu zagrenila prijetne trenutke.
Vprašanje brez odgovora je še vedno viselo v zraku. Da bi ga Sara zaobšla, se je Valentinu približala po drugi poti: »Mi je všeč, kako me kličeš, lubika. Kje si pa našel to besedo, je to mogoče po idrijsko?«
Vse in nič, bi mu lahko odgovorila, vendar Sari ni bilo do pojasnjevanja. Kaj bi mu pa lahko rekla, da je hitel, hitel čez njo z vso silo, ne meneč se za njena občutja, da nima pojma o ženskem telesu, da ga ne obvlada, da prvič ni nujno najboljše in vznemirljivo in še bi lahko naštevala, ni imela volje.
»Neeeee,« je v smehu na široko razpotegnil samoglasnik e.
»Mogoče prihaja iz nemščine. Liebling, je nemška beseda za ljubico, je zelo blizu tvoji lubiki.« Ob tem je Sara dodatno poudarila »u« (ue), kot je to značilno v prekmurskem narečju. »Amour, cheri, po francosko, nimajo nič skupnega s tvojo lubiko,« je sedaj Sara še v francoščini našla sorodna izraza. Z besedno igro je vsaj začasno zaobšla zategnjeno vzdušje od malo prej. Privila se je k njemu in glavo naslonila ob njegovo roko. Nepremično sta ležala dolgo časa, morda vmes tudi zadremala. Prvi se je premaknil Valentin. Pogledal je na uro.
Sara nikoli ni prav dobro razumela, zakaj si večina moških, vsaj tistih, s katerimi je bila intimna, pri tem dejanju ni snela ure z zapestja. Včasih je katerega prosila, naj jo da dol, a se je naveličala tovrstnih opozoril. Valentinova je bila posebna, športna, verjetno jo nosi predvsem, ker poleg časa pokaže še kaj drugega, na primer: prevoženo razdaljo, višino ali kak drug, za kolesarja pomemben podatek. Na njegovem zapestju ni delovala vsiljivo, prej dopadljivo, kot nujno okrasje njegovega telesa kot kakšen tatoo.
Sara nikoli ni prav dobro razumela, zakaj si večina moških, vsaj tistih, s katerimi je bila intimna, pri tem dejanju ni snela ure z zapestja. Včasih je katerega prosila, naj jo da dol, a se je naveličala tovrstnih opozoril.
»Počasi se bom moral posloviti!«
»Že, saj ni še tako pozno in do Umaga ni daleč,« ga je skušala prepričati Sara.
»Z avtom res ni, ampak jaz bom kolesaril do tja. Do večera morava s kolegom postaviti še šotor in sploviti čoln.«
»Kar v šotoru bosta prenočila?«
»Ja, saj sem ti povedal,« ji je nekoliko naveličano odvrnil. Res ji je vse razložil že pred dvema tednoma, ko sta načrtovala skupno kuharijo. Sara preprosto ni vedela, kako naj zapolni praznino, za katero se ji je zdelo, da je zazevala med njima in da bi se ji izognila, se je za kakšno minuto zaprla v kopalnico, se nekoliko osvežila in uredila frizuro ter si pred ogledalom nadela prisiljen nasmešek. Ko je pokukala v spalnico, Valentina ni bilo več tam. Sedel je sredi dnevne sobe na tepihu in si obuval kolesarske čevlje. Saro je kar stisnilo ob misli, da je sedaj vsega konec. Sesedla se je na kavč nasproti Valentina in ga pogledala z rahlo otožnostjo v očeh. Najbrž tega ni zaznal.
»Je že čas, da se spokaš, mulc, berem ti iz oči.«
Šele čez nekaj sekund je Sara doumela, da govori njej. V hipu se je spustila na kolena, mu sedla na stegna in ga začela prepričevati – ni res, motiš se – ter ga poljubljati vsevprek po obrazu, po vratu, majici. Potem je pogledala proč in zaprla oči, lice pa pritisnila ob vrh njegove glave in še kar vztrajala priklenjena nanj, v njegovem naročju. Nazadnje je popustila objem. Odmaknila sta drug od drugega razgreti telesi, da je Sara lahko spet uzrla njegove smaragdno zelene oči, ki so se zamolklo bleščale. Morda jih gledam zadnjič, je pomislila Sara.
Vstala sta, Valentin je vzel svoj nahrbtnik. Na kratko se je poslovil: »Hvala ti za gostoljubje.« Potem jo je pobožal po licu in ji pustil bežen poljub na ustnicah, da bi težko v njem zaznala okus po malinah. In že ga ni bilo več ob njej. Ostala je sama sredi sobe, ni mu sledila do vhodnih vrat stanovanja. Šele ko se je zavedela trenutka slovesa, je stopila na balkon, da bi mu pomahala v slovo, vendar je videla le še njegov hrbet, usločen nad krmilom, kako poganja peresno lahko kolo.
Potem jo je pobožal po licu in ji pustil bežen poljub na ustnicah, da bi težko v njem zaznala okus po malinah. In že ga ni bilo več ob njej. Ostala je sama sredi sobe, ni mu sledila do vhodnih vrat stanovanja. Šele ko se je zavedela trenutka slovesa, je stopila na balkon, da bi mu pomahala v slovo, vendar je videla le še njegov hrbet, usločen nad krmilom, kako poganja peresno lahko kolo.
Odhodi ljubimcev so Sari vedno puščali neprijetne občutke zapuščenosti, čeprav že nekaj let živi sama, se ni nikoli počutila prav zares osamljeno. Preprosto si ni mogla niti predstavljati, da bi si ljudje sami izbrali osamljenost. A sedaj ni bila čisto sama, z njo je ostala telesna bolečina, sicer komaj zaznavna, ki jo bo vsaj še nekaj časa odvračala od moških teles. Seveda bo čez čas za njo prišlo spoznanje, da je sama odgovorna za svoja dejanja. Nihče je ni silil, sama se je odločila za srečanje z Valentinom. Želela si je to, sprva je ob njem občutila otroško razigranost, ki je neustavljivo prekipevala v njej, jo silila, da postane vsaj za hip razigrana kot otrok, da se obnaša nespametno, objestno in da se do konca spozabi.
Sedaj ve, da ima njeno telo meje, prek katerih ga ni modro naprezati in mu povzročati bolečine. Dolžna ga je spoštovati.
