Fotografija: Maja Drolec
Adania Shibli: Zgolj detajl, Ljubljana: UMco, 2024. – (Zbirka Roman)
Adania Shibli (عدنية شبلي) se je rodila v Palestini leta 1974, danes pa živi v Berlinu.
Prvi roman Adanie Shibli, izdan leta 2002, in tako kot vsi njeni romani, najprej spisan v arabskem jeziku, nosi naslov Clockroot Books as Touch (angleški prevod. Paula Haydar, 2010, slovensko Dotik). Gre za kratko poetično besedilo, v katerem avtorica skozi oči majhne deklice opisuje otroštvo v palestinskem okolju.
Adania Shibli je v več intervjujih dejala, da ji materni jezik predstavlja prostor najintimnejše svobode, paradoksalno pa ji ta svoboda omogoča, da pokaže grozo in pritisk življenja pod okupacijo. Opisuje genocid, ki preplavlja njeno deželo že od leta 1948. Pisateljica v svojih delih ne obravnava Nakbe zgolj kot zgodovinskega dogodka, temveč kot trajno stanje, v katerem je vsakdan Palestincev prežet z občutkom izgube in nepravičnosti. Ta subtilna, a močna simbolika je značilna za veliko sodobnih palestinskih pisateljev, ki se trudijo osvetliti ne le preteklost, temveč tudi sedanje razmere in nenehno prizadevanje za osvoboditev in priznanje pravic palestinskega naroda.
Adania Shibli je v več intervjujih dejala, da ji materni jezik predstavlja prostor najintimnejše svobode, paradoksalno pa ji ta svoboda omogoča, da pokaže grozo in pritisk življenja pod okupacijo. Opisuje genocid, ki preplavlja njeno deželo že od leta 1948.
Nakba, arabski izraz, ki pomeni »katastrofa«, danes označuje ne samo dogodke iz leta 1948, ampak tudi širši kontekst dolgotrajnega trpljenja palestinskega naroda. Izraz se nanaša na izgubo domovine, razselitev več kot 700.000 Palestincev ter uničenje njihovih vasi in mest ob ustanovitvi države Izrael. Cilj Izraela je, da naselijo širna področja in jih spremenijo v cvetočo, civilizirano regijo in v center izobraževanja, razvoja in kulture. Čeprav se prostrana področja zdijo jalova, se bodo s sajenjem dreves postopoma krčila, kmetijstvo in industrija pa bosta omogočila ljudem, da tu živijo. Beduine pa bodo pregnali, saj njihova živina požre vsak list in tako krči redka zelena območja, ki obstajajo. To obdobje, znano kot Nakba, označuje začetek trajnega konflikta, ki je zaznamoval celotno regijo. Vendar Nakba ni le zgodovinski dogodek; v palestinski kolektivni zavesti in kulturi še naprej živi kot stalna realnost.
Poleg tega se Nakba nanaša na širše preganjanje in razseljevanje Palestincev po vsej regiji in svetu. Skozi generacije je palestinsko prebivalstvo postalo ljudstvo beguncev, razseljenih po različnih državah Bližnjega vzhoda, kjer se še vedno borijo za pravico do vrnitve in za dostojno življenje.
Poleg tega se Nakba nanaša na širše preganjanje in razseljevanje Palestincev po vsej regiji in svetu. Skozi generacije je palestinsko prebivalstvo postalo ljudstvo beguncev, razseljenih po različnih državah Bližnjega vzhoda, kjer se še vedno borijo za pravico do vrnitve in za dostojno življenje.
Prvi del romana Tafṣīl thānawī (angleški prevod Minor Detail, slovenski Zgolj detajl), ki je bil leta 2020 nominiran tudi za nagrado Booker, temelji na resnični zgodbi. Pripoved je napisana z vidika izraelskega vojaka, ki je bil med Nakbo leta 1948 del vojaške operacije, odgovorne za »čiščenje«, v drugem delu pa beremo pripoved mlade ženske iz Ramale, ki iz časopisa izve za dogodek in mu skuša priti do dna.
Negevska puščava, neznosna širjava posušene Negevske puščave, oddaljen lajež psov in hrup vojakov, ki postavljajo tabor. Strahovita avgustovska pripeka. Naloga vojakov je demarkacija južne meje z Egiptom in preprečevanje, da bi jo kdo prečkal, očistiti hočejo jugozahodni del ozemlja Arabcev; infiltratorjev. Izraelski oficir, častnik je zelo redoljuben, – večkrat je opisana njegova skrb za osebno higieno, – sicer pa zelo osamljen. Niti tedaj, ko potrebuje zdravniško nego, ne prosi za pomoč. Ponoči ga v stegno piči žuželka, ki je v temi ni dobro videl, ampak bolečina postaja iz trenutka v trenutek hujša. A ostra bolečina v želodcu, krči v hrbtu in ramah ga ne ustavijo, da ne bi tudi sam hodil v izvidnico. V romanu med rutinskim patruljiranjem vojaki naletijo na skupino Palestincev s kamelami in jih takoj ubijejo. S seboj v taborišče odpeljejo mlado dekle, ki jo najprej umijejo s cevjo za vodo, ostrižejo njene dolge skodrane lase, potem pa jo bolničar po glavi natre z bencinom, da bi se izognili ušem. Čeprav se zdi, da častnik razmišlja, kako bi jo zaščitil, jo vojaki posiljujejo. Častnik jo da pripeljati v svojo kočo, kjer ga ponoči zgrabi tresavica zaradi rane na nogi. Uleže se k dekletu in jo udari v obraz, da izgubi zavest, potem jo dvakrat posili, zjutraj pa jo da nezavestno odnesti iz prostora. Smrad, ki ga tako zelo moti, je njegova »gnijoča« rana na nogi, čeprav bralec razmišlja, da je vonj dekletov, a dekle ima vonj po bencinu. Oficir, njegov namestnik in šofer potem dekle odpeljejo iz tabora, kjer jo oficir ustreli v glavo. »Nenadoma je zrak prerezal oster krik. Dekle je kričalo in bežalo. V pesek je padla, še preden so zaslišali zvok izstrelka, ki se ji je zadrl v glavo. Spet je zavladala tišina. Iz desnega senca ji je v pesek lila kri, pesek jo je goltal, svetloba jutranjega sonca pa se je zbirala na njeni goli zadnjici, ki je bila enake barve kakor pesek.«
V romanu med rutinskim patruljiranjem vojaki naletijo na skupino Palestincev s kamelami in jih takoj ubijejo. S seboj v taborišče odpeljejo mlado dekle, ki jo najprej umijejo s cevjo za vodo, ostrižejo njene dolge skodrane lase, potem pa jo bolničar po glavi natre z bencinom, da bi se izognili ušem. Čeprav se zdi, da častnik razmišlja, kako bi jo zaščitil, jo vojaki posiljujejo.
V drugem delu pripovedi, ki se dogaja približno 25 let kasneje, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, spoznamo žensko, ki se ji zločin iz prvega dela romana, o katerem bere v časopisu, zdi zanimiv zaradi datuma, na katerega se je dogodek zgodil: 13. avgusta, na njen dan rojstva. Zanjo so opisi in poročila o vojnih zločinih neprijetno banalni. In čeprav se zaveda, da je njena želja po razvozlanju te skrivnosti plod patološkega narcizma, obenem razume, da je njeno sledenje majhnim podrobnostim edini način, da se dokoplje do resnice in do dokaza, da je beduinsko dekle zares obstajalo. Njena zloraba je opisana zelo natančno: »Pred taboriščem so jo slekli in jo poškropili z vodo, vojaki so vstopali in izstopali ter jo napadali. 13. avgusta zjutraj so jo odpeljali v puščavo in ustrelili.«
Ženska, ki se predstavi kot palestinska raziskovalka, se odpravi na območje, kjer se je zgodil zločin, obišče lokalne arhive in muzeje v upanju, da bo našla kakšo sled o dekletu. Ampak zgodovina, ki jo išče, ne obstaja. Ne išče namreč zgolj dokazov o tej »majhni podrobnosti«, kot sama pravi, temveč celotno zgodovino ljudi, ki so nekoč živeli tam. “/…/ globoko vdihni. No, zdaj ni več poti nazaj, ne po prečkanju toliko meja, vojaških, geografskih, fizičnih, psiholoških, mentalnih.«
Ženska, ki se predstavi kot palestinska raziskovalka, se odpravi na območje, kjer se je zgodil zločin, obišče lokalne arhive in muzeje v upanju, da bo našla kakšo sled o dekletu. Ampak zgodovina, ki jo išče, ne obstaja. Ne išče namreč zgolj dokazov o tej »majhni podrobnosti«, kot sama pravi, temveč celotno zgodovino ljudi, ki so nekoč živeli tam.
V muzeju obrambnih sil si ogleduje razstave o vojni iz leta 1948, med katerimi so predmeti, kot so uniforme in pločevinke, a ti ne pripovedujejo o dejanjih vojakov, ki so jih uporabljali. 14. maja 1948 je bila razglašena ustanovitev države Izrael. Nirim je prva naselbina, ki jo je egiptovska vojska napadla, a 49 članov Nirima je premagalo 1000 popolnoma oboroženih vojakov. »Zmagal bo človek, ne tank.«
Kasneje junakinja vozi starejšo žensko, ki bi bila lahko vrstnica ubitega dekleta pred 25. leti, a ne zbere poguma, da bi jo vprašala o dogodku, zaradi katerega je pripotovala. Šele ko ženska zapusti avto, se zave, kakšno priložnost je zamudila. »Kakšen štor! Prav ona, ne vojaški muzeji in arhivi, bi utegnila poznati detajl, ki bi mi pomagal odkriti incident, kakor ga je izkusilo dekle.« A kakšna je sploh ta resnica, kaj se je zares zgodilo? Pripovedovalka zaide na vojaško vežbališče, kjer ji vojak zavpije: »Stoj!« Roman se zaključi s stavkom o pekoči bolečini v roki, ko je segla po zvečilnem v žepu in skeleči bolečini v prsih.
Katja Šifkovič je v recenziji Izrael. Palestina. Neskončno ponavljanje nasilja. (22. 10. 2024, airbeletrina) zapisala, da se »v zgodbi razkriva temeljna nezmožnost, da bi ponovno slišali glas beduinske deklice.« Poveljnika, ki jo zlorabi, ne zanima, kdo je, niti ne razume njenega jezika, zato slišimo le njeno »nerazumljivo« blebetanje.
Adania Shibli nam ne ponudi vpogleda v dekličino psiho niti v psiho oficirja. Čeprav je avtorica romana Palestinka z Zahodnega brega in piše o travmi, ki je tudi delno njena, se zavestno izogiba vstopu v miselni prostor deklice. Tako pokaže, da njenega glasu ni mogoče obnoviti – to, kar je izgubljeno, je izgubljeno za vedno. Deklica bo za vedno »ostala nihče, katere glasu ne bo nihče slišal«.
Adania Shibli nam ne ponudi vpogleda v dekličino psiho niti v psiho oficirja. Čeprav je avtorica romana Palestinka z Zahodnega brega in piše o travmi, ki je tudi delno njena, se zavestno izogiba vstopu v miselni prostor deklice. Tako pokaže, da njenega glasu ni mogoče obnoviti – to, kar je izgubljeno, je izgubljeno za vedno. Deklica bo za vedno »ostala nihče, katere glasu ne bo nihče slišal«.
In iz tega ponavljanja, zgodovinskega déjà vuja, avtorica črpa svoj pripovedni nadzor. Polovici romana sta sami po sebi linearni, a prepleteni. Nenehno nihamo med preteklostjo in sedanjostjo. »Poleg tega je včasih neizogibno, da se preteklost pozabi, še posebej, če sedanjost ni nič manj grozljiva.«
Adania Shibli v tem intenzivnem romanu mojstrsko poveže in prekrije dve pripovedi enake dolžine, s tem pa ustvari zgodbo sedanjosti, ki jo znova preganja preteklost. Posebnost romana je v njegovem raziskovanju nasilja in spomina s pomočjo intime in skoraj dokumentarne natančnosti. Roman nagovarja bralca v smislu soočanja z vprašanji vojne, identitete in izgube človečnosti, obenem pa je napisan v izjemnem slogu, ki poudarja občutek odtujenosti in osamljenosti likov.
