Fotografija: Marija Jakopin
Na začetku jase je stala ženička, ki jo je Andrej opazil že prej, pa še ni našel priložnosti za pogovor z njo. Pomislil je, da je nenavadno, da so žensko pustili stati na prostem, namesto da bi jo zavoljo preteče nevarnosti posedli v katerega od številnih avtomobilov. Gospa sicer ni kazala znakov strahu, je pa bila očitno nejevoljna zaradi trpljenja srninega mladiča. Iz cekarčka z nekakšno travo, ki ga je ves čas prekladala po rokah, je izvlekla sploh ne majhen nož, zakoračila proti mladiču in mu z enim samim potegom prerezala grlo. Mladič je še nekajkrat potrzal, potem pa obmiroval.
Iz cekarčka z nekakšno travo, ki ga je ves čas prekladala po rokah, je izvlekla sploh ne majhen nož, zakoračila proti mladiču in mu z enim samim potegom prerezala grlo. Mladič je še nekajkrat potrzal, potem pa obmiroval.
Nekdo od policistov je ženičkin morilski manever prijavil vodji. Ta je stopil proti njej in vnela se je žolčna debata. Ker se je Andreju zdelo, da se mora zavzeti za gospo, je stopil iz avta in se pridružil pogovoru.
»Kaj se dogaja?«
»Gospa je prerezala vrat jelenčku,« je odgovoril vodja posebne enote.
»To je srnin mladič, ne jelenov,« je komentirala ženička.
»In kje je problem?« je zanimalo Andreja.
»Saj ga ni. Gospod tule se vznemirja, ker ne pozna zakonodaje in misli, da je to nekakšen prekršek. Jaz pa Mateja dobro poznam in vem, da ne bo delal problemov, če enega mladiča, ki ga vaš pes ni uspel do konca zadaviti, usmrtim.«
Vodja je le še zakrilil z rokami in se obrnil stran.
»Kdo pa je Matej?« je pogovor nadaljeval Andrej.
»Matej Košak. Gospodar lovske družine. Fejst fant.«
»A ni Ferdo Pritlehen šef?«
Gospa je zavila z očmi.
»Ah, on. Ne, on je lovski čuvaj. Pa še to od druge lovske družine. Tale hosta paše pod Matejevo lovsko družino.«
»In kaj bo zdaj z mladičem?«
»Ja, kaj, psa bodo pisali. Pod izgube. To niti ni tako redko. Ljudje se sprehajajo po gozdu in imajo pse kar spuščene. Seveda jih potegne nagon in fentavajo okrog mladiče. Lovci potem to zabeležijo pod izgube, tako kot povoz ali pogin. Škoda pa je, ker se jim zato plan odstrela zniža.«
Ljudje se sprehajajo po gozdu in imajo pse kar spuščene. Seveda jih potegne nagon in fentavajo okrog mladiče. Lovci potem to zabeležijo pod izgube, tako kot povoz ali pogin. Škoda pa je, ker se jim zato plan odstrela zniža.«
Ženička ni bila samo spretna z nožem, ampak je očitno poznala tudi lovska pravila.
»In kdo ste vi?«
»Vesna Rman, vam na uslugo, gospod policist.«
»Jaz sem sicer inšpektor, ampak sem tudi s policistom zadovoljen. Ste vi poklicali, da je nekdo v logarnici?«
»Sem, ja. Videla sem, da notri gori sveča. Čudno se mi je zdelo, ker to hišo imajo eni iz Ljubljane in kadar pridejo, razsvetlijo, kot da je novo leto, nikoli nimajo samo ene sveče. Zato sem malo pokukala skozi okno in videla možakarja, ki je slonel nad mizo. Videti je bilo, kot da nekaj piše, ampak je bilo čudno, ker pri tem ni sedel. Kakor koli, danes so našli Bogdana, pa sem pomislila, da je mogoče povezano in sem poklicala policijo. Nisem toliko neumna, da bi se kar sama z njim pomenila. Mogoče bi bilo vseeno bolje, če bi se. Bi vsaj vrata ostala cela.«
»Kako to mislite?«
»Ja, fantje so razbili podboj in podrli vrata, ki so bila sicer odklenjena. Ko je tisti možakar slišal avtomobile, je planil ven in na hitro za seboj zaprl vrata. Ni jih zaklenil, se mu je mudilo. Podurhal jo je v hosto, prav v smeri, kamor je potem pes tekel.«
»In ste to povedali vodji?«
»Nisem. Z njim se nima smisla pogovarjati. Malo baldrijana bi mu prav prišlo, ker je čisto napsihiran. Čim je prišel, me je samo odrinil in rekel, naj ne oviram akcije, ker da so migranti nepredvidljivi. Kakšni migranti neki?«
»Potem tu ni migrantov?«
»Seveda so, ampak imajo vsaj pol kilometra zračne črte stran svojo pot. Še nikoli jih ni bilo k hiši. Oni gredo po poti, ki jim jo pokažejo naši dobičkarji.«
»Potem tu ni migrantov?«
»Seveda so, ampak imajo vsaj pol kilometra zračne črte stran svojo pot. Še nikoli jih ni bilo k hiši. Oni gredo po poti, ki jim jo pokažejo naši dobičkarji.«
Vesna si je snela dotrajan klobuk in na glavi se ji je zasvetila škatlica cigaret. Počasi jo je vzela in si prižgala cigareto. Z užitkom je puhala kratke dime. Andreju se je taka razvada zdela nenavadna za zeliščarico.
»Pod kapo se mi ne navlažijo. Povsod drugod pa se, ker hodim po gošči. Kaj pa tako čukasto gledate? Sem pač odvisna od cigaret. Od nečesa je treba umreti.«
Nato se je zasmejala in premagal jo je težek kadilski kašelj.
»Kaj ste pa počeli tukaj?«
»Ja, kaj? Šentjanževko sem nabirala. Stare vraže pravijo, da je najbolje, če se jo nabira ob mraku in če je sreča še ob polni luni. Zdaj so sicer ugotovili, da je najbolje, če se jo nabira sredi dneva na vroč dan, ko se izloči največ učinkovin, ampak jaz še vedno rajši verjamem starim ljudem. Nekaj je pa tudi na tem, da verjamemo, kajne?«
Andreja zdravilne zeli niso zanimale. Če je moral poskrbeti za zdravje, je šel v lekarno.
»Šentjanževka je proti depresiji, ampak je nikakor ni dobro jemati, če jemljete kontracepcijo. Se zmanjša učinek.«
»Šentjanževka je proti depresiji, ampak je nikakor ni dobro jemati, če jemljete kontracepcijo. Se zmanjša učinek.«
Andreju se ni zdelo, da ima depresijo, čeprav se je tudi z njim dogajalo nekaj čudnega. Za kontracepcijska sredstva pa tudi ni bilo nobene potrebe. Žal. S Tanjo sta sicer gradila nekakšno zvezo, vendar ni kazalo, da bi v bližnji prihodnosti med njima prišlo do spolnosti. Nehote je z grimaso nezadovoljstva nad zvezo s Tanjo, razkril zeliščarki svoje ljubezensko stanje. Vesna se je sočutno nasmehnila, kar ga je razjezilo, zato se je napotil proti vodji in prosil, če si lahko ogleda notranjost hiše. Konec koncev je morda tisti, ki je tam bil in pravkar pobegnil, storilec Bogdanovega umora.
»Kako, da je pravkar pobegnil?«
»Vi se z gospo tamle niste prav dosti pogovarjali, kajne?« ga je okaral Andrej.
»Če je pa zmešana. Moji so se je ustrašili, že ko smo jo zagledali. Iz gošče je skočila pred naš avto in nekaj krilila z rokami. In, a ste videli, kako je zaklala jelenčka?«
»Tisto je bil srnin mladič.«
Andrej si je po nekaj pregovarjanja izgovoril ogled.
Notranjost hiše je bila za logarnico sila nenavadna. Ljubljančani so iz
nepremičnine naredili brezosebno sterilno praznino. Stene so bile snežno bele, po tleh so bile nekakšne bleščeče in nevarno spolzke ploščice, pohištva je bilo za vzorec, pa še to je bilo ostrih robov in za prostor vsiljivo preveliko. Okrasnih predmetov ni bilo, z izjemo indijanske maske, ki ni pristajala gozdnemu okolju. Na spregled ni bilo niti uporabnih predmetov, ki bi jih v gozdni hiši hoteli imeti pri roki, kot je na primer metla. Zaradi sterilnosti je bilo Andreju v hiši neprijetno. Takšne notrine je sicer Andrej včasih gledal po televiziji v arhitekturnih oddajah. Reklo se jim je »čistih linij«, še prej pa »minimalistično«.
Zaradi sterilnosti je bilo Andreju v hiši neprijetno. Takšne notrine je sicer Andrej včasih gledal po televiziji v arhitekturnih oddajah. Reklo se jim je »čistih linij«, še prej pa »minimalistično«.
Pobegli gost logarnice je bil precej nemaren. Odprl je nekaj konzerv in jih na pol pojedene vrgel na tla, svečo je upihnil v paniki, saj jo je pri tem podrl, da se je vosek razlil po mizi, ki je bila snežno bela in visokega sijaja. Andrej je takoj pomislil, da bo treba mizo znova prelakirati. Kar je bilo še posebej zanimivo, pa so bili okrvavljeni kosi toaletnega papirja, s katerimi si je ranjeni poskušal ustaviti krvavitev, in jih je nato prav tako kot konzerve, odvrgel na tla.
Specialci so nekaj časa še blodili s konji po gozdu, vendar v pomanjkanju svetlobe ni bilo več upanja, da bi našli ubežnika. Andrej je obvestil centralo, naj pošljejo kriminalističnega tehnika, temeljito izprašal Vesno in se odpravil domov. Dan je bil predolg in prenaporen, poleg tega pa se je bal vožnje nazaj. Upal je, da tokrat ne bo nič skočilo iz gozda.
