Fotografija: naslovnica knjige Tanje Božić Vejo po vejo, LUD Literatura 2024
Tanja Božić je mlajša slovenska pesnica z izkušnjo dvojezičnosti oziroma dvodomovinskosti. V preteklosti je sodelovala z Natalijo Milovanović, pesnico z enako izkušnjo, ki je leta 2021 objavila prvenec Samoumevno.
Tako kot ta, je tudi knjižica Vejo po vejo, pesničin prvenec, zbirka močne, unikatne poetike, ki v slovenski pesniški izraz prinaša nove pristope in načine izražanja. Z Milovanović upesnjujeta sorodne teme, vendar je njun pristop na jezikovni ravni drugačen.
Tanja Božić je mlajša slovenska pesnica z izkušnjo dvojezičnosti oziroma dvodomovinskosti.
Božić se konceptualno izvirno poigrava z dvoumnostmi v slovenskem jeziku. Da gre za koncept lahko rečemo, prvič, zaradi konsistentnosti njenega postopka, ki vztraja skozi celotno zbirko, drugič, ker gre za osmišljeno povezavo med dvoumnostjo in dvojezičnostjo med sorodnima jezikoma, in tretjič, zato, ker je zbirka tematsko celovita, in se v celoti ukvarja s temami domačnosti, domovine, mobilnosti, potovanja. Sorodnost dveh jezikov lahko sicer vodi v nesporazume, obenem pa so ti »nesporazumi« prisotni v posameznem jeziku skozi zvočno-semantična dvoumja. Prav iz njih pa Božić dela poezijo, ki nas včasih osupne s svojo mnogopomenskostjo in rizomatično obliko pomena. Ta se ujema s pogosto uporabljeno metaforo drevesa; takšno drevo je lahko s svojim prepletanjem korenin in vej tudi jezik, jezik poezije, ki se razrašča v bujno življenje. Življenje, ki lahko v vročini tudi hladi in pomirja. Sočasno pa je vkoreninjeno drevo tudi simbol utemeljenosti, zasidranosti v določen prostor, ki je nasproten izkoreninjenosti posameznika.
Božić se konceptualno izvirno poigrava z dvoumnostmi v slovenskem jeziku. Da gre za koncept lahko rečemo, prvič, zaradi konsistentnosti njenega postopka, ki vztraja skozi celotno zbirko, drugič, ker gre za osmišljeno povezavo med dvoumnostjo in dvojezičnostjo med sorodnima jezikoma, in tretjič, zato, ker je zbirka tematsko celovita, in se v celoti ukvarja s temami domačnosti, domovine, mobilnosti, potovanja.
Pri tem gre tudi sublimacijo travm in nasploh pogosto neprijetne družbene resničnosti. Gre za poezijo sublimacije, ki je nasprotna nihilistični drži, saj povsod vidi pomen, tudi v samih jezikovnih kratkih stikih. S tem ima, kot mnoge druge prodorne poetike, tudi terapevtsko moč, ki jo na takšen način v pisani besedi lahko ponudi samo poezija, namreč moč, da z zgoščanjem travmatskih jeder v kratki, intenzivni formi, preoblikuje tudi naše povezave z zunanjim svetom in objekti strahu, neprijetnosti ipd. Vendar ne gre zgolj za to, menim, da je stvar tudi v tem, da takšna poezija prodira do metafizične strukture sveta, do praoblik, ki so po svojem bistvu izjemno prijetne, čeprav se v družbeni resničnosti pogosto izrodijo v svoje nasprotje.
Gre za poezijo sublimacije, ki je nasprotna nihilistični drži, saj povsod vidi pomen, tudi v samih jezikovnih kratkih stikih.
Vendar pa se njeno plastenje pomenov dogaja tudi na ravni besed iz srbskega (bosanskega, hrvaškega) jezika. Ko denimo poveže besedi bato (fant) in batine (tepež) skozi (navidezno?) naključje v enem trenutku prodre v globino posamezne kulture, obenem pa na nekakšni zovčno-čutni ravni razpre celoten svet. Besede so pri Tanji Božić ključki, ki odpirajo velike geografske, simbolne in imaginarne prostore.
Ko denimo poveže besedi bato (fant) in batine (tepež) skozi (navidezno?) naključje v enem trenutku prodre v globino posamezne kulture, obenem pa na nekakšni zovčno-čutni ravni razpre celoten svet. Besede so pri Tanji Božić ključki, ki odpirajo velike geografske, simbolne in imaginarne prostore.
Jezikovna inovativnost pa se ne kaže samo v izvirni kontekstualizaciji dvoumnosti, temveč tudi v ustvarjanju neologizmov. Eden od takih je denimo očtrtok: izraz, ki v sebi združuje tako figuro očeta kot figuro otroka. Uporabljen je v povezavi s še eno pomembno podtemo domovine in izseljenstva, namreč družino. Družinski odnosi so upesnjevani še posebej subtilno, niso idealizirani, vendar so prežeti z ljubeznijo in toplino, ki se lahko nahaja tudi v nestrinjanjih ali celo zamerah, in tudi v tem kontekstu nastopa že omenjena metafora drevesa (družine), ki je v obči rabi in literaturi sicer že precej zguljena, a ji pesnica daje novo svežino, saj v skladu z zastavitvijo celotne knjige raziskuje njeno omenjeno rizomatično večpomenskost.
K pesniškemu izrekanju o grozljivih temah pristopa skozi utrinke iz vsakdanjega življenja. K vojni, denimo, skozi otroško igro streljanja, v kateri se z navideznim orožjem medsebojno streljajo bratje in sestre. Poigrava se z zvenom onomatopejske besede tatatata, ki oponaša zvok streljanja, nato pa zakjluči: »Nema rata,/dok ne digne ruke/brat na/bratatatatatatata.« S tem seveda aludira na »bratomorno« vojno v Bosni, v trenutku pa tudi preidemo od otroškega oponašanja zvena orožja k dejanskemu orožju. V posameznih pesmih na inovativen način, skozi igro zvena in pomena, montira različne podobe, kar spominja na filmske tehnike. Jezik pa je pri tem, ko se kognitivno spoji z vizualnim svetom, zmožen še dodatne prodornosti.
K pesniškemu izrekanju o grozljivih temah pristopa skozi utrinke iz vsakdanjega življenja. K vojni, denimo, skozi otroško igro streljanja, v kateri se z navideznim orožjem medsebojno streljajo bratje in sestre.
Omenil sem že lok, ki spominja na pripovednega. Ta razmeroma drobna pesniška zbirka nekoliko spominja na romaneskne svetove, ima celo zametke družinskega romana. Pri čemer prvoosebni pesniški subjekt znotraj polja same pesniške imaginacije ustvarja kolektivno »pripoved«.
Glas ne izvaja kakšne samoeksotizacije. Prednost poezije Tanje Božić in Natalije Milovanović je, da se ne izreka s pozicije nekega Drugega, temveč z dvojne pozicije, znotraj katere identitetne karte niso razdeljene in s katere pride do demistifikacije tako domačega kot tujega, do demistificiranja balkanskega in manjšinskega.
Prednost poezije Tanje Božić in Natalije Milovanović je, da se ne izreka s pozicije nekega Drugega, temveč z dvojne pozicije, znotraj katere identitetne karte niso razdeljene in s katere pride do demistifikacije tako domačega kot tujega, do demistificiranja balkanskega in manjšinskega.
Edina stvar, ki jo lahko zbirki očitam, je ta, ki ji tudi daje moč, namreč naslanjanje na eno pesniško orodje, omenjeno pomensko igro besed, ki zaradi ponavljanja včasih iz globoke večpomenskosti prestopi v domislice. V tem oziru menim, da je Vejo po vejo le del izraza pesniškega talenta Tanje Božić, za katerega upam, da se bo v prihodnjih zbirkah še izdatno razbohotil.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«
