Soseska

Fotografija: Pexels – Hermine Sol Moona

Sobivanje v večstanovanjskih hišah je večkrat umetnost. Pa ne da človek ne bi imel svoje zasebnosti v stanovanju, včasih je vendarle treba pogledati resnici v oči.

Imam lepo stanovanje z veliko teraso, ravno prav dvignjeno nad tlemi, da me lanska poplava ni prizadela tako hudo kot lastnike atrijskih stanovanj. Počutim se varno, nikoli več ne poskoči glas v notranjem telesu: Nekdo je zaprl vrata, kdo prihaja?, kot se mi je dogajalo v hiši. Predvsem, ko sem eno leto živela v hiši čisto sama. Ponoči se je oglašala tišina, če je bila noč svetla, so se sence prikradle skozi panoramska vrata v spalnici in spraševala sem se, če bi jih bilo smiselno zapreti, ker se bojim kakšnih drobnih obiskovalcev, miši, ki so vsako jesen prišle s polja do naselja in vstopale v topla bivališča. Ali pa celo kakšnega nočnega iskalca denarja, zlatnine in avtomobilskih ključev. Zgodilo se nam je, takrat sva še živela z Markom skupaj, da so ponoči vdrli skozi garažno okno, v dnevni sobi iz predala vzeli ključe novega pasata, odšli skozi vhodna vrata ven in se odpeljali z Markovim službenim avtom. Nikoli jih niso našli, kraja je bila popolna.

Imam lepo stanovanje z veliko teraso, ravno prav dvignjeno nad tlemi, da me lanska poplava ni prizadela tako hudo kot lastnike atrijskih stanovanj. 

V bloku je predvsem poleti dolgo v noč slišati glasove, ker se ljudje družijo, se hladijo na terasah in z glasnim pokom odpirajo pločevinke piva. Če želiš zaspati, postajaš iz minuto v minuto bolj jezen, ker boš zjutraj neprespan. Sam pri sebi se jeziš, da so okoli tebe sami nekulturni ljudje, ki ne pomislijo, da jih posluša cela soseska v njihovem preglasnem govorjenju in smehu.

Moja spalnica je obrnjena na južno stran, spodaj so atrijske terase, mnogi lastniki in najemojemalci imajo pse. Letošnja pomlad je bila precej naporna, saj so se nekateri psički oglašali vsak večer in dolgo v noč. Vse bi še šlo, če ne bi bili glasovi podobni zvokom prazne žoge, ki jo tolčeš ob zid, neverjetno. Včasih sem pomislila na družine z majhnimi otroki, ki se ob hrupu zbudijo, potem dolgo ne zaspijo nazaj.

Moja spalnica je obrnjena na južno stran, spodaj so atrijske terase, mnogi lastniki in najemojemalci imajo pse. Letošnja pomlad je bila precej naporna, saj so se nekateri psički oglašali vsak večer in dolgo v noč.

Topo lajanje, kot da zmanjkuje zraka, je slišati kar pogosto. Stanovalec spodaj ima tri pudlje. Majhne. Včasih ga srečam na dvorišču, kako jih kliče:

»Igor, pridi sem, Joško, počakaj nas, Val, zakaj lulaš?«

Jasna, ki ne mara za živali, ta sosed pa se ji zdi introvertiran hedonist, pravi: »Sto ljudi, sto čudi. Zakaj ima človeška imena? Ta ni pri sebi! Zaprt je v tem svetu, ki ga ne razume in ki mu preti z vseh strani. Besen ekscentrik.«

Sploh ne vem, kako mu je ime, pravijo mu Dejan buldog. Nasproti njegovega atrija živita Sine in Selma, tudi z dvema pudljema. Poleti je Selma rodila težko pričakovana dvojčka, dva sinova, drobcena dojenčka, ki ju cele dneve prevaža z vozičkom za dvojčke, eden je spredaj, drugi zadaj, nista vštric. Zelo skrbno ju vozi na zrak, izogiba se premočnemu soncu, ki ga je bilo v letošnjem poletju precej. Ko sta imela dvojčka dva meseca, se je zgodilo, da so sosedovi psi znoreli, bilo je vroče, okna in vrata so bila ponoči odprta na stežaj in vsi smo slišali vse. Selma pa tudi. Zjutraj smo stanovalci naselja brali na Viberju kar precej začinjeno zgodbo. Maske so padle, besede so bruhale žolč.

Selma: »Ej, zdaj pa jaz tebe sprašujem, tko kot ti pse, tko jaz tebe. Kva je s tabo? Dejan, kva je s tabo? Nehi se mi dret pa zbujat mene in otroke. Do zdaj sem bila tiho eno leto, zdaj imam pa dost. Že ko sem bila noseča, sem imela dost, zdaj pa resno mislim. A pokličem policijo? A zaščito za pse? Koga? Ker bom znorela! Pridite k nam ponoči vsi, ki vam je tole hec, ko imaš dva otroka, stara še ne dva meseca, uspavaš ju dve uri, ju zbudijo tvoji psi in spet vse od začetka, tri ure nosiš po rokah pa cel mesec ne spiš cele noči. Me zanima, komu ne bi počil film. Vidim, da so vsi tiho, jaz pa ne bom več! Nisi sam, če pa misliš, da imaš vse pravice za to, da se tko obnašaš, se boš moral preselit v hišo. Mal glej na druge in se nehi delat budalo.«

Selma: »Ej, zdaj pa jaz tebe sprašujem, tko kot ti pse, tko jaz tebe. Kva je s tabo? Dejan, kva je s tabo? Nehi se mi dret pa zbujat mene in otroke. Do zdaj sem bila tiho eno leto, zdaj imam pa dost.

Tudi ona išče hišo, ker imata s Sinetom, zdaj, ko sta dobila sinove, premajhno stanovanje.

Dejan: »Se opravičujem za nevšečnosti. Bruhanje, driskanje, kužni kašelj.«

Selma: »Nisem vedela, da ta bolezen traja celo leto. Imam dva psa; ko sta bolna, pospravim za njima drisko in bruhanje, sosed zaradi tega nima težav ne podnevi ne ponoči, pa se zato ne derem nad njima. Če si se odločil, da jih imaš, je pač tako. Paše zraven, isto kot pri ljudeh, isto pri otrocih, isto pri živalih, to je lajf. Če se človek odloči, mora to vzeti v zakup. Vse razumem, samo dost mam tega! Boš moral tud malo na druge gledat. Lej, vsi šepetajo za hrbtom, pa ti ne želijo rečt, jaz pa pač ne bom več tiho in ti kar tkole povem, da mam dost tega!«

Potem se začnejo oglašati še drugi stanovalci.

Potem se začnejo oglašati še drugi stanovalci.

Gorazd: »Mogoče pse zamenjati za akvarij z ribicami. Manj stresa za vse. Sam predlagam.«

Selma: »Ja, mi imamo poleg otrok in psov še akvarij.«

Dejan: »Jst tud.«

Vsaj tiho naj bo, sem si mislila. Ni jo potrebno izzivati, saj se vidi, da je neprespana, živčna, uničena, njena južnjaška narava kipi … Sine je šel ponoči na vožnjo, vozi kamion. Ampak Dejan še kar drega.

Dejan: »Za psihoterapijo je poskrbljeno. Priporočam test za sosedo Selmo.«

O, kristus, ljudje …

Selma: »Prosim, model??? A ti se norca delaš iz mene? No, zdej se bova šla pa tvojo igro, ok? A hočeš, da javno dele gor dam posnetke, kaj delaš svojim psom, dereš se cele noči, ura ti ni pomembna, pa kako uporabljaš elektro šoker? Saj vsi vedo, samo rekel ti ne bo nobeden. Tako, da pazi, kaj pišeš o meni. Ti nujno rabiš psihiatra, ne jaz!«

Saj vsi vedo, samo rekel ti ne bo nobeden. Tako, da pazi, kaj pišeš o meni. Ti nujno rabiš psihiatra, ne jaz!«

Dejan: »Bravo, najbolj glasna soseda naselja. Me snemate? Elektrošoker? To so hude obtožbe!«

Potem se končno oglasi spodnji levi sosed, ki je spravljiv.

Uroš: »Dejan, vse moti tvoje dretje. Tako obnašanje enostavno ni primerno za večstanovanjsko skupnost. Tudi on ima psa. Vsak dan, ko peljem psa skozi vhod, me tvoji psi nalajajo, pa sem se navadil in me ne moti več. Vsak obisk, ki ga dobim, me sprašujejo, zakaj pri mojem vhodu tako smrdi. To, da mora Selma z dvema dojenčkoma trpeti to dretje, direktno pred oknom, pa je nesprejemljivo in nedopustno. Lepo prosim, v imenu dobrih sosedskih odnosov, da se zadržiš.«

Dejan in Selma se preselita na SMS, pošiljata sličice na Viber, noro.

Dejan in Selma se preselita na SMS, pošiljata sličice na Viber, noro.

Dejan: »Če imaš probleme, težave, se obrni osebno name. Z veseljem ti bom prisluhnil.«

Zdaj jo že tika.

Selma: »Ne mi pisat privat, piši, da vsi vidijo!«

Dejan posreduje ime svojega odvetnika. Razberem besede: Pasji lajež ni hrup, ki ga ureja ta uredba, tudi policija v zvezi z laježem ne more ukrepati, ker niso podani potrebni elementi prekrška, štiri alineje 171. zakona o žaljivi obdolžitvi, pet členov 172. zakona o opravljanju, vse podkrepljeno z denarno kaznijo …

O, kam smo prišli …

Selma: »Saj ne pišem, da psi lajajo, ampak, da se ti dereš! Kar pokliči odvetnika, naj sodišče odloči! Raje si preberi, kako se ravna s psi!«

Oglasi se še ena soseda, ki je socialna delavka, spomni Dejana, da se res preveč dere. Da je Igor (njegov pes) ponoči tekel notri, dretje pa je bilo nevzdržno. Ne razume, zakaj imeti kužke, če mu povzročajo stres ali zanje nima časa. No in končno se oglasi še zgornji sosed, ki sploh nima terase na južni strani soseske.

Ne razume, zakaj imeti kužke, če mu povzročajo stres ali zanje nima časa.

Žiga: »Tudi Olivija ima psa zdaj. Se opravičujem, če bo kaka nevšečnost, ampak zgleda kar vzgojena že. Lastnik pa v dretje ne verjame (se pa lahko zgodi), so druge oblike discipline bolj učinkovite.«

Dodal je barvno sličico bogato obložene mize, sredi sedi plišasti kuža s pentljo na vrhu glave, podprt s pločevinko piva hrvaške znamke, zraven pa poln krožnik pomfrija in kalamarov.

Uroš: »Kje si dobil tako porcijo kalamarov?«

Žiga: »Šimuni, kamp. Plastične slamice imajo, zdaj vem, zakaj Hrvaška tolk stane, luksuz pač.«

Ajda: »Portorož je prav pocen s papirnatim slamcam.«

Nadaljuje se sončna nedelja. V mislih se mi predvaja pogovor vedno znova.
»Kaj pa dostojanstvo?« si mislim.

»Kaj pa dostojanstvo?« si mislim.

Zvečer Igor spet laja.