Azra

Slike: Izdelano s Copilot Designer

Vse se je začelo, ko se je moj študij fizike že počasi iztekal. Do maja mi je uspelo opraviti vse izpite in kot najboljši študent v letniku sem dobil možnost mednarodne počitniške prakse. In to ne kjerkoli, ampak natančno v CERN-u, ki je imel največji pospeševalnik delcev na svetu.

Kvantna fizika je bila moj priljubljen predmet. Pritegnila me je teorija, ki se je že spogledovala s filozofijo. Posebej mi je bil všeč opazovalni efekt, ki govori o tem, da je izid poskusa na subatomski ravni odvisen od opazovalca. To je zame pomenilo tudi spremembo oje običajne predstave realnosti. V svojem študentskem navdušenju sem upal, da bom med prakso pridobil še nove, revolucionarne podatke, ki jih bom lahko uporabil v svoji diplomski nalogi.

A vse ni šlo tako gladko. Še sedaj se spomnim tistega jutra, ko sem stopil v kabinet profesorja Breznika.

»Dobro jutro, mladi kolega. Kaj vas je prineslo ob tej zgodnji uri,« me je nagovoril in ob tem srkal čaj iz skodelice, ki je imela logotip znane ameriške univerze.

»Želel bi, da ste moj mentor za diplomsko nalogo,« sem začel kar direktno.

»O, kakšna samozavest,« je pripomnil profesor, »in s čim se boste ukvarjali v svoji diplomski nalogi, mladi kolega?«

Neučakano sem mu izročil list, na katerem sem imel napisan predlog za naslov diplome. Vzel je papir, si popravil očala, da je lahko prebral, kar je bilo napisano.

Tistih nekaj besed je bral počasi in se spet vračal na začetek. V sobi je vladala tišina in za trenutek sem pomislil, da naslov sploh ni primeren. Končno je dvignil glavo in se mi zazrl v oči. Nisem vedel, kaj pomeni ta pogled, vendar sem v svoji samozavesti začutil strah. Sklonil je glavo in začel brati.

»Vpliv navideznih dimenzij na percepcijo in interpretacijo realnosti: Teoretične in praktične implikacije.« Nekoliko je pomolčal in potem nadaljeval. »Zanimiv naslov, vendar mislim, da se v tem naslovu skriva velika napaka, ki ste jo prezrli, mladi kolega,« je z resnim glasom končal svoj komentar.

»Vpliv navideznih dimenzij na percepcijo in interpretacijo realnosti: Teoretične in praktične implikacije.« Nekoliko je pomolčal in potem nadaljeval. »Zanimiv naslov, vendar mislim, da se v tem naslovu skriva velika napaka, ki ste jo prezrli, mladi kolega,« je z resnim glasom končal svoj komentar.

Začutil sem, kako mi obraz zaliva rdečica. Naslov sem večkrat preverjal, se o njem pogovarjal z drugimi študenti na fiziki in celo z nekaterimi, ki so študirali filozofijo, saj sem vedel, da bo diploma deloma tudi interdisciplinarna. In vsem se je naslov zdel enkraten.

Profesor je opazil mojo zmedenost in se nasmehnil.

»No, ne glejte me tako žalostno. Z naslovom sploh ni nič narobe, bolj z vami,« je nadaljeval.

Ob tej izjavi sem bil še bolj presenečen. Moja samozavest je začela počasi kopneti.

Opazil je mojo stisko in se še bolj široko nasmehnil, da bi mi vlil pogum.

»Naslov je zelo originalen in naloga bo lahko dala zelo dobre rezultate, ki bodo mogoče celo prvič prikazani. Vendar,« je nadaljeval in ob tem se mu je na ustih pojavil nasmeh, »ta naslov je odličen za doktorsko disertacijo in ne za diplomsko delo.«

V kabinetu je zavladala tišina. Trenutek sem okleval, potem sem se odločil, da se bom boril.

V kabinetu je zavladala tišina. Trenutek sem okleval, potem sem se odločil, da se bom boril.

»Profesor Breznik,« sem obotavljaje začel, »mogoče je naslov res nekoliko preveč ambiciozen, vendar upam, da bom čez poletje v CERN-u srečal fizike svetovnega slovesa, ki mi bodo lahko svetovali in me usmerili pri moji nalogi.«

Profesor se je še zmeraj smehljal.

»Mladenič, všeč mi je vaš entuziazem. Spominja me na moja mlada leta,« je počasi nadaljeval med pitjem čaja, »in zato bova poskusila skleniti kompromis. Do oktobra morate oddati predlog diplomske naloge. Do takrat so še štirje meseci in počitniška praksa. Preden boste oddali prijavo, se bova še enkrat pogovorila in se odločila, ali bova pustila vaš sedanji naslov ali pa ga bova nekoliko poenostavila.«

Ob tem odgovoru sem začutil, kako mi je kri udarila v glavo.

»Hvala,« sem skoraj zajecljal in se obrnil proti vratom.

»In uspešno prakso v CERN-u vam želim, mladi kolega,« sem še slišal za sabo, ko sem zapiral vrata.

Nekoliko omotičen sem zapustil univerzitetno stavbo in se napotil proti centru mesta.

Nekoliko zgradb naprej se je začel park. Na robu, pod košatim kostanjem stala majhna montažna hišica, ki je imela pred vhodom ploščad, bolje rečeno gostinski vrtiček, na katerem so bili stoli in mizice. Nekateri so bili zasedeni, vendar je bila ena od miz še prosta in zdelo se je, kot da čaka name. Odmaknil sem stol in sedel. Pogledal sem okrog. Še nikoli nisem opazil tega malega lokala. Nad vrati je pisalo Pri Azri. Ostali obiskovalci so zatopljeni v pogovore uživali na pomladanskem soncu. Vrata lokala so se odprla in tedaj sem jo prvič videl. Temnolasa ženska srednjih let. Oblečena v temna oblačila, kot jih imajo natakarice v boljših restavracijah, predvsem pa sem opazil njene oči, zelene, s tistim čudnim žarom, ki te posesa vase. Ko se je obrnila k meni, se je nasmehnila in zazdelo se mi je, kot da sva se že srečala in sem spet na obisku pri stari znanki.

Nekoliko zgradb naprej se je začel park. Na robu, pod košatim kostanjem stala majhna montažna hišica, ki je imela pred vhodom ploščad, bolje rečeno gostinski vrtiček, na katerem so bili stoli in mizice.

»Robin, ali boš kavo?«

Njen glas je bil umirjen, prijazen, spominjal me je na babico.

»Kavo brez sladkorja,« sem avtomatično odgovoril in se zdrznil, saj me ogovorila po imenu.

Opazila je moje presenečenje.

»Oprosti Robin, verjetno si že pozabil, da sva se že srečala. Gostinci moramo imeti dober spomin, da si zapomnimo naročila,« se je zasmejala.

Tudi njen smeh mi je bil všeč, kot da sem ga že slišal. Pokimal sem.

»Seveda, kavo brez sladkorja, kot zmeraj,« je ponovila in odšla v notranjost lokala.

Ozrl sem se po ostalih gostih, ki so bili vsi starejši od mene. Na njihovih obrazih sem videl nekakšno čudno zamaknjenost. Zrli so v svoje skodelice in se zadovoljno smehljali. Tudi njihovi pogovori so se vrteli predvsem okrog postrežene pijače.
»Ta čaj brez limone je čudovit,« sem slišal sivolasega moža, in spet drugi »tudi moja kava brez sladkorja je enkratna, Azra jo res zna vrhunsko pripraviti…«, več nisem ujel, ker je skozi vrata stopila Azra in se mi nasmehnila.

Ozrl sem se po ostalih gostih, ki so bili vsi starejši od mene. Na njihovih obrazih sem videl nekakšno čudno zamaknjenost. Zrli so v svoje skodelice in se zadovoljno smehljali.

»Kava brez sladkorja za mojega prijatelja Robina,« je poudarila in vsi so se ozrli proti nama.

V zadregi sem se nasmehnil in opazil, da ostali gostje niso opazovali naju, ampak mojo kavo. Tudi jaz sem pogledal skodelico, ki je bila povsem običajna in v njej prijetno dišeča črna tekočina.

»Brez sladkorja, kot si naročil,« je še enkrat ponovila in za trenutek se mi je zazdelo, da je ob skodelici kave še nekaj, kar je bistveno boljše kot kava in to priteguje poglede ostalih gostov.

»Azra res kuha najboljšo kavo brez sladkorja,« se je oglasil sivolasi mož.

»Milojko, ne pretiravaj, saj tudi čaj brez limone ni slab,« mu je z nasmehom odgovorila Azra in se spet ozrla k meni.

»Azra res kuha najboljšo kavo brez sladkorja,« se je oglasil sivolasi mož.

»Milojko, ne pretiravaj, saj tudi čaj brez limone ni slab,« mu je z nasmehom odgovorila Azra in se spet ozrla k meni.

»Uživaj v kavi, jaz moram pri pultu še nekaj urediti, potem se ti pridružim, da se pogovoriva,« je dejala in se vrnila v lokal.

Za trenutek se mi je zazdelo, da sanjam. Pogledal sem ostale goste in opazil njihove zavidljive poglede, ker sem se osebno poznam z Azro in bo celo sedela pri moji mizi. Hotel sem vstati in zaklicati, da sem jo danes prvič videl in da je sploh ne poznam. Vendar sem čutil, da to ne bi pomagalo, saj je Azra sama povedala, da sem njen prijatelj.

Zatopil sem se v razmišljanje, kdaj bi lahko srečal Azro. Mogoče je stregla v kakšnem od lokalov, kjer smo se srečevali študentje in je slučajno slišala moje ime. Ampak ta njena prijaznost, ki je že prehajala v domačnost, me je resnično vznemirjala. Čudoviti spomin najboljšega fizika v letniku mi v tistem trenutku ni pomagal.

Zatopil sem se v razmišljanje, kdaj bi lahko srečal Azro. Mogoče je stregla v kakšnem od lokalov, kjer smo se srečevali študentje in je slučajno slišala moje ime. Ampak ta njena prijaznost, ki je že prehajala v domačnost, me je resnično vznemirjala. Čudoviti spomin najboljšega fizika v letniku mi v tistem trenutku ni pomagal.

»Mogoče pa sem zašel v vzporedno dimenzijo,« sem zašepetal, saj bi to lahko bila najboljša razlaga. A kaj, ko o obstoju vzporednih svetov ni bilo ničesar v obveznem niti v razširjenem programu fizike. Zavzdihnil sem in srknil kavo. Res je bila nekaj posebnega. Tako dišeča, aromatična, posebej pa še tisti občutek, da je v njej nekaj, kar te prevzame, in umiri. Popil sem še požirek in se vdal v usodo. Zdelo se mi je, da si ta trenutek želim samo, da se vrne Azra s tistim svojim prijaznim nasmehom.

Po pločniku mimo lokala so hodili študentje, upokojenci, sprehajalci psov in kar je bilo najbolj zanimivo, nihče ni pogledal k nam na robu parka, nihče se ni usmeril na majhen gostinski vrt. Zdelo se je, kot da smo v mehurčku in nevidni za ostali svet.Zadnje noči sem precej slabo spal in za trenutek sem pomislil, da je vse, kar doživljam nekakšen privid, ki bo izginil, ko se bom zbudil, vendar je še kar trajal in čez nekaj časa je prisedla Azra. Pogledala me je s tistimi svojimi zelenimi očmi in za trenutek se mi je zazdelo, da sem se izgubil v neznanem vesolju.

»Torej Robin, si premislil? Mi boš lahko med počitnicami pomagal v lokalu?« me je vprašala z zapeljivim nasmehom.

»Azra,« sem zajecljal in prvič spregovoril njeno ime, »saj veš, da moram med počitnicami v CERN?«

Začudeno me je pogledala in se nasmehnila, kot se nasmehneš majhnemu otroku, ki ti zaupa svoje strahove.

»Ne skrbi Robin, pol svojega življenja boš preživel v CERN-u, tako da se ta dva meseca sploh ne bosta poznala.«

»Kaj pa moja diplomska,« sem še zmeraj vztrajal, čeprav sem čutil, da zmeraj bolj zgubljam voljo, da bi se upiral.

»Vse se bo uredilo, da bo prav,« me je pomirila, »in pridi jutri ob osmi uri, da ti bom do devetih, ko se odpre lokal, razložila, kaj bo tvoje delo in kje se kaj nahaja.«

Pokimal sem in vstal. Ko sem zapuščal gostinski vrt, sem se še enkrat ozrl. Azra se je vrnila v lokal, ostali gostje pa so zadovoljni klepetali. Stopil sem na pločnik in nadaljeval pot skozi park.

Drugo jutro sem bil že ob osmih pred vrati lokala. Azra je prišla že prej in slišalo se je njeno popevanje, ko je čistila točilni pult.

»Dobro jutro Robin,« mi je zaklicala z veselim glasom, ki je kar zahteval, da sem ji odgovoril s širokim nasmehom. Notranjost lokala ni bila pretirano velika. Točilna miza, nekaj miz s stoli, in dvoja vrata. Ena so vodila na stranišče, na drugih je pisalo skladišče. Na steni je bil obešen velik koledar, kjer je bilo treba vsak dan odtrgati list in zmeraj je bila prikazana reklama za drugo pijačo. Pod sliko je bila še misel dneva. Na listu za prvi junij je bila fotografija ustekleničene vode in pod njo napis, da se vsaka pot začne s prvim korakom.

Na listu za prvi junij je bila fotografija ustekleničene vode in pod njo napis, da se vsaka pot začne s prvim korakom.

Glede na zunanjo obliko hišice, si nisem predstavljal, kako je v tako majhen prostor mogoče spraviti še dve sobi, vendar si s tem nisem pretirano belil glave.

Azra je bila dobra učiteljica Naslednjo uro mi je pokazala, kje so pijače, kako deluje blagajna in kako se pripravijo prigrizki in topli sendviči. Po eni uri uvajanja sem bil že prepričan, da bom zmogel.

»Tako, sedaj boš lahko delal tudi sam, če me ne bo?«

Začudeno sem jo pogledal. »Kako to misliš?«

»Veš, v naslednjih mesecih bom imela nekaj opravkov in kakšno uro ali dve boš sam skrbel za lokal, mogoče tudi kakšen dan. Ampak ne skrbi, zmeraj me lahko pokličeš po telefonu,« mi je spet prijazno odgovorila in se zarotniško nasmehnila.

»Veš, v naslednjih mesecih bom imela nekaj opravkov in kakšno uro ali dve boš sam skrbel za lokal, mogoče tudi kakšen dan.

Dnevi v lokalu so tekli. Gostje so bili pretežno zmeraj isti, le da so eni prihajali dopoldan in drugi popoldan. Stregla je pretežno Azra, jaz sem ji pri točilnem pultu pripravljal naročila in potem pomival posodo. Delo je bilo dokaj enostavno, le naročila so bila nekoliko nenavadna, ampak to sem opazil šele po nekaj dneh, ko je eden od gostov spet naročil čaj brez limone.

Pripravil sem čaj, dodal sladkor, žličko in vse postavil na pult.

»Ali nisi nečesa pozabil?« me je opozorila Azra, ki je prišla po čaj, da ga postreže.

»Čaj, sladkor, krožniček in žlička,« sem našteval to, kar sem videl, »in brez limone.«

»Brez limone, tega ne smeš pozabiti,« je ponovila in stopila v skladišče in se čez nekaj trenutkov vrnila. Preden je postavila skodelico čaja na pladenj, jo je pazljivo poravnala in zdelo se mi je, ko da je nekaj dodala na krožniček, čeprav ni bilo nič videti.

Pokimal sem in razmišljal, kaj je pomenil ta razgovor, vendar sem nanj čez nekaj časa pozabil. Edino, kar sem opazil, je bilo, da je Azra pogosto ob pripravljeno hrano ali pijačo navidezno dodajala nekaj nevidnega. Razmišljal sem, da je to verjetno kakšen navajen gib za srečo, ki ga nekateri ljudje uporabljajo pri svojem delu.

Edino, kar sem opazil, je bilo, da je Azra pogosto ob pripravljeno hrano ali pijačo navidezno dodajala nekaj nevidnega.

Po nekaj tednih dela pri točilnem pultu me je nekega dne presenetila.

»Danes boš nekaj ur sam in boš skrbel tudi za postrežbo. Gostov ni veliko in verjamem, da boš zmogel. Danes nama bodo tudi pripeljali nove zaloge.«

Pokimal sem in se nisem vznemirjal, saj je vse delo bilo videti tako enostavno. Pogledal sem na koledar, ki je kazal prvi julij in fotografijo steklenice z mineralno vodo. Pod njo je bil napis, da ko učenec dozori, se pojavijo učitelji. Ta misel se mi je zdela nekoliko za lase privlečena, saj si nisem predstavljal, da bi študentje leto ali dve sedeli v klopeh, dokler ne bi dozoreli, potem pa bi se začel učni proces.

Zanimivo je, da kljub temu, da je minil že skoraj mesec dni, sploh nisem več pomislil na CERN, niti na diplomsko nalog, moj svet je bil samo Azrin lokal in koledar, ki ga je Azra vsako jutro zamenjala. V spominu so mi ostali samo dnevi v lokalu, kje in kdaj sem spal, pa mi je popolnoma izginilo iz spomina.

»Želite,« sem ogovoril prvega gosta, ki sem ga moral sam postreči

»Kavo brez sladkorja, prosim,« mi je odgovoril in se obrnil k sosedu, »Azra bi mi prinesla kavo brez vprašanj, saj sem tukaj že stalni gost.«

Ob tem pogovoru sem začutil, kako sem zardel. Čeprav se mi je zdela postrežba kave enostavno opravilo glede na formule, ki smo jih obravnavali pri kvantni fiziki, pa so bile tudi v tem lokalu nekakšna pravila, ki jih še nisem popolnoma dojel.

Čeprav se mi je zdela postrežba kave enostavno opravilo glede na formule, ki smo jih obravnavali pri kvantni fiziki, pa so bile tudi v tem lokalu nekakšna pravila, ki jih še nisem popolnoma dojel.

Pripravil sem kavo in nekoliko pomahal ob skodelici, kot sem videl pri Azri, za srečo, sem pomislil in odnesel kavo gostu na vrt. Postavil sem jo predenj in se obrnil, ko sem zaslišal njegov glas.

»Mladenič, kaj pa je tole? Naročil sem kavo brez sladkorja?«

Obrnil sem se in se vrnil k njegovi mizi.

»Oprostite, vam bom prinesel novo,« sem odvrnil in dvignil skodelico. Slišal sem še njegov komentar, da se kaj takega pri Azri še nikoli ni zgodilo.

Postavil sem skodelico na točilni pult in jo opazoval. Kava je dišala kot običajno, sladkorja ni bilo, žlička in krožniček sta bila čista. Sploh mi ni bilo jasno, zakaj ta kava ni bila dobra. Skozi vrata sem videl gosta, ki se je neučakano oziral proti notranjosti lokala, kdaj mu bom prinesel novo skodelico. Obupano sem se ozrl po notranjosti. Oči so se mi ustavile na koledarju, kjer je bila misel dneva. Ko učenec dozori, se pojavijo učitelji. Pomislil sem, sedaj bi res potreboval učitelja ali vsaj Azro, da bi mi povedala, kaj se dogaja. V tistem sem zaslišal, da je zunaj zahupal manjši dostavni kombi. Stopil sem ven in nestrpnemu gostu pokazal na kombi. Razumevajoče je pokimal.

Šofer je odprl vrata in mi pokazala škatle, na katerih je pisalo Pri Azri. Bil je prijazen in mi jih je pomagal znositi v skladišče. Ko sem mu hotel ponuditi kavo, je prestrašen odklonil.

»Veste, nadomeščam kolega in posebnim strankam nisem še nikoli dostavljal,« je skoraj histerično zaklical in že je tekel proti kombiju. Začudeno sem gledal za njim in se spraševal, kaj je pomenila omemba posebnih strank, kar se je očitno nanašalo na Azro. V tistem sem pogledal na vrt in opazil gosta, ki je še zmeraj čakal na kavo.
Še zmeraj nisem vedel, kaj je narobe s kavo, zato sem stopil v skladišče in si ponavljal stavek s koledarja, da se pojavijo učitelji. Kakšni učitelji? Sklonil sem se in dvignil eno od kartonskih škatel, ki so prispele. Ni bila pretirano težka. Prebral sem nalepko: Brez sladkorja. Pomislil sem, da je verjetno pri tiskanju nalepk prišlo do napake in so izpustili kavo. Potem sem preveril še ostale nalepke: Brez limone, Brez majoneze in bilo jih je še nekaj. Res čudno, sem razmišljal. Mogoče je kava, ki sem jo postregel gostu bila že s pretečenim rokom, zato sem se odločil, da bom odprl novo škatlo in mu postregel s svežo kavo.

Še zmeraj nisem vedel, kaj je narobe s kavo, zato sem stopil v skladišče in si ponavljal stavek s koledarja, da se pojavijo učitelji. Kakšni učitelji?

Odnesel sem škatlo na točilni pult in jo previdno odprl. Pogledal sem v notranjost. V škatli ni bilo ničesar. Bila je prazna, saj tako se mi je zdelo. Ker nisem mogel verjeti svojim očem, sem še z roko segel vanjo. In tedaj sem začutil. Čeprav nisem videl ničesar, se je roka potopila v čudno hladno snov, kot nekakšno nevidno želatino.

Previdno sem zajel nekaj te snovi na roko, da si jo ogledam. Vendar na roki ni bilo ničesar, samo čuden občutek hladu na prstih. In v tistem trenutku se mi je posvetilo. To je bila snov, ki se je imenovala brez sladkorja. Previdno sem jo položil na krožniček s kavo, ki je bil še zmeraj na pultu in jo odnesel gostu. Pogledal jo je in se nasmejal.

»Mladenič, smo že bali, da ti ne bo uspelo. Vendar Azra izbere zmeraj prave pomočnike, ki spregledajo in spoznajo svet, kjer se hrana in pijača uživa z dodatki brez.

Pokimal sem in se neumno nasmehnil, saj v svoji glavi še zmeraj nisem do konca doumel, da obstaja dimenzija, kjer se nahajajo dodatki brez.

Naslednji dan se je vrnila Azra. Pomenljivo me je pogledala, in ko je videla škatlo z napisom Brez sladkorja, se je nasmehnila.

»Robin, kako ti je všeč nova dimenzija? Kot se spomnim, v kvantnem svetu velja pravilo, da je to, kar vidiš odvisno od opazovalca. In to velja tudi v našem lokalu. Če gostje želijo hrano in pijačo brez dodatkov, je to njihov svet, v katerem živijo in je odvisen predvsem od njihove percepcije.«

Če gostje želijo hrano in pijačo brez dodatkov, je to njihov svet, v katerem živijo in je odvisen predvsem od njihove percepcije.«

Od začudenja sem široko odprl usta. Njen način izražanja in razmišljanja me je popolnoma presenetil. Mislil sem, da besedice percepcija in kvantna fizika sploh ne pozna, potem pa mi je razlagala, da se ti fenomeni dogajajo tudi v realnem svetu in ne samo na subatomski ravni.

Pogledal sem na koledar, ki je kazal prvi september in pod njim spet prvi junij. Ni mi bilo jasno in sem pogledal Azro, ki je ugotovila, kaj me bega.

»Dragi moj Robin. Čas v tvoji dimenziji, ki se kaže na tem koledarju, je dosegel prelomno točko, ko se moraš ti kot opazovalec odločiti, kaj vidiš.«

Zmeden sem pokimal in se trudil prebrati, kaj piše na koledarju. Ko sem tako zrl vanj, se je najprej pojavil samo prvi junij in zapisana je bila nova misel. Ne cilj, pomembna je pot, ki te vodi do njega. Azra me je opazovala. Začutila je mojo negotovost in se nasmehnila.

Ne cilj, pomembna je pot, ki te vodi do njega. Azra me je opazovala. Začutila je mojo negotovost in se nasmehnila.

»Poglej še, kaj piše prvega septembra.«

In spet se na koledarju prikazal nov datum in pod njim napis. Če najpočasnejši vidi svoj cilj, ga bo dosegel hitreje kot najhitrejši, ki brezglavo bega.

Na koledarju se je spet pokazal prvi junij.

»Sedaj pa pojdi, CERN te pričakuje,« mi je prijazno dejala Azra. Videl sem, da so se ji v očeh pojavile solze. Objel sem jo, to čudovito žensko, pri kateri sem preživel zadnja dva meseca. Počasi se je izvila iz mojega objema in si obrisal oči.

»Pojdi in ne pozabi na najino srečanje.«

Počasi sem odkorakal iz lokala, mimo stalnih gostov, ki so mi prijazno kimali v pozdrav. Stopil sem na pločnik in se še zadnjič ozrl, vendar hišice več ni bilo. Na robu parka je stal samo košat kostanj.

Tri dni kasneje sem sedel na vlaku, ki je peljal proti Švici. Razmišljam sem, kaj me čaka med mojo počitniško prakso v CERNU. Na sedežu je ležal časopis, ki ga je pustil eden od potnikov. Dvignil sem ga in pozornost mi je pritegnila šala na zadnji strani, ki me je vrnila v neopredeljeni čas dveh mesecev, ki jih ni bilo v mojem realnem svetu.

Natakar pristopi h gostu.

»Kaj vam lahko prinesem?«

»Čaj brez limone, prosim.«

»Nimamo limone, ali lahko prinesem brez česa drugega?«

»Nimamo limone, ali lahko prinesem brez česa drugega?«

Vlak je enakomerno drdral skozi temno pokrajino proti mestu, kjer se na subatomskem nivoju dogajajo fenomeni, ko pogled ustvari novo resničnost.

Pomislil sem na Azro in verjel, da se to dogaja tudi v mojem življenj?