Koncertno vzdušje sredi dnevne sobe, gostoljubnost gostiteljev, pes, ki je pokukal izza vogala – vse to me je pričakalo v edinstvenem prizorišču sredi Ljubljane – v Pinelini dnevni sobi. Čeprav koncept Pineline sobe obstaja že več kot petnajst let, sem bila prvič njegova obiskovalka. Na oktobrski večer se je v stanovanju družine Košir zbralo okoli 40 posameznikov, glasbenih navdušencev, da bi poslušali novi album Coexistence južnokorejskega dua Dal:um.
Na oktobrski večer se je v stanovanju družine Košir zbralo okoli 40 posameznikov, glasbenih navdušencev, da bi poslušali novi album Coexistence južnokorejskega dua Dal:um.
Vzdušje pred začetkom
Na dvorišču mestne hiše na Levstikovi ulici so se nekaj minut pred napovedano uro pričeli zbirati posamezniki. Tiho pogovarjanje ter pijača dobrodošlice sta malce upočasnila čakanje na glasbeni koncert dua, ki ga sestavljata Ha Su Jon in Hvang Hje Jang. Obiskovalci smo drug z drugim spregovorili besedo ali dve in si postregli z aperitivom, ki nas je čakal pred garažnimi vrati. Intimno vzdušje med nami se je vzpostavilo, še preden se je koncert pravzaprav začel.
Intimno vzdušje med nami se je vzpostavilo, še preden se je koncert pravzaprav začel.
Gostiteljica nas je prišla ohrabriti, da bo potrebno nekaj minut počakati, saj sta se glasbenici še urejali in pripravljali za nastop. Pojasnila je, da imajo prednost v Pinelino sobo otroci in starejše osebe. Glede na številčnost publike, ki se je zbrala, je bila to vljudna gesta. V dnevni sobi namreč ni sedežnega reda, zato so nekateri v ozadju sobe tudi stali.
Dve umetnici, enost v glasbi
Pred nastopom sta se glasbenici predstavili in povedali, da v Ljubljano vedno radi prideta. Pravkar sta se vrnili iz evropske turneje, bili sta na Norveškem, v Nemčiji … V Sloveniji pa jima je še posebej všeč hrana in pijača; tu se dobro počutita tudi zaradi njunega menedžerja Roka Koširja. Ha Su Jon in Hvang Hje Jang igrata na tradicionalni glasbili, ki se imenujeta kajagum in komungo. Igrata ju že od svojega sedmega leta. Album Coexistence, ki je izšel pri založbi Glitterbeat, je njun drugi album in predstavlja njuno povezanost – ne samo medseboj, temveč tudi povezanost s svetom, z vsem, kar je okoli nas: z ljudmi, rastlinami in živalmi. Še posebej v času pandemije sta razmišljali o vrednosti življenja samega ter o načinu sobivanja z vsem; te občutke sta želeli prenesti tudi v glasbo. Temo sobivanja sta naslovili tudi v kontekstu njune dualnosti: dveh glasbil, dveh individualnih glasbenic, ki se srečujeta v enosti glasbe in skupnega nastopa.
Igrata ju že od svojega sedmega leta. Album Coexistence, ki je izšel pri založbi Glitterbeat, je njun drugi album in predstavlja njuno povezanost – ne samo medseboj, temveč tudi povezanost s svetom, z vsem, kar je okoli nas: z ljudmi, rastlinami in živalmi.
Svilnati zvoki
Glasbo, ki sta jo predstavili, je težko opisati z besedami. Osebno me je na trenutke spominjala na klasično glasbo v najžlahtnejšem pomenu besede, še posebej, ker so mi godala izjemno ljuba. Prepoznala sem improvizacijo jazza, močnejše ritme, ki so se ponavljali, pa nato spet nežnejše tone, prepletene melodije, ki so se umirjale, pa zopet razplamtele v igrivo sozvočje. Med najlepšimi skladbami naj omenim Dot, Dodry in seveda Alive. Slednjega sta zaigrali kot zadnjega; med drugim je Hvang Hje Jang komungo obrnila in nanj zaigrala z lokom, kot pri violončelu. Še posebej me je ganila ta pesem, morda zaradi dveh ponavljajočih se tem, ki se prepleteta, nato ponikneta in se na novo vzpostavita ter na koncu zlijeta v eno melodijo.
Osebno me je na trenutke spominjala na klasično glasbo v najžlahtnejšem pomenu besede, še posebej, ker so mi godala izjemno ljuba.
Kajagum in komungo
V enem od premorov sta opisali tudi svoji glasbili, ki sta še najbolj spominjali na dolge citre. Kajagum se igra samo z rokami. Ha Su Jon je z desno roko igrala na inštrument, z levo pa poiskala niti navzdol, da so se zaslišali nekakšni vibrajoči podaljški, kot nekakšni zvočni okraski. Povedala je, da igra na petindvajset strunski inštrument, s katerim lahko igra različne harmonije. Kajagum ima strune iz svile, zato zveni zelo nežno, subtilno, zvok je topel in prefinjen. Drugi inštrument, komungo, pa opravlja nalogo basa in je doneč, teman in mogočen. Na inštrument je Hvang Hje Jang igrala z bambusovo palčko, vendar pa je raznolikost, ki jo dobi z udarjanjem tako po strunah kot po glasbilu, velika. Lahko je poudarjala ritem, inštrument je zazvenel močno ali pa zelo subtilno, skorajda nežno. Glasba izpod njunih tradicionalnih glasbil je zvenela moderno, sodobno in sveže.
Kajagum ima strune iz svile, zato zveni zelo nežno, subtilno, zvok je topel in prefinjen.
Sobivanje in povezovanje
Obiskovalci smo bili deležni bisa, ki smo se ga vsi razveselili. Pinelina dnevna soba je postala intimno prizorišče, kjer se nas je glasba dotaknila na najrazličnejše načine. Morda smo tisti trenutek vsi prisotni sobivali v skupnem glasbenem mehurčku, saj smo bili deležni nečesa transcendentnega in vzvišenega. Tradicionalni južnokorejski glasbili sta nas povezovali v eno. Glasbenici pa sta več kot izvrstno predali sporočilo o tem, kako pomembno je strpno sobivanje v današnjem času, kjer se svetovi trgajo pred našimi očmi in je bivanje na tem planetu postalo (ponekod) naporno in strašno.
