Naslovnica: Božidarka Brnas
Pesnica in pisateljica dr. Mirjam Dular je v svoji četrti pesniški zbirki Biotija odtiskovala utrinke, ki jih zajema tudi fotografija. Postopek me spominja na umetniški dvojec Lele B. Njatin in Vita Oražma, pri čemer gre za izmenjavo fotografovih posnetkov, ki jih pesnica obogati z verzi. A v tem primeru se Dular vsega loteva sama – tako, kot jo prizor »prisili«, da ga posname, jo vtis ali doživetje prisili, da ga izlije v pesem. To je prepletanje govorice poezije in fotografij in obratno. Živimo v svetu vizualij, v katerem je vse zreducirano na poste in le redko naj bi se poglobili v besedišče. Temu se je treba upreti, in to obravnavana poezija odlično dokazuje.
Stikanja (2020), SND – Spoznavanje narave in družbe (2021) in Lirika (2022) se kot zbirke fotoverzov dopolnjujejo, govorijo (tudi) skozi fotografije. Gre za mikrozgodbe, kot je npr. pesem Stare razglednice iz tretje zbirke, pri čemer ne moremo uiti vzdušju, spominu, ki ga lahko podoživimo med branjem ob fotografiji, čeprav na njej ni razglednic. To je potovanje po najrazličnejših krajih, predmetih, književnih delih, ki asociativno vzbujajo spomine in razmišljanja.
Živimo v svetu vizualij, v katerem je vse zreducirano na poste in le redko naj bi se poglobili v besedišče. Temu se je treba upreti, in to obravnavana poezija odlično dokazuje.
Vstop v to poezijo je kot pot tisočerih svetlic, ki sijejo in oznanjajo, kako pozorna je pesnica na vsak najmanjši detajl, vzgib in misel. Že podani naslovi pesmi spletejo posebno vez med fotografijo in pesmijo oz. fotoverzom. To je kot točka, iz katere izhaja verz, iz katerega nastane pesem. Da, kot bi strmela v fotografijo na razstavi prej omenjenega tandema, Signum punctum, a zdaj bi to bila tukaj nova. Vstopala bi v Aličin svet, hodila po dolgi pesmi in primerjala električno polje s cvetlicami, ki – cvetoče pred metropolo – prehajajo v rumeno. Narave ne moremo ustaviti, ona lahko ustavi nas, bi rekla, če parafraziram Mirjam Dular. Poznati je treba svet, a vse je treba čutiti. Za vse kliti. Bo to čudežni svet? Ali ga ne bo nič več? To je kot klic na pomoč, da se Metka ne sme več žogati. Kajti tukaj (zdaj) Alica ne sme več božati zajčkov.
Narave ne moremo ustaviti, ona lahko ustavi nas, bi rekla, če parafraziram Mirjam Dular. Poznati je treba svet, a vse je treba čutiti. Za vse kliti. Bo to čudežni svet? Ali ga ne bo nič več?
Pesniške zbirke si logično sledijo glede na aktualnost časa, v katerem so nastale. Sterilnost, ujme, odvzemanje dotikov, vedno manjši stik z naravo. A pesniška subjektinja se ves čas uri v koncentraciji, v ritmu miru, mletja, ritma mlina in padanja, denimo. Tudi ko nečesa ni, bo nastalo ravno takrat. Pa čeprav ne v obliki materije, ampak v tvoje dobro. V igri besed, ki sprožajo najrazličnejše pomene: »Take lege so me razžalostile / do nepopisnega veselja, / ko sem spet speljala vodo / na svoj mlin. / Kruha iz moke pa ni bilo, / ne moke, / niti zrn, / še celo mlinskih kamnov ne.« Pesem Etno-oblike odpre polje pomena besede, pridelovanje tako pomembne sestavine za tako nujno živilo, za to, da se lahko diha, živi, dela. In nadaljuje, da ni mlinarjev sin, ampak hči, ki jo poda v oklepaj. Kaj sem, če nisem moški? Kaj je, če ni kruha vse do kamna? Kaj sem, otrok v muzeju, človeštvo v zatonu?
Pesniške zbirke si logično sledijo glede na aktualnost časa, v katerem so nastale. Sterilnost, ujme, odvzemanje dotikov, vedno manjši stik z naravo. A pesniška subjektinja se ves čas uri v koncentraciji, v ritmu miru, mletja, ritma mlina in padanja, denimo.
Upamo, da ne. Kajti toliko pravljičnega je še treba odkriti, iz tega dati boljši svet, kot ga nam ponujajo in konstruirajo mediji. Ta dober, praprotno nežen svet nam daje poezija Mirjam Dular, ki ga lahko čutimo in dihamo. Subjektinja se je rodila nepopisana kot zlata ptica, kot telo, ki nas vrača v pravljični svet miline. Rumena in zlata se nizata kot barvi lepote in varnosti, po katerih hrepeni vsaka (oseba), ki se levi: »Če ji morje pljuska za hrbtom, / ne sliši sikanja slabljenja sluha, osvobaja se / genetike, nadomešča jo z otipom: koža / je največja.« Tako spretno pravi v pesmi
Elokvenca, ki z izpovednostjo pokaže na obdobje celjenja tisočerih ran, ki jih pesnica mora zaceliti. A razum ji daje moč, da ji to uspeva. Kajti eruditstvo je zaznati že v njenih drugih delih, denimo Nebo, premazano z zvezdami.
Rumena in zlata se nizata kot barvi lepote in varnosti, po katerih hrepeni vsaka (oseba), ki se levi: »Če ji morje pljuska za hrbtom, / ne sliši sikanja slabljenja sluha, osvobaja se / genetike, nadomešča jo z otipom: koža / je največja.«
Prepletanje narave, formuliranja besed, postopkov ubesedovanja je gosto stkano in ubesedeno jedrnato. Skorajda tehnično in odmerjeno: kot da se posmehuje času. Kaj pa želimo povedati v času, v katerem je treba prestati besede in smisle ter jih zgnesti ob fotografije, da zajamejo fotopesmi. Ker tukaj je treba pretehtati in slikovno pesniško obliko jasno izpeljati. Verz za verzom nastane opomin, spomin, usedlina v trenutke, ki so prešli in jih ne bo več nazaj. Še vedno smo analogni, čeprav želi umetna inteligenca prevladati in jo s pridom izrablja prav človek sam. Zato tudi poezija v tej zbirki kaže na upanje, da je vse bilo prej, je in bo, spleteno v naravnost, pristnost.
Prepletanje narave, formuliranja besed, postopkov ubesedovanja je gosto stkano in ubesedeno jedrnato. Skorajda tehnično in odmerjeno: kot da se posmehuje času. Kaj pa želimo povedati v času, v katerem je treba prestati besede in smisle ter jih zgnesti ob fotografije, da zajamejo fotopesmi.
Biotija je zbirka vseprisotnosti. Je stremljenje k najrazličnejšim plastem in poljem, najsi bodo naravna, znanstvena, človeška, literarna. To ni samo padanje skozi klobuk čarobnosti, je spoznanje in vpogled v (ne)lepoto vsega, tudi grenkega izkustva. Lepi pozdravi poezije z globokimi usedlinami.
Biotija je zbirka vseprisotnosti. Je stremljenje k najrazličnejšim plastem in poljem, najsi bodo naravna, znanstvena, človeška, literarna. To ni samo padanje skozi klobuk čarobnosti, je spoznanje in vpogled v (ne)lepoto vsega, tudi grenkega izkustva. Lepi pozdravi poezije z globokimi usedlinami.
Gre za poezijo, ki se zna poglobiti v čas, ga razumeti in se spominjati ugaslih trenutkov. Fotoverzi so poklon civilizacijam, svetu, razmislekom, biotopu in univerzumu. Bitu do srčike, na katero se v tej ledeni onemog losti odnosov tako pozabi.
