Fotografija: Pexels – Eva Bronzini
Helena Koder – Krošnja z neznanimi sadeži, Mladinska knjiga, 2024
Helena Koder, dolgoletna scenaristka in režiserka, je za svojo knjigo esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži prejela Rožančevo nagrado v letu 2024.
Celotna knjiga je nekakšna variacija na osrednjo temo. Namreč na dela večinoma kanoniziranih avtorjev v književnosti in filmu. Avtoričina pisava teče kot nežen tok, ki v sebi nosi spomine, reference in izkušnje, ter se vedno znova vrača na izhodiščno mesto.
Težava pa je, da to mesto samo po sebi ni produktivno. Njeno razmišljanje o umetnosti je idealizirajoče, romantično. Kljub temu, da o posameznih delih piše daljši tekst, se vedno znova vrne na stereotipno sodbo: o umetnosti ni mogoče povedati kaj dosti, treba jo je občutiti. Umetnost je prostor neznanskih globočin (ne zanikamo, da je lahko tudi to), ki ga lahko predvsem občudujemo. In to v glavnem glede na kanon in splošno strinjanje o tem, kaj je dobra umetnost (izjema v knjigi je Peter Kolšek, ki v slovenski književnosti ni kanoniziran).
Njeno razmišljanje o umetnosti je idealizirajoče, romantično. Kljub temu, da o posameznih delih piše daljši tekst, se vedno znova vrne na stereotipno sodbo: o umetnosti ni mogoče povedati kaj dosti, treba jo je občutiti. Umetnost je prostor neznanskih globočin (ne zanikamo, da je lahko tudi to), ki ga lahko predvsem občudujemo.
Za pisanjem sicer zaznamo avtoričino občutenje književnosti, ki pa se pretaka v način govora o njej, ki je značilen za višje sloje v Ljubljani: mistificiran, kvazimističen govor, sestavljen iz občih mest, ki služi medsebojnemu prepoznavanju posvečenih. Tudi ni čudno, da so omenjene domače reference in znanci večinoma pripadniki medijskih in uprizoritvenih elit (recimo Marcel Štefančič). Pisava želi dajati videz, da se potaplja v globine, vendar vztraja na površini. Navidezna nedolžnost pristopa k obravnavanim temam se druži s samopotrjevalno oblastjo.
Pisava želi dajati videz, da se potaplja v globine, vendar vztraja na površini. Navidezna nedolžnost pristopa k obravnavanim temam se druži s samopotrjevalno oblastjo.
Kljub temu pa avtorica tu in tam postreže s kakšnim relevantnim uvidom, ki nam da misliti. Dobra plat zbirke je njena enotnost, tudi določena enotnost spominov in refleksij. Prav spomini nam pomagajo v tekstih odkriti več, kot bi nam sicer. Obravnavana dela so navadno povezana z osebno izkušnjo, pospremljena pa z razmišljanjem o krhkosti naše eksistence, ki ba ni resignirano, temveč v tem včasih ogrožujočem svetu išče tudi lepoto, skoraj kot izraz nečesa presežnega, kar prinaša upanje. Predstavitev teh spominov tudi ustvarja prepričljivo vzdušje, ki nas spremlja ob branju.
Kljub temu pa avtorica tu in tam postreže s kakšnim relevantnim uvidom, ki nam da misliti. Dobra plat zbirke je njena enotnost, tudi določena enotnost spominov in refleksij. Prav spomini nam pomagajo v tekstih odkriti več, kot bi nam sicer.
Najmočnejši esej, ki živo zareže v nas, je esej o pesmi Wislawe Szymborske, ki jo Koder bere ob smrti svojega moža. Tema dveh zaljubljencev se poveže s temo slovesa od osebe, s katero je piska preživela več desetletij, slovesa, ki je nenaden. V tem primeru, tako kot tudi v nekaterih drugih, vendar v manjši meri, stopi na plano literarna plat esejev, ki je prepričljivejša od refleksivne.
Najmočnejši esej, ki živo zareže v nas, je esej o pesmi Wislawe Szymborske, ki jo Koder bere ob smrti svojega moža.
Knjiga kot celota bi bolje delovala, če bi bilo več poudarka na njej. Opisna plat lastnih spominov bi se lahko razširila v refleksijo teh spominov, literatura in druge umetnosti pa bi vanjo stopale v dialog kot sopotniki – tako pa se zdaj zdi, da je literatura nekaj danega, nekaj večjega od človeške eksistence, ki se le »šlepa« nanjo. Osebnostna prijetnost, ki veje iz pisanja, se združi z nekako pohlevnostjo pred deli velikih avtorjev in avtorice, in se vpenja v skrepenele ter zavajajoče diskurze. S tem seveda ne želimo reči, da je namen avtorice same zavajanje, saj njeno izpovedno plat zaznamuje iskrenost, ki bi jo težko pripisovali kako ozaveščeno manipulativnost.
Opisna plat lastnih spominov bi se lahko razširila v refleksijo teh spominov, literatura in druge umetnosti pa bi vanjo stopale v dialog kot sopotniki – tako pa se zdaj zdi, da je literatura nekaj danega, nekaj večjega od človeške eksistence, ki se le »šlepa« nanjo.
Od nagrajene zbirke esejev bi morda pričakovali več: vse prevečkrat se žirija Rožančeve nagrade zateka v komformizem, zato nagrada tudi izgublja pomen na »sceni«. S tem seveda ne mislimo, da so vse knjige nagrajene ali nominirane nezasluženo, daleč od tega. Le zdi se nam, da žirija spregleduje nekatere novejše vsebinske pristope k esejistiki, ki presegajo zatohlo neproblematičnost in internost starih in novih znancev.
Od nagrajene zbirke esejev bi morda pričakovali več: vse prevečkrat se žirija Rožančeve nagrade zateka v komformizem, zato nagrada tudi izgublja pomen na »sceni«. S tem seveda ne mislimo, da so vse knjige nagrajene ali nominirane nezasluženo, daleč od tega.
Kljub temu pa knjige ne moremo odpraviti. Ob nezadostni refleksiji, ki lahko resno ovira željo po branju, moramo izpostaviti tudi pozitivne plati, ki se odražajo predvsem v izvirni obliki dela. Gre za danes izvirno vračanje k izvorni, meditativni montaignesovski ideji eseja kot spleta samorefleksije in iskanja neke razrešitve, ki ne teži k razrešitvi, temveč je čar v iskanju samem. Škoda le, da je to iskanje tlakovano s slabimi idejnimi zidaki.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«
