Fotografija: Mateja Polona Wallas
Roman Kleopatra: Naj se zgodi (Beletrina, 2024) izpod peresa Vesne Milek je fascinanten, ne le zaradi temeljitega (zgodovinskega) raziskovanja, kateremu je avtorica posvetila skoraj dvajset let, temveč predvsem zato, ker zgodba o Kleopatri – vladarici – še danes buri duhove in je zaradi pomanjkanja natančnih zgodovinskih dejstev podvržena številnim interpretacijam. Priležnica ali uspešna voditeljica, pohlepnica ali inteligentna kraljica? Ta vprašanja ostajajo odprta.
Priležnica ali uspešna voditeljica, pohlepnica ali inteligentna kraljica?
Moj spomin na Kleopatro se veže na ekranizacijo ljubezenske zgodbe, velikega filmskega spektakla z Richardom Burtonom in Elizabeth Taylor v režiji Josepha L. Mankiewicza. Kot otrok sem ta skoraj štiri ure dolg film gledala po televiziji prav v času novoletnih praznikov. Tako je v mojem imaginariju Kleopatra ostala kot močno naličena, urejena in izjemno seksapilna ženska, ujeta v politična nasprotja starega (Egiptovskega) in novega sveta (Rimski imperij), pa tudi v ljubezenska razmerja. Zato sem z veseljem spremljala novice o prihajajoči izdaji knjige o Kleopatri, ki se je napovedovala že leto prej in končno izšla jeseni 2024.
Moj spomin na Kleopatro se veže na ekranizacijo ljubezenske zgodbe, velikega filmskega spektakla z Richardom Burtonom in Elizabeth Taylor v režiji Josepha L. Mankiewicza.
Vesne Milek ni treba posebej predstavljati, saj jo poznamo kot odlično novinarko Dela, avtorico številnih intervjujev, kolumn in člankov. Navdušuje tudi s knjižnimi uspešnicami, med katerimi so Kalipso (2000), Brez filtra (2004), Če (2005), Razpoložena za Paris (2015), biografski roman Cavazza (2011) in Ogledala (2021), zbirka kolumn, ki je bila predlagana za Rožančevo nagrado.
Zakaj zgodba o Kleopatri danes?
Po izzidu knjige sem takoj poiskala svoj izvod, žal pa zamudila njeno predstavitev na knjižnem sejmu. To recenzijo pišem brez posebnega uvida v ozadje nastanka romana, brez znanih okoliščin, ki so Vesno Milek zaznamovale pri pisanju te pomembne in brezčasne zgodbe. Knjiga o ženski vladarici prihaja v negotovem času, ko se stari geopolitični red pretresa, vojne v naši bližini zaostrujejo ozračje, vzpon novih voditeljev pa sproža zaskrbljenost glede prihodnosti. Svoboda, ki je bila še nedavno samoumevna, danes ni več. Kakšna je torej Kleopatra izpod peresa Milek, kaj nam pripoveduje in zakaj prihaja med nas prav zdaj?
Kakšna je torej Kleopatra izpod peresa Milek, kaj nam pripoveduje in zakaj prihaja med nas prav zdaj?
Že uvodni stavek – »Vsak sedanji trenutek nosi v sebi sled preteklosti in prihodnosti …« – opozarja na cikličnost časa; kar se dogaja danes, je posledica preteklih dogodkov in hkrati napoved prihodnosti, ki se je že zgodila. Kleopatrin duh se občasno prebudi in razburi kot da njen mit ostaja izmuzljiv in ponuja prostor za pripovedovanje in razmišljanje o današnjih izzivih na nov način. Temu je Milek dodala še močne asociacije, misli, razmišljanja na sodobni svet, kar daje romanu še posebno dinamiko.
Kdo je bila Kleopatra?
Kleopatra VII. je bila zadnja aktivna vladarica Ptolemajskega kraljestva, dinastije grških vladarjev, ki je po Aleksandrovem osvajanju vladala Egiptu. Čeprav je bila po rodu Grkinja, je bila prva vladarica te dinastije, ki se je naučila egipčanskega jezika in kulture, kar ji je pomagalo pri pridobivanju podpore med Egipčani. S svojo politično spretnostjo in šarmom je uspela ohraniti neodvisnost Egipta v času pritiska mogočne Rimske republike. Ni presenetljivo, da je bila njena zgodba navdih številnim pisateljem in umetnikom, ter njihovim interpretacijam, Kot je Milek zapisala v članku v Delu (2010), so o Kleopatri pisali tisti, ki je niso nikoli srečali, sto ali dvesto let po njeni smrti. Plutarh, rojen 76 let po njeni smrti, je deloval v istem času kot evangelisti. Appian je pisal o njej stoletje po njeni smrti, Dio Kasij dve stoletji kasneje.
Ni presenetljivo, da je bila njena zgodba navdih številnim pisateljem in umetnikom, ter njihovim interpretacijam, Kot je Milek zapisala v članku v Delu (2010), so o Kleopatri pisali tisti, ki je niso nikoli srečali, sto ali dvesto let po njeni smrti.
Kakšno Kleopatro nam torej ponuja Milek?
Zgodba je pisana v prvi osebi, iz Kleopatrine perspektive. S tem se avtorica pokloni svoji junakinji in ji prepusti pripovedovanje lastne zgodbe. Bralec vstopi v knjigo v zadnjih trenutkih njenega življenja. Pred njo je le še smrt, a se ona vrača v preteklost in premišljuje o svojih začetkih in odraščanju. Avtorica se popolnoma posveti doživljanju bodoče vladarice, njeni želji po znanju, učenju in športu. Spretno opisuje njeno odraščanje in svet, v katerega se je rodila, polnem protislovnih silnic in preobratov. Vendar junakinja ve, da potrebuje znanje jezikov, velik pomen daje svojim učiteljem – evnuhom, ki so ji edini zares zaupanja vredni in ji pomagajo pri odločitvah.
Pisateljica, tudi zaradi dolgotrajnega raziskovanja, vešče opisuje materialni svet, kar bralcu omogoča, da se zlahka vživi v obdobje mogočnega Egipta. Na primer, takole opisuje obisk Kleopatre in Cezarja v Aleksandrijski knjižnici: »Na njegovo željo sva se ustavila tudi v dvorani učenjakov. Na levi in desni so bile postavljene nizke okrogle mize za branje, ob njih različna stojala in držala za zvitke, obdana s kavči in divani, na katerih so posedali najvidnejši učenjaki, člani Aleksandrijske šole filozofije, zgodovinarji, matematiki …«
Pisateljica, tudi zaradi dolgotrajnega raziskovanja, vešče opisuje materialni svet, kar bralcu omogoča, da se zlahka vživi v obdobje mogočnega Egipta.
Vesna Milek svojo junakinjo vodi skozi zgodovinske detajle z veščino in prepričljivostjo, bralcu pa omogoči vpogled v njena razmišljanja in razloge za zavezništvo in ljubezenski odnos s Cezarjem. S tem Kleopatri ne pripisuje enoznačnosti; ni le lepa, naličena in odišavljena, ni femme fatal, kot sem jo poznala iz filma, temveč je predvsem razmišljujoča, sposobna sklepanja kompromisov in širokega pogleda. Kleopatra torej ni črnobela figura, temveč ženska, ki razmišlja politično. Ta del njene osebnosti se razkrije v dialogu z njenim otroškim prijateljem, skeptikom Arejem Didimom: »Vem, kaj je treba storiti, da bo v prihodnosti večina ljudi v tej deželi živela v miru in blagostanju. Za to so žal potrebne žrtve. … Borim se za obstoj civilizacije, tiste kulture, o kateri sva govorila, ko sva bila še otroka.« Čeprav sluti ujetost in neizogibnost usode, junakinja ni tragična ženska, temveč je njena moč v delovanju in skrbnem načrtovanju prihodnosti.
S tem Kleopatri ne pripisuje enoznačnosti; ni le lepa, naličena in odišavljena, ni femme fatal, kot sem jo poznala iz filma, temveč je predvsem razmišljujoča, sposobna sklepanja kompromisov in širokega pogleda. Kleopatra torej ni črnobela figura, temveč ženska, ki razmišlja politično.
Avtorica junakinji pripiše občutljivost in občutek za javno podobo. Ve, da se mora pred ljudstvom pokazati kot utelešenje boginje Izide: »Že zgodaj sem se naučila, da kraljica ne pozna utrujenosti, čeprav so kostumi in krone težji od nje same. Stoično sem prenašala maziljenje kože z dragocenim oljem, z drobci zlata, da se bo koža bleščala v soncu.«
Kleopatra je orisana izjemno sodobno in moderno. Je odgovorna voditeljica in čuteča ženska, poznavalka tradicije in hkrati navdušena nad razvojem in novostmi. Junakinjo oriše kot osebnost, ki razume kompleksnost političnih sil in se jim ne prepušča pasivno, temveč aktivno izkazuje svojo moč in s tem tudi moč Egipta. Medtem ko je Kleopatrin cilj ohranjanje in stabilnost, je Cezarju pomembno zavojevanje, rast in absolutna oblast. Cezarja opiše kot navdušenega nad vsem egipčanskim: nad mesti, muzeji, knjižnico, urejenimi vrtovi, nad znanostjo, njihovim koledarjem in nad ustvarjalnostjo, ki je, po njegovem mnenju, smisel življenja.
Kleopatra je orisana izjemno sodobno in moderno. Je odgovorna voditeljica in čuteča ženska, poznavalka tradicije in hkrati navdušena nad razvojem in novostmi. Junakinjo oriše kot osebnost, ki razume kompleksnost političnih sil in se jim ne prepušča pasivno, temveč aktivno izkazuje svojo moč in s tem tudi moč Egipta.
Pisateljica osrednji del romana posveti spoznavanju starodavnega Egipta; bralec na potovanju s Kleopatro in Cesarjem spoznava številne kraje (Tebe, pristanišče Heliopolis, Memfis, Svetišče Tetris, Tempelj Nesut-Towi), ki danes več ne obstajajo ali pa so le delno ohranjeni, ter obredi, kar pričara še posebno magičnost (obred očiščenja, spoznavanje božanstev, branje papirusov Knjige svetlobe, etc…). V tem delu roman doživi svoj zalet, vrhunec pa je zagotovo Kleopatrina nosečnost.
V drugem delu zgodbe se Kleopatra odpravi v Rim, kjer Cezarja brutalno ubijejo.
V romanu Kleopatra: Naj se zgodi Vesna Milek ne ponuja le še ene interpretacije legendarne vladarice, temveč ustvari prepričljiv in večplasten portret Kleopatre, ki presega stereotipe in mitizacijo. S spretnim prepletanjem zgodovinskih dejstev in fikcije avtorica oživi starodavni Egipt in bralcu približa Kleopatrino notranjo resničnost. Ne gre zgolj za pripoved o političnih spletkah in ljubezenskih razmerjih, temveč predvsem za intimno zgodbo o ženski, ki se v turbulentnih časih bori za ohranitev svoje identitete, kulture in neodvisnosti. Pisateljica Kleopatro predstavi kot inteligentno, odločno in čutečo vladarico, ki razume kompleksnost političnih sil in jih aktivno sooblikuje. Roman bralca pritegne z bogato atmosfero, prepričljivimi dialogi in predvsem z vpogledom v misli in čustva te izjemne ženske. Kleopatra: Naj se zgodi ni le zgodovinski roman, temveč tudi relevantna pripoved o iskanju svobode in identitete v spreminjajočem se svetu. Z nestrpnostjo pričakujemo nadaljevanje, ki bo, upamo, še dodatno razkrilo življenje te izjemne vladarice.
V romanu Kleopatra: Naj se zgodi Vesna Milek ne ponuja le še ene interpretacije legendarne vladarice, temveč ustvari prepričljiv in večplasten portret Kleopatre, ki presega stereotipe in mitizacijo.
