Bella je stala ob velikem rožnatem grmu in pogledovala po dvorišču. Bila je majhna deklica s čopki in rdečimi pentljicami. Oblečen je imela moder pajac s tremi velikimi žepi. Enega na prsih in ostala dva na levi in desni strani hlačnice. Čeprav je v pajacu izgledala kot fant, ga je Bella oboževala, saj je lahko v žepe stlačila preštevilne dragocene predmete.
V levem žepu je imela stekleno frnikulo, ki je ob vrtenju spreminjale barve. Poleg nje je bila žogica za golf, ki je bila tudi okrogla, in zato je Bella verjela, da je to frnikulina mama.
V desnem žepu je imela vstopnico za kino, ki ga je obiskala skupaj z očetom. Pokazala sta vstopnici in nekoliko pozneje so začeli predvajali Sneguljčico in sedem palčkov, ki so se ves čas trudili, da bi pomagali ubogi deklici. Zraven vstopnice je bil pisan papirček, v katerega je bil še dva dni nazaj zavit čokoladni bonbon. In če ga je povonjala, je še zmeraj dišal po čokoladi, kar je bilo čarobnož.
Njena največja dragocenost je bila spravljena v prsnem žepu. Bila je tako pomembna, da je sama zavzemala cel žep. To je bilo belo puhasto pero, ki ga je našla, ko sta se z mamo sprehajali v mestnem parku. Ko ga je zagledala, je takoj vedela, da je nekaj posebnega, saj ga je izgubila oseba, ki jo je zelo dobro poznala.
Njena največja dragocenost je bila spravljena v prsnem žepu. Bila je tako pomembna, da je sama zavzemala cel žep. To je bilo belo puhasto pero, ki ga je našla, ko sta se z mamo sprehajali v mestnem parku. Ko ga je zagledala, je takoj vedela, da je nekaj posebnega, saj ga je izgubila oseba, ki jo je zelo dobro poznala.
Na steni njene sobe je bila slika Angela varuha. Pravzaprav je bilo na sliki prelepo dekle z velikimi belimi krili, ki skrbno pazi na deklico in fantka, ki po brvi prečkata deroči potok. Zmeraj si je predstavljala sebe, kako počasi stopa po brvi in jo Angel varuh drži za roko.
»Zakaj je bitju s krili ime Angel varuh, ko pa se vendar vidi, da je dekle?« je Bella nekoč vprašala mamo.
»Tako pač mora biti in ne sprašuj neumnosti.«
Bello je odgovor razžalostil. Počakala je, da je mama odšla iz sobe in se potem zaupljivo zazrla v podobo na sliki in jo ogovorila.
»Ti nisi Angel, ti si Angelina, vem, in moja mama je res čudna, da tega ne vidi.«
Angelina jo je prijazno gledala iz slike in se ji smehljala.
»Vedela sem, vedela sem, da si Angelina,« je veselo ponovila Bella. »In tako kot ti paziš name, bom tudi jaz pazila nate, da se ti ne bo kaj zgodilo.«
Angelina jo je še zmeraj gledala z zaupljivim nasmehom.
Nekaj dni prej je Bella na sprehodu videla belo pero in se spomnila, da ji mama ne pusti pobirati stvari, ki ležijo na tleh. Zato je pokazala na veliko drevo, ki je bilo ob poti in se ustavila.
»Kakšno drevo je to, mama, in zakaj ima tako velike liste?«
Mama se je ustavila in se obrnila proti drevesu, ravno dovolj počasi, da se je Bella sklonila in pobrala pero. Hitro ga je vtaknila v prsni žep.
Nekaj dni prej je Bella na sprehodu videla belo pero in se spomnila, da ji mama ne pusti pobirati stvari, ki ležijo na tleh. Zato je pokazala na veliko drevo, ki je bilo ob poti in se ustavila.
»Kakšno drevo je to, mama, in zakaj ima tako velike liste?«
Mama se je ustavila in se obrnila proti drevesu, ravno dovolj počasi, da se je Bella sklonila in pobrala pero. Hitro ga je vtaknila v prsni žep.
»To je cigarovec,« ji je odgovorila mama in bila vesela, da deklica opazuje drevesa v parku. Potem jo je pogledala in čakala ali bo Bella nadaljevala z vprašanji, vendar se je deklica napotila naprej. V prsnem žepu je čutila skrivnostno toploto, ki je prihajala od peresa.
Zvečer jo je mama poljubila za lahko noč. Vrata sobe so se zaprla in ostala je sama. Poletno sonce je še zmeraj radodarno pošiljalo rumeno svetlobo, ki je postajala vse bolj rdeča. Bella je ležala v postelji in opazovala, kako so se sence pohištva začele počasi daljšati. Zadnji sončni žarki so osvetlili sliko z Angelom varuhom in Belli so se zaiskrile oči.
»Angelina, našla sem tvoje pero,« ji je vznemirjeno začela pripovedovati.
Podoba na sliki se je v ugašajoči svetlobi sonca začela počasi premikati.
»Takoj sem vedela, da je pero tvoje.«
Angelina, ki je stopila iz slike, se je začela večati, dokler ni postala velika, skoraj toliko kot mama.
»Uf, si velika,« je vzkliknila deklica.
»Angelina, našla sem tvoje pero,« ji je vznemirjeno začela pripovedovati.
Podoba na sliki se je v ugašajoči svetlobi sonca začela počasi premikati.
»Takoj sem vedela, da je pero tvoje.«
Angelina, ki je stopila iz slike, se je začela večati, dokler ni postala velika, skoraj toliko kot mama.
»Uf, si velika,« je vzkliknila deklica
»Seveda, saj moram biti, kako pa naj drugače varujem deklico in dečka, ki prečkata deroč potok? Če padeta, ju moram ujeti, in če bi bila tako majhna kot na tej sliki, potem bi otroka utonila.«
»Prav imaš. Na to nisem nikoli pomislila,« ji je odgovorila Bella in ob tem občudovala glas Angeline, ki ga je sedaj prvič slišala. Bil je podoben zvoku zvončka na puščici, s katero so pobirali kovance v cerkvi in vendar tako jasen in mil.
»Kako lepa krila imaš,« jo je pohvalila deklica. »Ali lahko z njimi letiš?«
»Seveda,« ji je nasmejano odgovorila Angelina in počasi zaplahutala z ogromnimi krili, tako da so se zavese na oknih začele premikati.
»Oh, to pa je nekaj. Letiš še bolje kot helikopter, ki sem ga videla včeraj.«
Angelina se je zasmejala. »Helikopter, to ni nič. Poglej, lahko se dvignem in lebdim in sploh mi ni treba uporabljati kril,« ji je odgovorila Angelina in se počasi dvignila od tal in tokrat so bila krila na miru.
»Zakaj pa potem imaš krila, če lahko letiš brez njih?« je zanimalo Bello, ki je sedaj že sedela v postelji.
»Zaradi vas, otrok, da nas lahko prepoznate in nas pokličete na pomoč.«
»Res zanimivo,« ji je deklica resno odgovorila. »Pri nas imajo reševalci posebne svetleče oranžne obleke, da jih opazimo in jih na avtocesti ne povozi avto, ko rešujejo ljudi. To mi je povedala mama, in tudi policisti imajo uniforme, angeli pa imate namesto uniform krila. Res zanimivo,« je ponovila Bella.
Angelina je z veliko težavo zadrževala smeh in se skušala držati resno. »Vidim, da že poznaš precej svojega sveta. Veš, reševalci in policisti imajo takšne uniforme mogoče kakšnih sto let. Mi angeli pa delujemo že več tisočletij in takrat še ni bilo uniform, da bi si jih lahko oblekli. Zato smo dobili krila, da nas prepoznate.«
Veš, reševalci in policisti imajo takšne uniforme mogoče kakšnih sto let. Mi angeli pa delujemo že več tisočletij in takrat še ni bilo uniform, da bi si jih lahko oblekli. Zato smo dobili krila, da nas prepoznate.«
»Kljub temu, da nimate uniform,« je nadaljevala Bella, »pa nam lahko pomagate hitreje kot reševalci, ki jih moramo poklicati po telefonu in se potem pripeljejo z rešilnim avtomobilom?«
»Tako je, samo pomisliti moraš name in že bom ob tebi, da te posvarim ali skušam rešiti,« je potrdila Angelina in si potegnila stol k postelji. Sedla je nanj in se udobno naslonila.
»Kje pa imaš sedaj krila?« jo je Bella začudeno vprašala, ko je videla, da so izginila.
»Krila zložimo, da se tesno prilegajo hrbtu in potem se lahko brez težav naslonimo,« ji je z nasmehom povedala Angelina.
»Veš, Angelina,« jo je z zaupnim glasom nagovorila Bella, »na sliki imaš tako lepo obleko, zmeraj me je zanimalo, kako jo oblečeš, ko imaš tako velika krila?«
»Veš, Angelina,« jo je z zaupnim glasom nagovorila Bella, »na sliki imaš tako lepo obleko, zmeraj me je zanimalo, kako jo oblečeš, ko imaš tako velika krila?«
»O ti mala radovednica, tebe pa res vse zanima,« se je zasmejala Angelina in nadaljevala: »Naša angelska oblačila so zašita po posebnem kroju.«
Bella jo je začudeno gledala in čakala na nadaljevanje.
»Na hrbtni strani obleke imamo zmeraj dve majhni okrogli luknji, kot odprtini za kratek rokav na majici.«
»Ampak Angelina, krila so tako velika, da jih ne morete potisniti skozi tako majhni odprtini,« se je takoj oglasila Bella.
»Počakaj malo, nisem še končala,« jo je v smehu mirila Angelina.
»Ker smo čudežna bitja, so tudi naša krila čudežna. Kot si videla, se včasih tesno prilegajo hrbtu, tako da udobno sedimo na stolu. Lahko pa se tudi pomanjšajo, da so velika kot ušesa in potem si brez težav oblečem bluzo ali haljo,« ji je razložila Angelina.
»Ker smo čudežna bitja, so tudi naša krila čudežna. Kot si videla, se včasih tesno prilegajo hrbtu, tako da udobno sedimo na stolu. Lahko pa se tudi pomanjšajo, da so velika kot ušesa in potem si brez težav oblečem bluzo ali haljo,« ji je razložila Angelina.
»Velika kot ušesa?« se je začudila Bella.
»Ja, velika kot ušesa in tudi ti, ko spiš, te ušesa ne motijo pri spanju. Tako tudi angeli lahko ležimo na hrbtu ali na strani, saj so krila pomanjšana.«
»Ali tudi spite?«
»Spanja ne potrebujemo. Samo včasih, ko otroci spijo nemirno, ležemo v posteljo, jih objamemo in z njimi zaspimo.«
»Spiš tudi z mano, v moji postelji?«
»Seveda, in zato pogosto zjutraj najdeš na robu postelje ali na tleh kakšen košček peresa ali puha, ki nam je izpadel iz kril.«
»Spanja ne potrebujemo. Samo včasih, ko otroci spijo nemirno, ležemo v posteljo, jih objamemo in z njimi zaspimo.«
»Spiš tudi z mano, v moji postelji?«
»Seveda, in zato pogosto zjutraj najdeš na robu postelje ali na tleh kakšen košček peresa ali puha, ki nam je izpadel iz kril.«
Bella je hotela še nekaj vprašati, vendar so se ji trudne oči zaprle. Angelina se je nasmehnila in jo nežno pobožala.
»Vstani, zaspanka, zunaj je že dan, « je mama prišla budit Bello.
»Mama, ali veš, da je Angelu varuhu ime Angelina?«
Mama je odkimala in se pričakujoče nasmehnila.
»Angelina je bila pri meni in mi je vse razložila. Tudi kako lahko spijo, ko imajo tako velika krila,« je deklica nestrpno pripovedovala.
»Kaj, angeli spijo?« se je začudila mama.
»Ja, spijo, postelji skupaj z otroki,« ji je navdušeno razlagala Bella.
»Tega ti pa ne verjamem,« se je uprla mama.
Bella je vstala iz postelje in odgrnila odejo. »Poglej, vidiš ta peresa,« je pokazala na droben puh, ki je bil na rjuhi. »Ostal je od Angeline, ki je spala v moji postelji, da me je varovala.«
Mama se je nasmehnila in jo pobožala po kuštravi glavi.
