Fotografija: Pexels – Pixabay
Metulj …, slišiš …
Grmenje topov v daljavi. Zdijo se daleč, toda to se le zdi. Blizu so. Blizu naših src. In tako počasi postaja grmenje del nas. Ko nastopi sem in tja tihota je kot da bi nekaj manjkalo. Kot eno čudno tiho stanje.
Metulj, vem, strah te je? Tudi mene je strah. Vse nas je strah. In tega se bojim. Bolj kot grmenja topov.
Ker strah naredi še več strahu in še več strahu en sam samcat neskončen strah in ta preglasi ljubezen. In lepoto.
In nežnost.
Za trenutek postanem metulj. Zaprhutam čez cvetoče polje s teboj in strah izgine kot, da ga nikoli ni bilo.
Ni ga več.
Grmenja topov ni več.
Tišina.
Lepota.
Ljubezen.
Lepa si, metulj.
Tako prekrasno lepa v tem poletnem dnevu.
Brez strahu.
Slišiš, metulj …
Tišina in veter …
