Fotografija: Pexels – Teddy Young
V soboto sem se odpeljala v Ljubljano. Sijalo je sonce, veter je pihal v sunkih, nebo je bilo kakor umito, sinje modro. Na Dunajski pri Stadionu se je na semaforju prižgala rdeča luč. Ustavila sem in gledala; ne točno določeno osebo ali stvar, v takih trenutkih pogleduješ okoli sebe, pred notranjim očesom se vrtijo podobe in dogodki, gledaš nasproti vozeče avtomobile in seveda ljudi, ki hodijo čez prehod. V takih drobnih trenutkih si prežet s svojo težavo, čisto malo prostora pa namenjaš okolici.
V soboto sem se odpeljala v Ljubljano. Sijalo je sonce, veter je pihal v sunkih, nebo je bilo kakor umito, sinje modro. Na Dunajski pri Stadionu se je na semaforju prižgala rdeča luč. Ustavila sem in gledala; ne točno določeno osebo ali stvar, v takih trenutkih pogleduješ okoli sebe, pred notranjim očesom se vrtijo podobe in dogodki, gledaš nasproti vozeče avtomobile in seveda ljudi, ki hodijo čez prehod. V takih drobnih trenutkih si prežet s svojo težavo, čisto malo prostora pa namenjaš okolici.
Peljala sem se na gastroskopijo, niti ne lačna, že rahlo otopela, ker pred posegom osem ur ne smeš niti jesti niti piti. Skrbelo me je, kaj če je kaj hujšega, se je uspelo iz bakterije razviti še kaj več, kaj podtalnega, kar ne boli, potem ko se odkrije, pa je že prepozno. Dan je bil precej počasnejši, kot so sicer dnevi, tudi meni v soboto ni treba hiteti, zato sem si vzela dovolj časa, lahko sem se ustavila in ni mi bilo treba misliti na nič, še manj na točno določen dogodek.
Med zadnjimi pešci sem zagledala žensko. Bila je sama, pokrita z ruto, obraz je imela delno pokrit. Verjetno ima, sem si mislila, velike lepe temne oči, ki bi lahko povedale marsikaj. Njene široke hlače, simbol druge vere – neevropsko oblačilo -, izstopajo že na daleč, na nogah je imela udobne čevlje, izgledali so moški, k sebi je stiskala veliko torbo, obešeno čez ramo. Stopala je hitro, ne da bi se ozirala levo in desno. Ko je stopila na pločnik, je zavila desno. Torej ve, kam gre, sem si mislila in v trenutku me je prešinilo, le kako zmore biti sama v tujem mestu. Mogoče jo nekje blizu v mali sobi čaka otrok, mogoče tudi mož, vprašanje, kje spijo, kje je bila in kam gre. Upam, da se ne počuti preveč ujeto tu v Ljubljani, da bo lahko poskrbela zase in za svojo družino. Predstavljam si, da komaj čaka, da dobijo azil in začnejo živeti življenje, v toliki meri dobro življenje, da bo imelo smisel.
Med zadnjimi pešci sem zagledala žensko. Bila je sama, pokrita z ruto, obraz je imela delno pokrit. Verjetno ima, sem si mislila, velike lepe temne oči, ki bi lahko povedale marsikaj. Njene široke hlače, simbol druge vere – neevropsko oblačilo -, izstopajo že na daleč, na nogah je imela udobne čevlje, izgledali so moški, k sebi je stiskala veliko torbo, obešeno čez ramo. Stopala je hitro, ne da bi se ozirala levo in desno. Ko je stopila na pločnik, je zavila desno. Torej ve, kam gre, sem si mislila in v trenutku me je prešinilo, le kako zmore biti sama v tujem mestu.
V spominu me je prešinil vonj, ki sem ga vzljubila v Maroku, Jordaniji, Izraelu, Egiptu. Tam sem srečevala podobno oblečene ženske. Večkrat sem si že poleti želela v tiste čudovite arabske dežele in jeseni sem kar poletela. Od tedaj je minilo že štirinajst let. Že nekaj časa nisem letela. Dandanes tam ni več veliko turistov, v času našega obiska smo bili deležni romantike na ladji po Nilu, toplega sonca novembra – čudovite klime, sočnih oliv, kuskusa, sladkih datljev, začimb na tržnicah. Vse je imelo poseben vonj in meni je dišalo.
Realnost pa je danes precej drugačna, kruta. Na radiu zaslišim opozorilo, naj bomo pripravljeni. V Evropski uniji vladajo izjemne razmere. Tudi v Gazi in Ukrajini so izredne razmere.
Veliko ljudi teh dežel je moralo zapustiti dom, svoj jezik, družino, skupnost. Nepredstavljivo. Verjetno so kot drevo, kot meni Andraž Rožman v romanu Trije spomini (Goga, 2024), ki ga odtrgajo s koreninami vred in ga posadijo drugje. To drevo bo obrodilo sadove, ampak okus sadeža bo drugačen. Lahko da bo okusen, a bo nekaj sočnosti izgubil. Ker so drevo izpulili iz zemlje in se je moralo prilagoditi na drugo podnebje.
Veliko ljudi teh dežel je moralo zapustiti dom, svoj jezik, družino, skupnost. Nepredstavljivo. Verjetno so kot drevo, kot meni Andraž Rožman v romanu Trije spomini (Goga, 2024), ki ga odtrgajo s koreninami vred in ga posadijo drugje. To drevo bo obrodilo sadove, ampak okus sadeža bo drugačen. Lahko da bo okusen, a bo nekaj sočnosti izgubil. Ker so drevo izpulili iz zemlje in se je moralo prilagoditi na drugo podnebje.
Moja znanca sta se spoznala v Železničarskem domu, kjer je bila Majda medicinska sestra, Miloš pa je prišel v Ljubljano iz Srbije, iz Niša, in se zaposlil v Sloveniji kot prometni tehnik. Predstavil mi ju je moj Rajc, ki je vedno zatrjeval, da je njun zakon vzorna, čudovita zgodba. Poletje preživljata v lični hišici na Dolenjskem, sicer pa stanujeta v središču Ljubljane.
Moja znanca sta se spoznala v Železničarskem domu, kjer je bila Majda medicinska sestra, Miloš pa je prišel v Ljubljano iz Srbije, iz Niša, in se zaposlil v Sloveniji kot prometni tehnik. Predstavil mi ju je moj Rajc, ki je vedno zatrjeval, da je njun zakon vzorna, čudovita zgodba. Poletje preživljata v lični hišici na Dolenjskem, sicer pa stanujeta v središču Ljubljane.
Obiskala sva ju, ko je bilo cvetje jablan najbolj cvetoče, polno čebel, cvetovi hrušk so pokrivali trato kot preproga, ob ograji pa so rastli ribezi; od rdečega do črnega.
Grozdje je začelo novo rast v sončni pomladi, se vzpenjalo s svojimi viticami, in kar predstavljala sem si, kako lepo senco bo nudilo družini v poletni vročini. V zelenjavnem vrtu ima Miloš posajeno vso zelenjavo, ki jo potrebujejo njune družine, vštevši še sinovo in hčerino. Majda in Miloš imata štiri vnuke, na katere sta tako ponosna, da vedno pripovedujeta o njihovih dosežkih, vragolijah, srednješolskih stvareh in vpisih na fakultete. Za vsakega hranita na bančnem računu neko vsoto denarja, ki jim jo bosta podarila, ko odrastejo. »Za prvi začetek,« pravita.
Z Rajcem sva avto parkirala ob robu gozda, ki leži nekoliko dvignjeno nad vasico, od koder je lep pogled na dolenjske gričke. Nasproti nama je prišel Miloš, sivolasi gospod pri sedemdesetih letih, drobne, ne preveč visoke postave, nasmejanega obraza, v zlikani srajci temno rjave barve. Podal mi je roko, zazrla sem se mu v nasmejane sivomodre oči, s poklonom se je predstavil in mi rekel: »Počaščen sem, da vas lahko sprejmeva v najinem domu.«
Nasproti nama je prišel Miloš, sivolasi gospod pri sedemdesetih letih, drobne, ne preveč visoke postave, nasmejanega obraza, v zlikani srajci temno rjave barve. Podal mi je roko, zazrla sem se mu v nasmejane sivomodre oči, s poklonom se je predstavil in mi rekel: »Počaščen sem, da vas lahko sprejmeva v najinem domu.«
Njegova govorica je nekaj med ljubljanščino in jugoslovanščino, a se trudi, da zveni lepo.
»Majda, poglej, kdo je prišel!«
Vseskozi se ozira proti svoji ženi, ki nam tudi prihaja naproti po ozki potki, ki vodi do hiške. Majda je precej manjša, temnolaska, s kratkimi lasmi, njen pogled rahlo zakrivajo očala, a roka, ki jo poda, je krepka in pogled silno odkritosrčen. Najprej ogovori in objame Rajca, ki je njen bratranec in vrstnik po letih: »Sta imela lepo vožnjo?«
»Seveda, Majdica, saj ni tako daleč od Ljubljane, je pa lepo tukaj,« ji med objemom govori moj Rajc.
»Majda, kakšen »aperitivček«, potem bo že pripravljen moj ogenj v odprtem kaminu,« navrže Miloš, in Majda poleg domačega sadjevca – rakije postreže tudi prigrizek – bučno pito. Vidi se, da je dobra gospodinja, saj se spretno vrti med žarom in svojo kuhinjo. Povedala je, da se je večkrat učila pripravljanja tradicionalnih jedi pri Miloševi mami v Nišu, ko je bila ta še živa. Zjutraj je spekla jabolčni zavitek, za predjed pa je pripravila sarme – to so zavitki mesa v listih vinske trte. Meso izpod peke je bilo jagnječje meso; čudovito mehko, peklo se je skupaj z zelenjavo in s krompirjem. Seveda so bile na mizi še pečene paprike, polnjene s skuto, in prebranec.
Ko smo začeli jesti, je Miloš prosil Majdo: »Prinesi malo hleba, Majdica.« Vsi smo se zasmejali, ker ima Miloš navado, da je kruh ob vsaki hrani, tudi pri sladici. Majda mu je prinesla nekaj koščkov kruha na lični deski. Kmalu ugotovim, da je deska Miloševo ročno delo. Povsod v hiši imajo lesene pripomočke in lične okrasne predmete. V prostem času Miloš rezlja in izdeluje stvari iz lesa. To je njegov hobi.
Ko smo začeli jesti, je Miloš prosil Majdo: »Prinesi malo hleba, Majdica.« Vsi smo se zasmejali, ker ima Miloš navado, da je kruh ob vsaki hrani, tudi pri sladici. Majda mu je prinesla nekaj koščkov kruha na lični deski. Kmalu ugotovim, da je deska Miloševo ročno delo. Povsod v hiši imajo lesene pripomočke in lične okrasne predmete. V prostem času Miloš rezlja in izdeluje stvari iz lesa. To je njegov hobi.
Med obrokom Miloš zadovoljno reče: »Dragi moji, če je to najhujše, kar nas je doletelo, naj traja, naj traja čim dlje.«
Po obroku imamo tudi »slatko«, kar je srbska posebnost, ker sladko pripravljajo gospodinje iz domačega sadja na popolnoma tradicionalen način po zaslugi svojih marljivih rok. Kuhajo ga pri nizkih temperaturah na pravem štedilniku na drva, vsak kozarec pa napolnijo z ljubeznijo, da vonj prave narave pride do gostov v vsem svojem sijaju, seveda je prisotno tudi žganje.
Srečanje smo ponovili jeseni, ko smo zribali sto kilogramov zelja in ga dali kisati v sode. Bilo je čudovito, pravo domače zelje. Rajc in Miloš sta ribala, midve z Majdo pa sva jima podajali debele zeljne glave, solili plasti ribanega zelja in ga potlačili v sodih.
Občudujem njun odnos. To je odnos, ki se ne more sesuti, ker ni zgrajen iz krhkih koscev. Drug drugemu nudita svobodo in sta si v močni oporo. Zelo ljubeče in pozorno zreta drug v drugega; Miloš je kot bi bil odvisen od Majde, ona je bolj odločna in zelo iznajdljiva. Uničila ju ni niti prometna nesreča, ki sta jo doživela pred daljnimi oseminštiridesetimi leti, ko so se peljali iz Maribora v Ljubljano in je vanje priletel prehitevajoči nasproti vozeči avtomobil. Zadaj, v fiču; tedaj je bilo vsako drugo vozilo na naših cestah fičo, je sedela Majdina mama, v naročju je držala njunega sina Marka, takrat še dojenčka. V hudi prometni nesreči je mama umrla, dojenček pa je skozi šipo padel ven in ostal nepoškodovan.
To je odnos, ki se ne more sesuti, ker ni zgrajen iz krhkih koscev. Drug drugemu nudita svobodo in sta si v močni oporo. Zelo ljubeče in pozorno zreta drug v drugega; Miloš je kot bi bil odvisen od Majde, ona je bolj odločna in zelo iznajdljiva. Uničila ju ni niti prometna nesreča, ki sta jo doživela pred daljnimi oseminštiridesetimi leti, ko so se peljali iz Maribora v Ljubljano in je vanje priletel prehitevajoči nasproti vozeči avtomobil.
Potrebovali so kar nekaj časa, da so življenje spet videli v barvah. A po padcu na dno sta se Majda in Miloš povzpela in cenita vsak skupni trenutek.
Srečujemo se tudi v gledališču. Majda je lepo urejena, ponavadi v temnejših oblačilih, ki se v decembru praznično svetlikajo, Miloš pa ima vedno zelo skrbno zlikano srajco, sicer ne belo, kot simbol svobode, njegova je največkrat temnejše barve.
Miloš ne daje občutka, da je kaj izgubil, ko je pred dobrimi petdesetimi leti prišel v Slovenijo, ampak se je navezal ne dolenjske gričke in Ljubljano. Srečen, da zemlja na njegovih prstih vdahne nov zrak, se je privadil vsakemu vetru, da ga nosi in ga pomlaja. Skupaj z Majdo mu gre dobro. Razširil je svojo cesto življenja s čudovito družino in prijatelji.
Miloš ne daje občutka, da je kaj izgubil, ko je pred dobrimi petdesetimi leti prišel v Slovenijo, ampak se je navezal ne dolenjske gričke in Ljubljano. Srečen, da zemlja na njegovih prstih vdahne nov zrak, se je privadil vsakemu vetru, da ga nosi in ga pomlaja. Skupaj z Majdo mu gre dobro. Razširil je svojo cesto življenja s čudovito družino in prijatelji.
