Ko bo prišel čas

Fotografija: Pexels – Matthias Zomer

Kaja se je s komolci naslonila na mizo in skozi okno opazovala, kako so jesenski sončni žarki nežno pronicali skozi krošnje ter risali čudovite vzorce senc. V kuhinji je prijetno dišalo po sveže kuhani kavi. Zamišljeno je dvignila skodelico kave in požirek dolgo zadržala v ustih, kot bi želela podaljšati trenutek jutranjega miru. Potem je vzela v roke časopis. Običajno je le preletela naslove, a danes jo je pritegnil članek z naslovom »Ko bo prišel čas«.

Uh, ta čas je bil pred njenimi vrati.

Z lipovim čajem v roki je stopila v spalnico. Miha je ležal na postelji, bled in utrujen, a z blagim nasmeškom, ko jo je zagledal.

»Hvala,« je zašepetal, medtem ko je segel po skodelici. Pljučnica ga že dva tedna ni spustila iz krempljev. Kajo je ob misli na možen tragični izid oblil mrzel pot.

»No, če je smrt pri petinsedemdesetih res tragična,« je zamrmrala in skušala s posmehom prekriti tesnobo.

Sedla je na rob postelje in se zazrla vanj:»Danes sem brala nekaj zanimivega,« je začela previdno. »Članek o staranju in domovih za starejše. Morda je čas, da o tem spregovoriva.«

»Danes sem brala nekaj zanimivega,« je začela previdno. »Članek o staranju in domovih za starejše. Morda je čas, da o tem spregovoriva.«

Miha je dolgo molčal, z žličko vrtel čaj, kot bi zbiral misli. »Torej zdaj, ko ne morem pobegniti, želiš ponovno odpreti to temo?« se je nasmehnil, vendar se je v njegovih očeh zrcalila rahla žalost.

»Ne gre za to, res se sprašujem, ali dom lahko postane dom. Bo tam toliko topline kot tukaj, v tej kuhinji, ob tej mizi?«

Kaja je zadržala dih, vprašanje je obviselo v zraku.

Miha je srknil čaj, nato pa spregovoril s tihim glasom: »Družba nas starejše pogosto dojema kot breme. Čeprav imamo modrost in izkušnje, smo včasih videni le skozi to, česar ne zmoremo več.«

Miha je srknil čaj, nato pa spregovoril s tihim glasom: »Družba nas starejše pogosto dojema kot breme. Čeprav imamo modrost in izkušnje, smo včasih videni le skozi to, česar ne zmoremo več.«

Miha bi še delal, pa se je moral že pred več kot desetimi leti upokojiti.

Kaja je prikimala: »Točno to. Staranje je proces, ne stanje. O tem moramo razmišljati drugače.«

»Potrebujemo prilagoditve in več zdravstvenih storitev, to je dejstvo. Po novem Zakonu o dolgotrajni oskrbi si bomo lahko izbrali pomoč po meri posameznika, da bomo lahko čim dalj ostali v domačem okolju,« je poudaril Miha z upanjem, da mu bo Kaja prisluhnila.

Toda Kaja se je po tihem že odločila, da bosta, ko bo potrebno, odšla v dom za starejše. Pravi, da se je naveličala kuhanja in pranja, zdaj bi rada uživala v branju, sprehodih in druženjih. Dom za starejše je primerjala z ladjo in s potovanjem v neznano, kjer ne veš, kdo bodo tvoji sopotniki, a moraš verjeti, da bodo prijazni in da bo kapitan poskrbel za varno plovbo. Sošolka Sonja pravi, da jo najbolj osrečuje jutranji klepet ob kavi s sosedo v domu, čeprav je govorila, da bo na starost potovala po svetu. Tudi Kajina teta, ki zelo rada poje, je zadovoljna, ker se vedno nekaj dogaja. Povedala ji je tudi, da imajo posebno medicinsko sestro, ima rdeče oranžne lase in je pravi robot, hitra, brez nežnosti in z vedno istim izrazom na obrazu.

Dom za starejše je primerjala z ladjo in s potovanjem v neznano, kjer ne veš, kdo bodo tvoji sopotniki, a moraš verjeti, da bodo prijazni in da bo kapitan poskrbel za varno plovbo. Sošolka Sonja pravi, da jo najbolj osrečuje jutranji klepet ob kavi s sosedo v domu, čeprav je govorila, da bo na starost potovala po svetu.

Saj v domu ni tako slabo, je Kaja prepričala sama sebe, pravzaprav je kot v hotelu, kjer osebje skrbi zate, seveda če si kolikor toliko zdrav, gibljiv. In če je hrana postrežena s prijaznostjo in nasmehom je še okusnejša.

»Ne vem, če bi se navadil na brezkompromisno prilagoditev tamkajšnjim pravilom. Kje bom gojil paradižnik? Pod balkonom?« je rekel z otožnim glasom in razmišljal, da je njun sedanji dom kot drevo z razvejanimi koreninami, ki jih zdaj življenje izriva iz zemlje.

»Miha, človek je zelo prilagodljiv. Bova našla nove konjičke. Lahko bi zapisoval posamezne zgodbe in bi morda celo izdal knjigo,« ga je hotela navdušiti.

»Motita me tudi besedi »oskrbovanci« ali »varovanci«, ker so preveč omejujoči, zakaj prebivalce v domovih preprosto ne imenujejo stanovalci, sosedje. Tako bi se počutili kot soustvarjalci skupnosti,« je pripomnil.

»Motita me tudi besedi »oskrbovanci« ali »varovanci«, ker so preveč omejujoči, zakaj prebivalce v domovih preprosto ne imenujejo stanovalci, sosedje. Tako bi se počutili kot soustvarjalci skupnosti,« je pripomnil.

Nekaj trenutkov sta sedela v tišini, vsak zatopljen v svoje misli. Potem je Kaja vstala in se napotila proti delovni sobi. Vrnila se je s starim, zaprašenim albumom. Sploh se ni spomnila, če sta ga kdaj skupaj gledala. Začutila je, da je zdaj primeren čas, da malo sprosti možev bolniški dan.

»Zanimivo je, kako ista fotografija obudili pri vpletenih različne spomine,« je rekla, še preden je odprla album. Ustavila sta se ob stari skupinski fotografiji, ko so praznovali novo leto nekje v Podutiku, v gostišču, ki ga ni več. Zamislila se je, ko je zagledala objeti Jano in Senko: »Se spomniš, ko sem poklicala Jano, ki je bila na letnem oddihu na morju, da ji povem, da je umrl Senkin mož.«

»Seveda. Jezila se je, ker si jo sploh poklicala, ker ona zaradi pogreba ne bo prekinila dopusta.«

Kaja je ob tem spominu zmajala z glavo. Jana je vedno postavljala sebe na prvo mesto, kot da bi drugi obstajali le zato, da potrjujejo njen svet. Ko se je znašla v težavah, so se prijatelji počasi oddaljili.

»Se spomniš, ko sem ji takrat rekla, da je nihče ne želi prizadeti, toda ljudje si zapomnijo, kako jih obravnavaš.«

Šele takrat je začela odstranjevati prah sebičnosti in videti svet tudi z očmi drugih.

»Vidiš Miha, to je že ena poučna zgodba,« je dejala in odložila album. Naredila je še zadnji požirek kave, preden je usmerila pogled skozi okno. Jesenski listi, ki jih je vrtinčil veter, so jo spomnili na minljivost življenja.


»Veš, Miha, dom za starejše je lahko dom, če si ga zgradiš z ljudmi, ki te razumejo in ti dajo občutek, da jim pripadaš.«

»Veš, Miha, dom za starejše je lahko dom, če si ga zgradiš z ljudmi, ki te razumejo in ti dajo občutek, da jim pripadaš.«

»Praviš, da dom omogoča nova prijateljstva, ampak kaj, če tam nekateri berejo časopise in nihče ne mara pogovora o zgodovini? Boš ti poskrbela, da ne bom postal samotar?« je hudomušno pripomnil.

»Človek potrebuje občutek pripadnosti,« je zamišljeno rekla, saj se ji je zdela njena hiša tako prazna in tiha, odkar so otroci odšli na svoje.


»Želim si predvsem, da naju otroci ne pozabijo, ne glede na to, kje bova,« je dejal z zaskrbljenim glasom.

»Se pravi, da lahko izpolnim prijavni list za dom?« je tiho vprašala.

Nežno jo je prijel za roko in z ljubečim glasom nadaljeval: »Meni je pomembno, da si ti ob meni. Lepo je, ko se zvečer stisneva in si zaželiva lahko noč.«

Na starost res ne potrebujemo toliko stvari kot mladostniki, potrebujemo pa stik z ljudmi, ki nam omogoča, da ostanemo živi v pravem pomenu besede.

Na starost res ne potrebujemo toliko stvari kot mladostniki, potrebujemo pa stik z ljudmi, ki nam omogoča, da ostanemo živi v pravem pomenu besede.

»Če bo kdaj prišel čas, ko bova morala sprejeti spremembo, jo bova skupaj. Ne zato, ker bi bila prisiljena, ampak ker bova želela ohraniti najino povezanost,« je povzela Kaja in mu poravnala odejo.

»Zaupam ti, Kaja. Vem, da boš vedno naredila tako, da bo prav za naju oba,« je še dodal Miha.

Od utrujenosti so se mu začele zapirati oči, a izraz na obrazu je bil spokojen. Kaja je tiho sedela ob njem, opazovala njegovo umirjeno dihanje in razmišljala o vseh letih, ki sta jih preživela skupaj. Morda bo res prišel čas, ko bo njuna hiša le še del spominov.