Bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon, znan po literarnem raziskovanju tem izgnanstva, identitete in spomina, v pogovoru z Mirjam Dular: .”Oba moja starša sta prebrala knjigo o njima. Videla sta, da je polna ljubezni do njiju in nista imela posebnih pripomb. Vedela sta, o čem pišem, in sta želela sodelovati. Bereta tudi romane in zgodbe ter sta od nekdaj ponosna na moje ustvarjalno delo in ga podpirata.”
Arhiv avtorja: Mirjam Dular
“Razumem, o čem govori. Jančar gre še dalje. Pravi, da izginjanje literarnih besedil iz gledališča nadomešča vse pogostejša politična odrska (ali pa preprosta moralistična) agitacija, ki jo izvajajo igralci z mikrofoni v rokah.”
Mirjam Dular v recenziji o zbirki eseje Draga Jančarja: Drago Jančar: Zakaj pisati: eseji in drugi zapisi, Slovenska matica, 2024.
Ali je literatura danes sploh lahko v celoti neodvisna od politike? Je kdajkoli bila? Mar ni tudi v literaturi in v nje merjenju polno politike in “politike”? (Mirjam Dular v recenziji o zbirki esejev Draga Jančarja: Zakaj pisati: eseji in drugi zapisi, Slovenska matica, 2024.
Mirjam Dular v kratki zgodbi – Zadnja priložnost za ogled – piše o Zhang Wei in njegovi žena Li Mei, ki živita urejeno družinsko življenje v sodobni kitajski družbi, kjer je vsak dan natančno sprogramiran. Njuno jutro poteka v ustaljenem ritmu s tradicionalnim zajtrkom, usklajevanjem otroških obveznosti in ljubečo, a funkcionalno komunikacijo. Wei predlaga eksotično potovanje v evropsko »živo muzejsko državo«, a ga Mei zavrne – zaradi napornega življenjskega ritma, skrbi za otroke in nenaklonjenosti Zahodu. Odločita se, da bosta dopust preživela ločeno – on v Evropi, ona z družino na morju. Po vrnitvi Wei navdušeno deli svoje vtise, a je Mei z mislimi že drugje. Oba sta zadovoljna s svojimi odločitvami, a med njima ostaja tihi razkorak, simboliziran z novimi skodelicami brez zlate obrobe in darilom z enigmatičnim napisom: »Jutri bo naslednji dan.«
pesem iz pesniške zbirke Biotija
Izraz “biotija” je skovanka iz besed biografija in poezija, kar sta tudi vsebinska dela knjige, od katerih vsak obsega po 33 pesmi. Neologizem “biotija” nakazuje na (eksperimentalno) igro z jezikom. Poezija temelji na avtoričinem življenju in njenih občutenjih ob prelomnih dogodkih, vendar je resničnost pesniško preoblikovana, osebne zgodbe se transformirajo v univerzalne, umetniške podobe; izkušnje in spomini so prepleteni z introspekcijo v kontekstu okolja, ki pogosto determinira ravnanje, ne pa nujno tudi naših odzivov.
