Fotografija: Pexels – Vladimir Srajber
Ne, nismo zares z Vzhoda. (Povprečni evropski genetski kod je mešanica paleolitskih, indoevropskih, germanskih, keltskih, slovanskih, mediteranskih, afriških in drugih značilnosti.) Pravi vzhod je precej vzhodneje, ten kože postane temnejši, kot je pri nas in tudi oči so pogosteje rjavočrne, vse do Daljnjega vzhoda, kjer temna koža najprej orumeni, potem pa spet postane bela, medtem ko oči ostanejo poševne. Tu pa nismo poševnooki – govorim samo o obliki, brez konotacije.
Mojega sina si je medicinsko osebje tik po rojstvu – bila sem že nameščena po porodu v bolniški sobi in moj mali levo ob meni, v mali posteljici z zelenorozabelomodro posteljnino, – kar nekaj časa ogledovalo nekoliko pozorneje. Odnesli so ga, prinesli nazaj in vprašali, če imamo v sorodstvu koga z vzhoda. Ne da bi vedela. (Razen kolikor smo vsi nekoč prišli z nekega vzhoda?) Meni so se zdele njegove oči (in se mi zdijo še vedno) čudovito oblikovane, lepe, svetlo modre z nežnim zelenkastim pridihom. (Kateri materi pa se njen otrok ne zdi pač najlepši na svetu?) Morda so res tudi rahlo zavite ob straneh.
There was this strange story with tapering ears … iz nekega romana ali filma, in ničesar drugega se ne morem domisliti, čeprav potrditve ne uspem najti, kot Scarlett O’Hara in njen sin Wade Hampton Hamilton (v filmu iz leta 1939 tega otroka sploh ni), katerega pravi oče (prikrito namigovanje v romanu) bi utegnil biti Ashley Wilkes, moški, v katerega je bila vihrava in svojeglava lepotica Katie Scarlett noro zaljubljena, a je zavrnil poroko z njo in se raje poročil s svojo milo in vdano sestrično, saj naj bi bila podobnost (življenjskih) načel, to pa pride s »sorodnostjo«, jamstvo za dolgo in uspešno zakonsko zvezo, pomembno za vzdrževanje (ene) linije družinskega imetja. (Posestniki v ZDA so v obrambo svojega premoženja leta 1787 uvedli elektorski sistem za ohranjanje oblasti in preprečevanje, da bi predsednik nekontrolirano postal kak posameznik brez pedigreja, ki bi ga ljudstvo dejansko izvolilo demokratično.)
Vzhodnoevropejka na Zahodu
Speaking of the USA … Leta 1993 sem (dolgo&intenzivno) poletje preživela na poletni šoli Mednarodne vesoljske univerze, ki je potekala v campusu Univerze v Alabami. Kot še danes je bilo tudi tedaj med okrog sto udeleženci in vsaj trideset člani učno-administrativnega osebja na takoimenovanih STEM področjih veliko več fantov kot deklet, a ženske manjšine se v vsakih razmerah hitro potegnejo skupaj. Američanke Robyn, Amy, tedaj že zaposlena kot mlada inženirka v Boingu, Daryle in domačinka iz Huntsvilla (njenega imena se ne morem spomniti, črke se ne sestavijo, preveč jih manjka (Angie?), njen obraz pa mi vseeno palimpsestno pobliskava pred mrežnico), so s sodelavci, – Boing je imel izpostave v Seattlu, od tam je bila Amy, in Huntsvillu, gojili so pripadnost in povezanost med vsemi zaposlenimi – in drugimi znanci organizirale slastno (mastno) ameriško kosilo v lokalni restavraciji (ena od prilog: v alufoliji z maslom pečeni neolupljen krompir, postrežen s kislo smetano), na katerega so povabile udeleženke poletne šole, kolikor smo se dotlej že spoprijateljile med seboj. Iz »vzhodne« Evrope sva bili dve, jaz in Madžarka. Bogato kosilo so nama (poor Eastern European girls) častili. Spraševali so naju, kako je živeti v vzhodni Evropi.
Iz »vzhodne« Evrope sva bili dve, jaz in Madžarka. Bogato kosilo so nama (poor Eastern European girls) častili. Spraševali so naju, kako je živeti v vzhodni Evropi.
Kar v redu, sem rekla, desetdnevna slovenska vojna je bila tedaj že mimo. Nikoli ne jemo neolupljenega krompirja, nisem rekla. Čudili so se, ker sem krompir omajila, Američani z juga ga vedno jedo z olupki vred.
Fotografija: Pexels – Ahmet Yasin Bilik
Med udeleženci je bil tudi Italijan, ki je na vse načine, tako običajne kot takšne preko »vseh meja sprejemljivega«, poskušal v svojo sobo privabiti dekleta. Učno-administrativno osebje je na podlagi pritožb ene od študentk, Američanke, po nekem konkretnem incidentu z njim, organiziralo razpravo z namenom iskanja za vse ustrezne rešitve. S strani psihologinje vodena razprava za okroglo mizo (na foteljih fakultetne avle) je bila dolga in temeljita, vsak je lahko podal svoje stališče. Ugotovila sem, da sem se kot dekle iz post-Jugoslavije, podobno je bilo razumeti Madžarko, počutila (bila?) bistveno bolj emancipirana, kot so delovale vrstnice Američanke. To spoznanje je bilo dokaj veliko in tudi pomembno.
V Huntsvillu sem prvič v življenju gledala film v eni od dvoran kinokompleksa, postavljenega ob nakupovalnem mall-u. (Že čez nekaj let je bil v Ljubljani zgrajen Kolosej po ameriškem zgledu.) Iz dotlej nepoznano pestrih, polnih trgovin sem domov prinesla več kosov oblačil – takšne vrste, kot so danes tudi oblačila v naših (zahodnih) trgovinah, poceni (izkoriščevalsko?) narejena na skrajnem vzhodu ali jugu; kratkotrajna, ne za desetletja rabe in pranja, kakršna so bila oblačila iz prejšnjih časov, ki smo jih v novih časih zavrgli še povsem uporabna. Ter velik nov kovček. Od čudes tehnike pa dva telefonska aparata, zase in za starše, takšna z brezžično slušalko in (telefonsko) tajnico.
Kdo se še spominja telefonskih tajnic?
V vzhodnem, natančneje socialističnem delu Evrope oči niso posebej poševne, ušesa ne prišpičena, pravzaprav so ušesa vseh možnih oblik, majhna ali velika, štrleča ali pritisnjena k glavi, mečice prirasle, polprirasle ali neprirasle. Tudi oči so različnih oblik, velikosti in vseh tipičnih barv, od modrosivih, zelenih – teh je malo, le kaka dva odstotka, saj morata za njihovo izraženje oba starša prenašati alele za zeleno barvo, kar pomeni nekaj več melatonina kot pri modrih, vendar manj kot pri rjavih, ter sočasno imeti rumenkasto barvilo lipokrom – do svetleje ali temneje rjavih. Ljudje so majhni, veliki in srednjerastni, lase imamo ravne ali skodrane – naravna in umetna skodranost sta zaenkrat še razločljivi -, svetle ali temne; ženske, vedno bolj pa tudi moški, si jih vsaj občasno barvamo, zato je barva las postala geografsko in nacionalno nedoločujoča.
Ljudje so majhni, veliki in srednje rastni, lase imamo ravne ali skodrane – naravna in umetna skodranost sta zaenkrat še razločljivi -, svetle ali temne; ženske, vedno bolj pa tudi moški, si jih vsaj občasno barvamo, zato je barva las postala geografsko in nacionalno nedoločujoča.
Na enem od študentskih Interrail potovanj smo po dolgem prečili Veliko Britanijo. Spominjam se situacije v relativno starem vagonu National Rail z umazanimi in za bogati »zahod« zelo obrabljenimi, mestoma natrganimi sedežnimi prevlekami, ki so povrh vsega grdo zaudarjale. Morda je to bilo leta 1988, leto pred padcem berlinskega zidu, ali pa 1990, leto za njim, in dokaj verjetno smo se bližali postaji St. Pancras International, ali pa se ravno odpeljali z nje. Nasproti je sedelo dekle naših let, za katero sem kar tako, na pamet, presodila, da je domačinka in da je, ker je bila mlada, študentka, tako kot mi. Prepričati sem se želela o smeri vlaka, morda voznem redu. (Čeprav je že nekaj let obstajal, internet tedaj še ni bil splošno dostopen, še posebej pa niso bile splošno dostopne mobilne naprave in omrežja.) Ni znala odgovoriti, po njeni izgovorjavi pa je bilo jasno, da je Angležinja. Čeprav je nismo kaj prida zanimali – to se mi je zdelo čudno, nas so tedaj vsi tujci, še posebej pa angleško govoreči, enormno zanimali – je nekako le izrazila vprašanje, od kod smo.
Rekla sem: »From Ljubljana, Yugoslavia«, z nekim posebnim občutkom, ki ga ne znam opredeliti, ni bil ponos – Francozi, na primer, so o svoji nacionalni pripadnosti vedno govorili ne le s ponosom, ampak kot pravcati važiči, – a tudi sram nikakor ne. (Morala bi pogledati v The Deeper Meaning of Liff, morda je med številnimi drugimi slovarsko neubesedenimi posebnimi občutki opredeljen tudi ta, in zanj uporabljena kakšna sicer brezpomenska beseda, ki jih mrgoli naokrog, še posebej po zemljevidih.) Z zanimanjem smo čakali njeno reakcijo, vsaj podvprašanje, pa ni bilo ničesar, ali pa je bilo zelo medlo, nobenega večjega navdušenja nad eksotiko, nad državo z naraščajočimi notranjepolitičnimi trenji, o katerih je BBC gotovo redno poročal, konec koncev je bila Titova prijateljica Elizabeth Taylor rojena v Londonu. Morda ji je bila Jugoslavija preprosto nepoznana, a to možnost razlage sem uvidela šele ob precej kasnejših podobnih situacijah (»Slovenia? Ex-Yugoslavia? Well … which part of the world?«), ki so me prizemljile glede (ne)pomembnosti katerekoli posamične lege.
Fotografija: Pexels – Paweł – L
V vzhodno Evropo smo se pustili umeščati brez večjega upiranja. Poskusi prepričevanja, da smo mi sicer bolj proti centru Evrope, ali pa vsaj jugu, čeprav »jug« nikoli ni bil zares dobra oznaka, ter da je naš socializem bil drugačen, manj strog od pravega »vzhodnoevropskega«, ruskega, niso spremenili veliko. Pa saj smo tudi sami šele z Google maps zares dojeli, da je Slovenija v samem središču Evrope in da Dunaj leži slabi dve ločni stopinji vzhodneje kot Ljubljana; pa kljub temu Avstrijcev nihče ni postavljal v vzhodni del Evrope.
Pa saj smo tudi sami šele z Google maps zares dojeli, da je Slovenija v samem središču Evrope in da Dunaj leži slabi dve ločni stopinji vzhodneje kot Ljubljana; pa kljub temu Avstrijcev nihče ni postavljal v vzhodni del Evrope.
Škot na Šetlandskih otokih, lastnik B&B, kjer smo prespali na potovanju leta 2007, je motreč naše blontne otroke po odgovoru na vprašanje, od kod prihajamo, nedolžno pripomnil: »Well, I thought people were darker down there!« (Kljub temu, da smo bili »z juga«, živeli smo v njegovi hiši, pa nam je popolnoma, nepredstavljivo zaupal. V nekem trenutku nisem več mogla skriti presnečenja nad tem, mi vseeno z nobenim tujcem ne bi ravnali tako zaupljivo. Pogledal me je direktno v oči in rekel: »Well, you look honest!«)
To je en del zgodbe, (ne)razgledanost ali (ne)informiranost.
Drugi, vsaj toliko prisoten, je naš občutek manjvrednosti ob dejanskem ali domnevnem občutku večvrednosti na strani zahodnjakov. Kako, od kod nam je bil vsajen, saj smo stalno poslušali, da smo »boljši« (od gnilega zahoda)? Povrh vsega smo bili svetovljansko neuvrščeni.
Ta ni le umišljen, tudi Annie Ernaux v romanu Leta (Didakta, Radovljica 2010) ga na nek način potrjuje. Spominja se rojakov, ki so počitnice občasno preživeli v eni od »vzhodnih« držav, samo zato, da so se potem sami, v svojem svetu zahodne svobode (in izobilja) počutili (še) boljše; prizna, da so želeli, da na vzhodu ostane enako revno, umazano in preprosto, kot je, da bo zanje, zahodnjake, vedno na voljo primerjava, ki bo potrjevala njihovo »boljšost« in jim obenem omogočala potovanje v preteklost, če bi si ga zaželeli. Naj pač »slabši« vzhodnjaki trpijo v svojem nerazvitem svetu in ga ohranjajo kot opomin in hipotetično možnost zabave za (avanturistične) zahodnjake, kajne.
Je danes, šestnajst let po izidu romana Leta (če bi knjiga bila njena vnukinja, bi te čase brhtela kot mlada, sijajna, želena sweet sixten) Ernaux opazila, da je tudi pri nas šnopc po večini že nadomeščen z viskijem, »izobraženi« del ljudstva pa se v vseh državah, vzhodnih in zahodnih, boji istega? Da le ne bi na oblast prišla desnica. A ker živimo dobro in udobno, smo v glavnem tiho, volitve pa opazujemo iz daljave.
Kratko potovanje po delu Romunije
Ko so po letu 2000 še zadnji »vzhodnjaki« zahtevali »več« in »svobodo« v vsakdanjem življenju (K psihopatologiji vsakdanjega življenja, prva Freudova knjiga v slovenščini, je bila prevedena leta 1975 in potem na voljo v vseh javnih knjižnicah), jim je zahodni imperializem to (perfidno-)milostno naklonil v obliki obvladovanja (svobodno vsiljenega) »trga«.
Leta 2008 sem bila v Romuniji. Ne vem sicer, kakšna je bila dežela pred tem in tudi ne, kakšna je dandanes, a tedaj je bila zapuščena, žalobna in predvsem prazna, kam se je skrilo vseh dvajset milijonov prebivalcev, desetkrat več kot je Slovencev, ne vem. In zelo blatna, k čemur je vsaj delno prispevalo marčevsko deževje. Ljudi je bilo zunaj malo, tisti, ki so se pojavili, niso delovali veseli ali zadovoljni. Mladi kolega, predstavnik uprave nacionalnega parka Piatra Craiului, je bil za svoja leta videti preveč zaskrbljen, ves čas je govoril o tujini, o zahodu, o slabem odnosu Romunov do kulturno-zgodovinske dediščine, občasnem vandalizmu in o podjetniških priložnostih. Vsepovsod so ležale smeti, kot da komunalni sistem ne obstaja. Polja na nepreglednih ravnicah, preko katerih smo se vozili po ozkih, malo prometnih cestah, so bila videti opuščena, ogromne betonsko-kovinske kolhoške halje, najbrž namenjene hrambi kmetijskih strojev in orodja, vsaj nekatere od njih so verjetno služile tudi kot hlevi, so, nerabne in nevzdrževane, začenjale kazati znake propadanja. Tudi po mestnih cestah, najsi bo asfaltiranih ali makadamskih, so se med precej redkimi, zmahanimi avtomobili večkrat pripeljale konjske vprege; na deski, položeni čez leseni okvir gumenjaka, je sedel postaran, slabo – kmečko oblečen moški in s slabovoljnim, kričečim »hiii-jaa« bičal konja, ki so ga avtomobili vsi po vrsti prehitevali.
Vzdolž večine cest so se vili drevoredi orehov. Teh najbrž še danes niso posekali, orehi dolgo rodijo, in morda so naše božične potice delno romunskega porekla. Drevesa so bila enako sivorjava in zaprašena kot preostala pokrajina. Ali pokrajina »čuti« stanje svojih prebivalcev?
Ali pokrajina »čuti« stanje svojih prebivalcev?
Fotografija: Pexels – Vlad Bagacian
V turistično najbolj znani, barvasti vasici Viscri – O. K., umetni Drakulin grad za turiste, z izskočljivo Drakulino glavo na vzmeti v škatli, že tedaj pa je bila v njem tudi trgovinica s spominki, je še bolj poznan -, kjer naj bi v prejšnjem stoletju vikendhiško kupil sam princ Charles, mislim, da je bila nekako označena in da sem jo fotografirala, je sprehod po kraju pomenil gaženje blata. Da, nekakšen »zdajšnji« flešbek v preteklost, meni najbrž bolj spomin na mamine pripovedi kot moj lastni otroškomladinski spomin, čeprav so tudi po mnogih slovenskih vaseh, tudi v »moji«, asfalt – in telefonsko napeljavo, oboje s samoprispevki – razpeljevali šele v začetku osemdesetih.
Ko jo je prečkala čreda drobnice ali krav, smo se morali ustaviti sredi ceste. Kmetijstvo ima prednost, ne živali.
Roj razcapanih otrok se je zapodil za našim (službenim) avtomobilom, s katerim smo dva dodatna dneva, ki smo si jih – zavestno in svobodno – vzeli, »če smo že tam«, odkrivali romunsko podeželje. Bila sem v stiski, kaj naj storim, smilili so se mi; dala sem jim par kemičnih svinčnikov in bombone, ob kovancih me je sodelavec ustavil: »Ne, raje ne!«
V rjavkastem bregu samotne nadcestne senožetne pokrajine je renčal nepasemski pes ovčar s kratko, a debelo leseno palico na štriku, obešenem okrog vratu. (Pojasnilo: ko teče, pa ne bi smel, ga palica bije v gobec, da se zaradi bolečine ustavi.) Izza lesene koče se je prikazal starodavni pastir, mešanica grotesknega in grozečega; nikoli ne moreš vedeti, spomniš pa se zmeraj Kekca in Bedanca. Šofer je pritisnil na plin.
S službene poti sem, kot običajno, želela prinesti domov darilo pozornosti, zamislila sem si romunsko čokolado. Saj morajo na vsakem koncu sveta imeti svojo gorenjko, mar ne? Trgovine so bile redke, kasneje sem dognala, da sem najbrž marsikatero tudi zgrešila, saj na zunaj niso ustrezale običajnim predstavam trgovine, dostikrat so bile majhne, pritlične ali polkletne, slabo označene luknje brez bleščečih napisov. Kolikor je v njih bilo robe, je bila izključno in v celoti »zahodna«: Milka, Always, Coca-Cola, Nestlé … (Da zahodnjaki izdelujejo drugačno nutello in drugačen ariel za menda »drugačen« okus in navade »vzhodnoevropejcev«, smo izvedeli kasneje, in potem smo nekaj časa iz inata hodili po nutello izključno v Müllerja.) V neki skriti, spodnji polici samopostrežbe sem vendarle našla zaprašeno »domačo« romunsko čokolado: v pretežno prozoren polivinil zavita ploščica sivkastega poprha, podobna Eurocremni (Jedan je!) in morda še iz časa Ceaușescuja. Dolgo je nismo odprli, ogledovali smo si jo z (zahodnjaškim) nezaupanjem.
Izlet v preteklost je bil vznemirljiv, to priznam, – kar sem videla in doživela, nisem pričakovala, na pot sem šla brez predstav, a pustil mi ni nobene vzhičenosti, nobene naslade ob primerjavi, koliko je standard pri nas vendarle boljši in koliko bolj razviti smo. Mogoče zato, ker nisem bila nikoli »zahodnjakinja« in zato nisem potrebovala afirmacije na način vzvišenosti nad od mene slabšim(i). Pa tudi sicer tuja nesreča ni nikoli prispevala k moji sreči.
Ljudje so vsepovsod enaki
Ljudje so vsepovsod enaki. Njihov vpliv na okoliščine (in politiko) je fragmentaren in relativen. So (so)krivi? (Koliko) so (so)odgovorni?
Francozi so (bili) še posebej radi vzvišeni nad drugimi (narodi), tudi (še posebej?) nad Angleži in angleščino, za katero so se včasih delali, da jo razumejo še manj, kot so jo v resnici, kot da ni veliko angleških besed francoskega ali vsaj latinskega izvora. Vseeno so Angleže, poleg njih tudi Nemce, spoštovali – pač niso zmagali v vseh vojnah z njimi – zato so jih na nek način imeli za “enakovredne”; vzhodnoevropejcev ne. Mogoče so nove generacije drugačne, čeprav se vsaka postara in vsaka hči postane podobna svoji materi (tudi to je nakazano v Letih, navajal pa je že Oscar Wilde).
A nekoč mi je rahločutni Francoz Laurent, ko je dojel obseg mojega navdušenja nad Paulom Eluardom, podaril svoj izvod Gallimardovega Capital de la douleur (Numéro d’imprimeur: 9880). Vedno ga nosil s seboj. Ne spominjam se njegovega priimka, nikoli več ga ne bom videla. V moji knjižnici ždi njegova mala knjiga z vedno bolj porjavelimi listi, z okorno, kot da še otroško pisavo na prazni strani za platnico, spodaj desno izpisanim imenom: Laurent. Kako poetično zveni, ko ga v sebi izgovorim, kar se da francosko. Knjige so trpežnejše od posameznika. Polistam jo, sama se odpre na strani 56, kjer je s svetlo modrim markerjem označena L’amoureuse in ob robovih z navadnim svinčnikom, z mojo, vendar mlajšo pisavo napisan slovenski prevod pesmi. V tistih dneh, ko smo se družili, se zadnje balkanske vojne še niso začele.
Ernaux piše, da so zamerili »Hrvatom, Kosovcem in drugim«, da so se pobijali med seboj kot divjaki, pa se niti toliko ne potrudi, da bi podala prave nasprotnike, na primer »Hrvate, Srbe« ali »Srbe, Kosovce«. Ne! Navedla je prva dva, ki sta ji prišla na misel, pa čeprav se ravno Hrvatje in Kosovci niso prav nič pobijali med seboj, saj niso imeli skupnega ozemlja, s katerega bi hoteli pregnati drug drugega (in nasprotnikovo vero). Veliki (zahodni) so do malih (vzhodnih) lahkotno površni, ne glede na to, koliko literature so že – ali pa bi jo lahko – prebrali.
Veliki (zahodni) so do malih (vzhodnih) lahkotno površni, ne glede na to, koliko literature so že – ali pa bi jo lahko – prebrali.
Tretje je naš občutek večvrednosti. Mar nismo tudi sami »imeli raje« (evropskih) zahodnjakov kot »vzhodnjake«? Smo od zahodnjakov več »pričakovali« kot od vzhodnjakov, se od njih več nadejali? Da smo »vzhodnjake« sprejeli in jih spoštovali, so morali biti ali narediti nekaj posebnega. Enako smo si tudi sami »pridobili« spoštovanje zahodnjakov.
Tako kot Rus Genadij, s katerim smo s Koradovo stoenko potovali na srečanje Mednarodne meteorske organizacije v Nemčiji in ki je organiziral ekspedicijo v Tungusko, kateri se je Hrvat Korado pridružil, jaz za to v osemdesetih nisem imela ne sredstev ne poguma, kasneje pa sem obžalovanje utapljala v Koradovih pripovedih – ob diasih, na katerih so ob eksploziji požgana drevesa zamrznjena še sto let enaka, kot so bila tedaj – o neznosni, vlažni gostoti sibirskih komarjev, kamor ne bo šel nikoli več; vsega tega sama gotovo ne bi prenesla, pa še nehumano bi me zeblo v tistem šotoru, saj sem o puhasti spalki lahko samo sanjala, sem si potem govorila, še dobro, da se nisem odločila za pot. Povrh vsega pa tudi Genadijeva, sicer prva mednarodna, odprava na koncu ni našla nobenih trdnih ostankov asteroida iz leta 1908. Verjetno je večina nebesnega telesa eksplodirala in razpadla še precej nad površjem Zemlje, morebitni preostali majhni koščki pa so se zarili v močvirno zemljo, se potopljeni v vodo z njo ssedimetirali v nerazločljivost. Šlo pa je za največji dogodek ob padcu telesa iz Osončja v sodobnem času, tresljaje so zaznale seizmične postaje po vsej Evropi in tudi v Ameriki.
Genadij je prihajal iz države, ki se ji je pač reklo enkrat Sovjetska zveza, drugič Rusija, predvsem pa se je ponašala z lokacijo tega edinstvenega dogodka. Bil je izjemno simpatičen, prijeten, prijazen človek. Sporazumevali smo se v nekakšni slovanščini, ne da bi se opirali na angleščino, Rusi so celo večji del znanosti izumili sami. Bogve, če je še živ. Tudi njega bi z veseljem srečala ponovno. Surfam po ineternetu, zadnji zadetki so stari skoraj deset let, najdem starejše, celo v ruščini. Kasneje nič. Brskalnik zaprem z nedoločenim, nepomirjenim občutkom med nemočjo in vdajo. Mogoče drugič poskusim ponovno.
Med branjem romana Leta se mi včasih zazdi, kot da gre za preteklost precej pred menoj, spet drugič kot da v obrisih podoživljam tudi dele svojega otroštva in mladosti, mojo lastno zgodovino, kakor da bi se na naši, “vzhodni” strani Evrope enaka doživetja dogajala generacijo kasneje – nekaj podobnega ugiba tudi sama Ernaux. Moja mama in Ernaux sta vrstnici. Kot da je socializem za približno eno generacijo upočasnil tehnološki in socialni razvoj, od devetdesetih let dalje pa sta se obe “polovici” spet (nezadržno?) ujeli, tako v tehnologiji kot v načinih razmišljanja in v odnosih, celo v gibkosti za sprejemanje novosti.
Približno od osemdesetih dalje, od srednje šole, ne verjamem (več) v »vzhodno« in »zahodno« in kot kakšen upornik brez razloga ne priznavam umetno postavljanih razlikovanj med ljudmi glede na mesto rojstva. Kar se označuje kot duhovna kultura – krščanstvo in misel – je bilo podobno tu in tam. Avstro-Ogrska monarhija in še prej Rimsko cesarstvo, vmes za kratek čas tudi Napoleonovi Francozi. Podobno zgodovino imamo, podobni smo in do danes že temeljito premešani. Vendar pa – na pamet si upam reči – Slovenci beremo več francoske literature in časopisov kot Francozi slovenskega, torej vemo mi več o tem, kako podobni ali različni smo si v resnici, najsi bo v velikih, manj velikih ali običajnih romanesknih ljubeznih in morda tudi … v ubijanju. V Slovenji je bila smrtna kazen ukinjena še v Jugoslaviji leta 1989, zadnja izvršena (s streljanjem) je bila leta 1959. Pred kratkim sem v nekem članku brala o iznajdbi, zgodovini in uporabi giljotine. Zdaj preverjam ponovno na Wikipedii, saj nisem prepričana, če sem si zapomnila pravilno. »The guillotine remained the official method of execution in France until the death penalty was abolished in 1981.«
Če bi moji starši med poletnimi počitnicami leta 1976 že potovali po Evropi, kot smo generacijo ali trideset let kasneje z mojimi otroki, bi se lahko znašla v Marseillu ravno v času ene od zadnjih treh francoskih usmrtitev z njo, ki pa tedaj resda že štirideset let niso več bile javne.
Koliko zahodno je res »zahodno« in koliko »vzhodno« res vzhodno?
Koliko zahodno je res »zahodno« in koliko »vzhodno« res vzhodno?
Fotografija: Pexles – Tamara Elnova
Koliko lažje je pisati o preprostih, nepomembnih rečeh, o videzu, pa o prijetnih srečanju z ljudmi z vseh koncev sveta. Še najbolj me – vsakokrat znova, ko se spet znajdem tam nekje, zahodno – preseneti, da so ljudje na skrajnem zahodu Evrope, nekako od sredine Španije dalje, kljub mešanju še vedno v znatni meri fizično prepoznavno različni od nas v centru Evrope: manjše rasti, temnejših las in oči so. Vendar – vse te meje so tako nejasne, vse bolj nejasne, na Rožniku že skoraj vsakokrat srečam špansko, francosko, kakorkoli-že govoreče sprehajalce; koliko zahodno je res »zahodno« in koliko »vzhodno« res vzhodno? Kot pri potovanju po avtocestah, kjer se oznake na avtomobilskih tablicah med približevanjem večjemu mestu vse bolj enotijo (prvič sem to opazila pri Cr – Cremona), ko se od njega oddaljujemo, pa se njihova raznovrstnost spet povečuje. Najbrž so na vzhodu, nekako od Moskve dalje, ljudje tudi (še vedno) večje rasti, svetlejše kože ter bolj rdečkastih, svetlejših las. Ali pa tudi ne, tam so morda že bolj zares vzhodni, mongolski, spet temnejši; tega ne vem iz prve roke, saj tam niti še nisem bila, ne v časih študentskih potovanj, česar mi je žal, najboljša potovanja so študentska, ne glede na standard in zmožnosti, in tudi ne v zadnjih letih.
Kdaj bo konec vojne?
Sredi devetdesetih bi se skoraj udeležila poletne šole o astrofiziki nevtronskih zvezd, ki je potekala na ladiji in v bližini reke Volge, spominjam se omembe kraja Nižni (Nizhny) Novgorod, tam naj bi se udeleženci zbrali prvi dan. Nato sem se kmalu po letu 2000 navdušila nad možnim (družinskim) potovanjem z vlakom po transsibirski železnici, vse do Vladivostoka, vendar je ostalo le pri načrtih, podprtih z nakupom Lonely Planetovega turističnega vodiča, ki še vedno čaka, da bo uporabljen, čeprav je verjetneje, da bo ostal le historični papirni pomnik.
Knjige in brisače preživijo posameznika.
Vsakemu se čas nekje (za)ustavi.
Varnost v Vzhodni Evropi
Približno leta 2006 sem bila na konferenci v Milanu. Pri zajtrku se nama je s kolegom za mizo v za milenijski individualizem premajhni hotelski jedilnici (ah, Italijani!) pridružil starejši par z Nove Zelandije. Kmeta sta vse življenje obdelovala zemljo in gojila domače živali (no, predvsem ovce), na začetku upokojitve pa sta sklenila, da morata vendarle videti svet. Del sveta pravzaprav, še posebej Evropo, kamor sta si od nekdaj želela iti. »Well, who doesn’t?!« Madrid, Pariz, London, Rim … V Italiji sta skoraj najvzhodneje na svoji poti. Kaj pa Ljubljana, Slovenija, sva ju vprašala, pri nas je tudi lepo in marsikaj je za videti. »What? Slovenia?« Da, bivša Jugoslavija, you know. »Ah, v Vzhodno Evropo pa ne bova šla, ni varno.«
Ni varno.
Ko so me v osemdesetih v Ljubljani obiskali študentski prijatelji iz Nemčije, so se ob nočnem vračanju iz centra počutili nelagodno, ker ni bilo nikjer videti policajev ali vsaj policijskih vozil. Domačini si miličnikov nikakor nismo želeli videti, pomenili bi težave, varno pa smo se počutili itak. Za Nemce, torej zahodnjake, je bil pojem varnost pogojevan s prisotnostjo policije.
Za Nemce, torej zahodnjake, je bil pojem varnost pogojevan s prisotnostjo policije.
Rekli boste, da so vaše izkušnje z Američani, Nemci, Francozi, Romuni, Rusi … drugačne, pa saj pravim: ljudje s(m)o večinoma in večino časa »mešani«, zdaj enaki, zdaj različni, precej vseeno je, od kod prihajamo; v podobnih situacijah delujemo podobno, ne glede na izvor in poreklo. Včasih smo samosvoji. Včasih delujemo proti pričakovanjem. Pričakovanja pomembno prispevajo k nedoločenosti in še bolj k razočaranjem. Včasih – no, ne tako poredko – smo samo negotovi in prestrašeni, takrat smo si najbolj podobni.
Včasih – no, ne tako poredko – smo samo negotovi in prestrašeni, takrat smo si najbolj podobni.
Spotoma smo odvrgli temne plašče vzhodnoevropskega in se zavili v bleščeče, univerzalne bunde s polnilom iz umetne mase.
Sporazumevanje
A tudi zahodnoevropejci so se spremenili ali pa jih je spremenil čas. Na enem od strokovnih srečanj (na višjem nivoju), približno leta 2017, na Nizozemskem, smo bili predstavniki velike večine evropskih držav. V nekem hipu smo med čakanjem na vlak od lokacije srečanja proti hotelu poklepetali Hrvat, Srb in jaz. Angležinja se je – z občudovanjem – čudila, kako se kar zmoremo med seboj sporazumevati … in to v jeziku, ki ni angleški. Tudi Angleži menjajo oholost pripadanja angleščini s humble pripombo, koliko »boljši« od njih smo pravzaprav neangleški govorci, saj vsi poleg svojega jezika govorimo vsaj še enega tujega, medtem ko bi se oni komajda zmogli sporazumeti v kakšni broken francoščini.
A tudi zahodnoevropejci so se spremenili ali pa jih je spremenil čas.
Lani za novo leto so nas obiskali sinovi študentski prijatelji iz Kanade in Avstralije. Te (milenijske) generacije kot da ne ločujejo več sveta na zahodnega in vzhodnega, Ljubljano pa jim je nekdo (neodvisno) prav posebej priporočil, češ da je supercute, en tak must-see. Pri nas doma se jim ni zdelo nič kaj drugače, kot je pri njih doma. Diagonale naših (istih) televizij so kvečjemu večje. Zdi se jim, da je vse zelo podobno, kot je pri njih in da nam ničesar ne primanjkuje. Sicer pa smo tudi mi, ko smo bili mladi, na potovanjih Interrail z enako zavzetostjo raziskovali Prago in Budimpešto kot Pariz in Barcelono in že nam se v študentski sobi ali družinski hiši (zahodno)nemških prijateljev ni zdelo nič kaj posebej drugače, kot je bilo v ljubljanskem študentskem domu ali v naših družinskih hišah, le več vsega je bilo tedaj na nemški strani in tudi navadni ljudje so marsikdaj kosili zunaj, v restavracijah.
Fotografija: Pexels – Chad Kirchoff
Zdaj je tudi pri nas vsega veliko. Vsi jemo zunaj, v novoletnem času je brez vnaprejšnje rezervacije v Ljubljani praktično nemogoče dobiti prosto mizo, pa čeprav je gostilna na vsakem vogalu.
Internet je dostopen povsod, karte sveta (in z njimi svet) na voljo na klik, mobilne naprave v vsaki dlani ves čas. Popotnikom je treba domačine manj spraševati, kje je kaj.
Iz Frederictona v vzhodnem delu Kanade je približno enako daleč do kanadskega Yellowknife-a na zahodu kot je do Ljubljane na vzhodu. Za predprejšnje novo leto je sošolčeva mama v Frederictonu za mojega sina spekla (slovensko) orehovo potico. Da je bilo presenečenje popolno, so recept poiskali sami. Po pripovedi je bil okus v bistvu dokaj pravi, forma bi lahko dobila še nekaj vaje. Practice makes perfect.
Največja prednost današnjih – izobraženih – mladih je vse večja osvobojenost vpliva vere. Religije naj bi širile ljubezen, a še vedno neverjetno učinkovito širijo sovraštvo in netolerantnost ter umetno podpihujejo razlikovanja med istimi ljudmi.
Izumiti bi bilo treba tudi medverske prevajalnike.
V Višegradu so v časih, o katerih je Andrić prebiral stare kronike, še relativno – ali vsaj večino časa – strpno sobivali kristjani, muslimani in (sefardski) Židje. Danes Židov tam že dolgo ni več, muslimani, kolikor jih je še bilo, so se večinoma izselili najpozneje po zadnjih balkanskih vojnah, govori pa se tudi, da so ostanki mnogih pristali na dnu Drine; ne pod Mostom, ampak tam, kjer je reka najglobja.
Sedaj, ko so nam široko na voljo prevajalniki, fantastični sporazumevalni pripomočki novega časa (ah, kje je sedaj Francoz, ki ni razumel »Stacion de train, ou?« in je ponavljal »Gare?«, česar jaz tedaj nisem razumela), so razlike med vzhodom in zahodom še manj pomembne. Izumiti bi bilo treba tudi medverske prevajalnike. (Kaj glede *tega* pravi tvoj bog? … Ah, isto!) Potem se morda bogovi ne bi več igrali z nami, vnaprej bi poznali njihove poteze, oni pa bi se začeli dolgočasiti.
Medtem čakam, da se bodo nacionalne države razpustile in se neboleče preselile v zgodovinske muzeje, tako kot pred njimi katrce in stoenke.
Vzhodno in zahodno sta oznaki geografskih koordinat.
Vzhodno in zahodno sta oznaki geografskih koordinat.
»Imam le eno življenje.« (A. Ernaux, Leta.)
Za ples v maskah sredi vročega, vlažnega alabamskega poletja 1993 smo se z Amy, Robyn, Eleno in dekletom iz Madžarske našemile v pet od sedmih sester-Plejad. Oblekle smo se v črne, oprijete pulije in pajkice, za na glave smo si spletle umetelno čudovite, srebrno svetleče se (novoletne) venčke, naše Američanke so od nekod pričarale ves potreben material in pripomočke. Po licih smo se napudrale s srebrnimi bleščicami, da smo sijale kot prave zvezde. Sošolec Japonec se je opotekal po plesišču in se drl: »Banzai!«, z Ericom pa sva plesala, plesala, plesala v ekstazi tiste čarobne, multikulti noči.
*(Vzpodbujeno z A. Ernaux, Leta, Didakta 2010, prevedla Maida Alilović)
