Fotografija: Pexels – Edwardeyer
Mesto se je začelo počasi umirjati. Zdelo se je, kot da vsi ljudje bežijo ven, v predmestja, svojim domovom in družinam naproti, v tople dnevne sobe in ob utripajoče lučke na božični smrečici. Pravi Parižani, ki so živeli v mestu, pa so bili že na varnem v svojih stanovanjih in ob bogato obloženi mizi. Le tisti, ki so se hoteli pretegniti ali se mogoče naužiti svežega zraka, so se začudili ob pogledu na ulice, ki so bile skoraj prazne in ob tem razmišljali, da bi si takšen umirjeni Pariz želeli vsak dan.
Zimski somrak je počasi prodiral med stavbami in se razlezel nad mestom. Nekaj minut, mogoče celo pol ure, je mesto tonilo v temo, le luči v oknih stanovanjskih blokov in stolpnic so poskušale predreti temo. Potem so se začele prižigati ulične svetilke in Pariz je zasijal v pritajeni rumeni svetlobi. Na pročeljih stavb so se pojavile sence dreves iz drevoreda. Njihove gole veje so strašljivo segale proti nebu, v meglo in temo, ki sta že popolnoma zakrili nebo.
Po pločniku je hitela sloka postava. Starec, ki je skozi okno opazoval prazno ulico, je začudeno dvignil obrv. Mačka, ki se je ob prazni ulici napotila preko ceste, je prestrašena odskočila, ko jo je hiteči mladenič skoraj pohodil. Jezno ga je pogledala in zapihala. A mladenič je ni slišal. Njegove oči so vročično iskale vrata trgovine, ki bi bila še odprta. A na božični večer se je zdelo, kot da išče iglo v kopici sena.
Po pločniku je hitela sloka postava. Starec, ki je skozi okno opazoval prazno ulico, je začudeno dvignil obrv.
V meglenem somraku so se slišali samo njegovi hitri koraki, katerih zvok se je odbijal od sten in se mešal z njegovim sopenjem. Za trenutek se je ustavil in si pomel oči, ki so se mu zaradi mrzlega zraka solzile. V daljavi je zagledal osvetljena vrata majhne trgovine in zazdelo se mu je, da bi lahko še bila odprta. Še bolj je pospešil korake in že skoraj stekel, da ne bi zaprli še tega njegovega zadnjega upanja.
Starec v tretjem nadstropju, ki je še zmeraj spremljal njegovo hojo, je začudeno odkimal.
»Na takšen večer še psa ne bi spustil na ulico,« si je zamrmral.
»Louis, ali si mi kaj rekel?« se je zaslišal glas iz kuhinje.
»Ne, Marie, samo na glas sem razmišljal,« ji je pomirjajoče odgovoril in se spet obrnil proti oknu, da bi sledil hitri hoji čudnega sprehajalca.
Zvonček na vratih je divje zazvonil, ko je mladenič planil v osvetljeno trgovino. Močna svetloba ga je za trenutek zaslepila, da je zaprl oči. Slišalo se je samo njegovo sopenje. In preden je odprl oči, je zavonjal cimet, sivko in vonjave, ki so mu priklicale spomin na obdobje, ko je bil še otrok. Takšen vonj je bil v stanovanju babice Katarine, ki je po vojni pribežala iz Varšave.
Počasi je odprl oči in se srečal z začudenim pogledom črnolase prodajalke, ki ga je vprašujoče gledala. Opazil je njene velike temne oči in rdečo pentljo, s katero je imela spete lase v čop, ki ji je padal na ramena. In tudi njen prikupen plašč s krznenim ovratnikom. Nenadoma ga je obšla strašna slutnja. Tudi ona odhaja in zapira to edino odprto trgovino na božični večer. Njen mladostni obraz je kazal znake utrujenost po celem dnevu v trgovini in tudi njeni podočnjaki so izdajali, da ji primanjkuje spanca.
»Oprostite, da sem tako glasno vdrl v trgovino, ampak sem se bal, da boste tudi vi zaprli in ne bom mogel kupiti darila.«
Dekle na drugi strani pulta se mu je kislo nasmehnilo in ravnodušno čakalo, da bo nadaljeval.
»S Catherine imava danes obletnico. Upal sem, da bom lahko dopoldan skočil iz pisarne, vendar je bila ves dan norišnica,« je na hitro izdavil in globoko zajel sapo.
Prodajalka si je slekla plašč, ga pazljivo obesila na obešalnik in na stol pod njim odložila še svojo torbico. Ob tem se mu je zazdelo, da razmišlja, kaj bo odgovorila.
»Sem že navajena, da vam Francozom delo pomeni več kot družina in posvečen čas svetega večera,« je spregovorila z nekoliko tišjim, utrujenim glasom.
Stresel je z glavo in ni mogel verjeti, kaj sliši. Čelo se mu je nabralo v gube in v očeh se mu je pojavil čuden lesk.
»Oprostite, kdo pa ste vi, da si nas sredi Pariza upate kritizirati?« ji je odgovoril z jeznim glasom.
»Ime mi je Anna in sem Poljakinja. Že nekaj let živim v Parizu in se čudim, kako v tem velikem mestu Francozi izgubljate svojo identiteto in se zmeraj bolj potapljate v multikulturni substanci velemesta.« Tokrat je bilo v njenem glasu čutiti zajedljivost, ki je nakazovala začetek prepira. Izzivalno ga je gledala v oči in njen čop se je rahlo pozibaval, ko je nekoliko premaknila glavo.
»Ime mi je Anna in sem Poljakinja. Že nekaj let živim v Parizu in se čudim, kako v tem velikem mestu Francozi izgubljate svojo identiteto in se zmeraj bolj potapljate v multikulturni substanci velemesta.«
Njen samozavestni glas ga je presenetil.
»Študentka?«
»Ja, tretji letnik antropologije,« je potrdila in sprejela njegovo ugotovitev kot začetek njunega besednega dvoboja.
Njegov obraz je ostajal še zmeraj resen. Čeprav je bil v stiski, ker ni imel darila in je bila to edina odprta trgovina daleč naokrog, je čutil, da je njegov patriotski ponos prizadet. Ženska in še Poljakinja mu v Parizu razlaga, da Francozi izgubljajo svojo identiteto.
Ženska in še Poljakinja mu v Parizu razlaga, da Francozi izgubljajo svojo identiteto.
Postavila se je v držo, kot da predava pred polno dvorano. Njena utrujenost je izginila, ko je začela govoriti.
»Čeprav prihajam iz Vzhodne Evrope, ki je za vas drug svet, mi je vaša univerza, ki se imenuje tudi po Marie Curie, dala znanje in priložnost, da lahko samozavestno spregovorim kot ženska in kot Poljakinja.« Nekoliko je pomolčala, kot da razmišlja in potem nadaljevala.
»Družina, vera in kraj, kjer odraščamo, določa našo identiteto. Imamo sorodnike, cerkve, narodne noše, čudovite jedi, ki ji pripravljajo naše babice in mame že stoletja. In to je Poljska, moja dežela, a za vas nerazvita Vzhodna Evropa,« je še razvneto nadaljevala.
»In kaj je vaša identiteta?« se je vprašala z rahlim posmehom v glasu. »Marseljeza, ki jo pojete skupaj z drugo ali tretjo generacijo priseljencev iz Alžirije, Maroka, Portugalske in Tunizije?«
»In kaj je vaša identiteta?«
Njegovo čelo se je še bolj nagubalo, vendar je molčal in razmišljal, kako naj odgovori tej razgreti Poljakinji. Ob vsem tem pa so njene besede tudi v njem prebudile dvome in strahove, ki jih je poskušal potlačiti v podzavesti.
»Prav imate,« je Pierre kljub slabi volji skušal umiriti situacijo. V vitrini je namreč videl lep, ročno izdelan nakit, ki bi bil primerno darilo za Catherine. »Z vsem, kar ste povedali, se strinjam, vendar ne smete pozabiti, da smo Francozi nosilci ideje o svobodi, enakosti in bratstvu. In ta misel in gibanje živi še danes med ljudmi, čeprav prihajajo iz vseh delov sveta. Za vse je v Franciji priložnost, da zaživijo v demokraciji, ki jo izoblikujemo ljudje na svobodnih volitvah.«
Ob zadnjem stavku je v trgovini nastala tišina.
»Naj vam bo, če res verjamete v svobodo, enakost in bratstvo,« se je z resnim obrazom omehčalo dekle in se iz aktivistke spremenilo v izkušeno prodajalko.
»Torej, za Catherine želite kupiti darilo. Če vam lahko svetujem, pri nas na Poljskem imamo dekleta najraje nakit, ki vsebuje tudi skrita sporočila, ki nam jih pošilja naš izbranec.
Če vam lahko svetujem, pri nas na Poljskem imamo dekleta najraje nakit, ki vsebuje tudi skrita sporočila, ki nam jih pošilja naš izbranec.
Pierre je pokimal.
»Domnevam, da je vajina ljubezen še zmeraj strastna,« je nadaljevala Anna. »V takšnem primeru, bi predlagala, da nakit vsebuje rdečo barvo, ki simbolizira ljubezen in strast. Seveda pa ste Francozi tudi romantični in v tem primeru bi lahko izbrali tudi modro, ki se povezuje z zvestobo in mirom. Če pa bi hoteli poudariti, da vajina zveza še raste in se razvija v harmoniji, potem je zelena barva tista prava. Sama sem za prvo obhajilo dobila zapestnico iz belih biserov, ki simbolizirajo čistost in nedolžnost. Torej, gospod…?«, je nekoliko počakala, da bi ji povedal svoje ime.
»Pierre,« ji je resno odgovoril in ob tem razmišljal o njeni razgledanosti.
»Poleg barve svoji izbranki šepetate tudi z obliko nakita, materialom in še bi lahko naštevala. Ampak, ali zaljubljenemu Francozu naše stare ljubezenske vraže sploh kaj pomenijo?« ga je vprašala nekoliko spravljivo in nadaljevala. »Predlagam, da izberete ogrlico, ki simbolizira bližino in povezanost. In če vam lahko še svetujem, izberite to srebrno, saj srebro simbolizira čistost in jasnost vaših namenov in to z zelenimi kamni.«
Pierre je za trenutek ostal brez besed. Potem je pokimal. »Se opravičujem. Tudi moja babica je bila Poljakinja, vendar se mi ni zdelo pomembno, da bi poslušal njeno pripovedovanje o družinskih vrednotah, njihovih praznikih in še mnogo drugih stvareh,« je nadaljeval z žalostnim glasom. »Ampak, Anna, vi ste mi v nekaj minutah pokazali vaš svet v popolnoma drugi luči.«
»Se opravičujem. Tudi moja babica je bila Poljakinja, vendar se mi ni zdelo pomembno, da bi poslušal njeno pripovedovanje o družinskih vrednotah, njihovih praznikih in še mnogo drugih stvareh,« je nadaljeval z žalostnim glasom.
Za hip se ji je zazdelo, da so se mu oči zasvetile, kot da se je njih pojavila solza.
»Louis, po radiu sem pravkar slišala, da so pričele demonstracije v naši četrti,« se je iz kuhinje zaslišal zaskrbljen glas Marie.
Starec je še naprej strmel skozi okno in opazoval prodajalko in mladeniča, ki ju je lahko videl skozi veliko izložbeno okno.
»Mogoče pa je odvisnik in hoče oropati trgovino,« si je zamrmral, vendar ker so se njune živahne kretnje umirile, je opustil to idejo.
Potem je glasno zakričal: »Marie! Na začetku ulice vidim množico, ki vzklika in prevrača smetnjake! Le kje se obira policija?«
Marie je pritekla iz kuhinje.
»Saj sem ti rekla,« mu je odgovorila. »Upam, da so vhodna vrata zaklenjena?«
V izložbeno okno trgovine je priletela granitna kocka. Okno se je z glasnim pokom razletelo. Anna je stekla k vratom, da bi jih zaklenila, čeprav so demonstranti s črnimi kapucami in maskami čez obraz že lezli skozi izložbeno okno.
»Pomagajte!« je zaklicala proti Pierru, ki je prav tako presenečeno gledal, kaj se dogaja.
Tedaj je priletela še ena granitna kocka in zadela Anno v glavo. Dvignila je roko, kot da se hoče zaščititi, potem se je zgrudila. Padca ni bilo slišati, saj so demonstranti v črnem podirali police in si tlačili predmete v žepe.
Pierre je pokleknil ob Anni. Njene oči so zrle nekam v daljavo in iz čela ji je tekel potoček krvi.
Fotografija: Pexels – myersmc16
Tako je lepa, njeni črni lasje, rdeča pentlja, velike začudene oči in kri, je pomislil Pierre.
Tako je lepa, njeni črni lasje, rdeča pentlja, velike začudene oči in kri, je pomislil Pierre.
Udarca po glavi ni začutil, saj ga je objela tema.
Ni minilo še pet minut in trgovina je bila prazna. Police so bile razmetane in na tleh sta ležala Anna in Pierre, negibna, z očmi, ki so prazno zrle nekam daleč.
V daljavi se je še slišal trušč demonstrantov, ki so razbijali in vlamljali v trgovine ob zvokih Marseljeze, ki je prihajala iz zvočnikov, ki jih je nosila množica.
Louis in Marie sta stala ob oknu in opazovala modre utripajoče luči policijskih vozil. Iz trgovine so na nosilih prinesli najprej eno, nato pa še drugo negibno telo. Rešilni avtomobil je sunkovito odpeljal in izginil na koncu ulice.
Iz kuhinje se je na radiju zaslišal napev: »Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč…« in Marie je s solznimi očmi tiho pritegnila pesmi.
