Fotografija: Mateja Polona Wallas
Tako je babica Katarina sedela v svojem svetlo rdečem naslonjaču, na katerem so bile izvezeni drobni cvetovi. Njena podoba sivi lasje, spleteni v figo in roke prekrižane na kolenih, se je Viktoriji zdela brečasna.
»Prvo službo sem dobila v letalski industriji,« je začela pripovedovati Katarina, »zdelo se mi je, da je napredek zgolj v premikanju, letenju iz države v državo. Bila sem stevardesa, mlada, še v zadnjih študijskih obveznostih. Želela sem si tiste volnene čepice, modrega, tesno prilegajočega kostima in belih rokavic. Čevljev z gumijastimi podplati in tanke zlate verižice, ki sem si jo kupila na enem izmed prvih potovanj. Bilo je to obdobje neprestanega letenja, Ljubljana-Beograd-Split-Dubrovnik. Biti stevardesa je pomenilo nekaj novega, v sebi sem nosila občutek, da premagujem marsikatero oviro. Tako kot moja sošolka, ki je kasneje postala novinarka, se je v Beogradu šolala kot pilotka. Bila je moja vzornica! In verjeli smo, da so letala pozdravi iz prihodnosti.
In verjeli smo, da so letala pozdravi iz prihodnosti.
Čarobnost, ko si stopil v letalo in z naučenimi gibi začel pozdravljati potnike, je bila nekaj posebnega, ko si stregel potnikom hrano, postreženo na plastičnih pladnjih in s plastičnim priborom, si jim delil poleg hrane tudi občutek izpolnjenosti njihovih sanj. Marsikdo je ves pribor in sladkorje v vrečki dal v svojo torbo, košček tega novega sveta so želeli deliti s tistimi, ki so ostajali doma.
Potovanja in velike železne ptice so pomenile širjenje našega obzorja. Odraščali smo v povojnem času, svet se je pričel odpirati in možnost, da smo lahko za uro ali dve lahko bili v drugem mestu ali v drugi državi je pomenilo nekaj, kar doslej naše generacije na tem prostoru niso še doživele. Osvetljena mesta, asfaltne piste na katerih je avion pristajal, letališča kot prostori srečevanj, potniki, ki so se skrbno oblekli, saj so za vozovnico odšteli veliko denarja. Potovati, premikati, obiskovati, doživljati, vsi ti mali dokazi so bili znak prosperitete, grajenja naše družbe.
Odraščali smo v povojnem času, svet se je pričel odpirati in možnost, da smo lahko za uro ali dve lahko bili v drugem mestu ali v drugi državi je pomenilo nekaj, kar doslej naše generacije na tem prostoru niso še doživele.
Kadar nismo potovali, smo ustvarjali skupnost z uniformiranostjo. Otroci so v belih majčkah in kratkih hlačah nastopali sredi proslav, mame so imele visoko dvignjene in natupirane frizure, zaradi katerih je bilo potrebno hoditi vsak teden k frizerju. Kupovale smo plašče v sivi, rjavi ali modri barvi, nikoli z gotovino, vedno na obroke, z bančnimi čeki, na katere smo vpisali različne datume, ki se bodo razpotegnili v dolge mesece, ko bodo vnovčeni. Najlonske nogavice, ki smo si jih pripenjale visoko nad stegni, kratka krilca, suknjiči iste barve, glasba iz gramofonskih plošč, prvi polaroidni fotoaparati in občutek, da se svet razpira pred nami.
Pa vendar je bilo marsikje drugače, mesta začela kazati podobe prihodnosti, ko smo se stiskali v blokovskih naseljih in čakali dvigala, ki so se stalno kvarila. Mlade družine so zasedle nova stanovanja, podjetja so jih gradila z presežkom svojih prihodkov in jih ponujala svojim zaposlenim, ali pa so jih gradile mestne občine za novo delovno silo, ki je šele prihajala. Drugi so se zadovoljili z starimi propadajočimi stavbami v središču mesta. Vlažni zidovi, plesnive kleti, skupinska strnišča, kjer si v mrazu v hodniku srečal svojega soseda. Grajenje družbe je potekalo tudi tako, da so se marsikje po stanovanjih stiskali na premajhnih pogradih, da se je oče večkrat spozabil in udaril ženo, učitelji pa so imeli dovoljenje, da so prisolili kakšno pedagoško klofuto otroku, ki je pozabil domače nalogo. Na avtomobile se je čakalo, seznami so bili nepredvidljivi, zlahka se je kdo od znanih in vplivnih vsilil na seznam in je bilo potrebno čakati dlje kot običajno. Vozili smo se z Zastavami in Škodami, samo tisti, ki so delali v tujini so prišli v mesto z Mercedesom. Včasih se je mesto se je razdelilo na sodo in liho število, še posebej kadar se je varčevalo z gorivom, saj ga za vse ni bilo dovolj. Moški so nosili široke in sintetične hlače, oprezali za dekleti in si dovolili glasnega klicanja za njihovim hrbtom. Cigareta v rokah je bila obvezni del občutka, da je razvoj, kakšnega so poznali izven državnih meja na dosegu roke, le da so ženske v svojih hlačah nosile debele bombažne vložke, ki jih je bilo potrebno menjati pogosto.
Grajenje družbe je potekalo tudi tako, da so se marsikje po stanovanjih stiskali na premajhnih pogradih, da se je oče večkrat spozabil in udaril ženo, učitelji pa so imeli dovoljenje, da so prisolili kakšno pedagoško klofuto otroku, ki je pozabil domače nalogo.
Ženskam, ki so si frizure urejale doma so kovinske navijalke zažigale lase, peroksid pa jih je naredil tanke in lomljive. Moški so kadili povsod, doma v kuhinji in v dnevni sobi, med vožnjo v avtomobilu, v službi v pisarnah. Od njih se je širil vonj, mešanica znoja in cenenih parfumov, to je bil odsev tistega, kar smo si želeli zase in za svojo prihodnost. Gradili smo hiše z denarjem in s krediti, katerih vrednost je vsako leto bolj propadala. Enakomernost dnevom so nam odrejale proslave, proslave ob dnevu republike, dan mladosti, občinski praznik, prazniki narodnega heroja, po katerem se je imenovala šola … Politika je krojila okvir vsakdanjega življenja in po njej smo se ravnali. Po poročilih smo poslušali, kaj je moralno in kaj je prav, učili smo se iz govoric, kaj je šlo narobe, v tišini drugih smo zaznavali strah in to nas je učilo ubogljivosti. Turisti, ki so v tistih časih pripotovali v Slovenijo, se niso mogli načuditi nizkim cenam, jedli so v finih restavracijah, škampi, ribe iz Jadranskega morja, pokrovače in dagnje iz Istrskih školjčišč ali pa pečen krompir in svinjsko kračo, ki jo je bilo potrebno oglodati do kosti. Po kosilu so si naročali konjake, najraje albanskega Skënderbeu, z značilno aromo gorskega cvetja in citrusov. Pijača z imenom junaka iz 15.stoletja, ki je kljuboval Otomanskemu imperiju, jih je naredila pogumne in glasne. Gledali smo jih skozi priprte veke, ampak ne iz nevoščljivosti, bolj iz radovednosti, da je zunaj nekaj vznemirljivega, da je potrebno k tem drugačnim navadam strmeti, se hraniti zunaj, postavljati s tujimi avtomobili, kupovati oblačila, za katere smo se ozirali zgolj v filmih, kaditi cigarete in piti pijačo priznanih znamk … bistveno pa je bilo, da je ta film obstajal.
Politika je krojila okvir vsakdanjega življenja in po njej smo se ravnali.
Smo se iskali?
Seveda smo se. Vsaka generacija se išče po svoje. Zavrgli smo vse, kar so nam starši govorili, da nas bo uničilo. Zmedeno smo se ozirali na tradicijo in iskali vzornike, ki bi jim sledili. Sedli smo v rumene Stoenke, prižigali cigareto in med nogami skrivali poceni žganje.
Na tej barvni fotografiji iz leta 1968 sedim na eni izmed napihljivih blazin na obali Straško na Pagu. Blazina je vinsko rdeče barve, kompaktna, ni se predrla, tudi če si jo naslonil na ostro kamenje. Na sebi nosim črtaste sinje modre bikinke. Sedim prekrižano, sklanjam se nad dobrotami, ki mi jih je David položil na kamnito mizo na tleh; Nugat napolitanke, steklenica vina, konzerva s tuno, v katero zabadam vilice in košček kruha v moji roki. Moji lasje so bujni, pričeska je urejena. Zagotovo sem bila poprej pri frizerju, v morski vodi si las zagotovo nisem zmočila. Tako me je ujel on, ki je bil nekje nad mano, s fotoaparatom in barvnim filmom. Barve na fotografiji so presvetljene, na vrhu glave imam svetlejše pramene.
Opoldne je, sonce mora biti že v zenitu. Gledam svojo podobo, ki mi je danes oddaljena. Ta ženska na fotografiji ni ženska, ki bo postala kasneje. Za zdaj še ni mama in še ni obremenjena z vsakodnevnimi obveznostmi. Stevardesa je, obožuje letenje. Zasluži ravno toliko, da si lahko kupi kakšno lepo krilo nad koleni in nove sandale. Njen elegantni videz in nove obleke pa niso odraz njenega razreda, pač pa zgolj njene želje po raziskovanju. Če bi ji dal nekdo dovoljenje, bi zapustila državo in se odpravila v svet, pustila bi šolanje in uživala. Bila je del generacije, ki se je vzpenjala.
Njen elegantni videz in nove obleke pa niso odraz njenega razreda, pač pa zgolj njene želje po raziskovanju.
Iskali smo ugodje, raziskovali in eksperimentirali. Bilo je obdobje, ko se je bilo potrebno dokazovati in iskati vse tisto, kar so leta poprej njihove mame zamudile in nikoli doživele. Užitek, ki ni bil namenjen zgolj iskanju potomca, pač pa užitek sam po sebi; odpenjanje nedrčka na plaži, odvržene spodnjice skozi okno avtomobila, flirtanje z moškimi med letalskimi sedeži je bila nova vrsta razuzdanost, ki je dišala po vijolicah. Potovali smo in se premikali. Pili in plesali. Pa čeprav smo včasih pojedli kosilo iz konzerve, smo čutili, da nam je uspelo.«
cvbn
