Fotografija: Pexels – Ron Lach
Walter Linares. Čokate postave s širokimi rameni, vendar precej majhen, z “bundes liga” frizuro, belimi nogavičkami takrat, ko že davno niso bile več v modi, kot tudi seveda frizura ne, z glasnim smehom in zdravimi, belimi, zobmi. Sedel je za mano v razredu angleščine kot drugi jezik, v Hamiltonu, grdem železarskem mestu v Kanadi. Še nikoli nisem videla tako grdih hiš … in grdih ljudi. Tudi mladi ljudje so se mi zdeli večinoma neprivlačni, nezdrave polti, dolgočasno oblečeni, bila sem najstnica, komaj polnoletna in sem imela pravico do vseobsojajočega pogleda, ki sem ga usmerjala tudi vase. Vse na meni se mi je zdelo narobe. Skoraj vse.
Walter se je od zadaj dotaknil mojih las, dotik je bil prijeten, za hip me je uspaval, v tistem zaspanem popoldnevu, ko so se šolske ure neznosno vlekle in mi je krulilo v želodcu, ker nisem imela denarja za malico. V Kanado smo se preselili šele pred nekaj tedni, novo je bilo tudi to, da v šoli ni bilo malic ali kosil, razen za plačilo v kafeteriji. Vseeno sem se sunkovito obrnila k njemu in zasiknila: “Ne dotikaj se me, pusti me pri miru, poskusi raje s puncami iz tvoje države.”
V Kanado smo se preselili šele pred nekaj tedni, novo je bilo tudi to, da v šoli ni bilo malic ali kosil, razen za plačilo v kafeteriji.
Walter je bil iz Srednje Amerike, meni se je zdel tipičen “Mehičan”, jaz pa sem z očetom in bratom prišla iz razpadajoče se Jugoslavije v obljubljeno deželo Kanado, ki je zame kmalu izgubila draž. Živeli smo pri sorodnikih iz Srbije, ki so se preselili v Kanado pol leta pred nami. Od začetka so nam pisali evforična pisma, imeli so veliko stanovanje, oba Radko in Lilijana sta se zaposlila na Univerzi, kupili so avto, vse to so bile za nas zgodbe o uspehu vseh, ki so se preselili na zahod. Otroka sta bila v osnovni in srednji šoli, kmalu sta preskočila razred, Danijela je že osvojila angleščino skoraj brez naglasa, otroci se hitro prilagodijo, starejši brat Marko pa se je uveljavil kot matematik in najboljši šahist v šoli. Ko smo prišli, smo sicer kmalu spoznali, da je stanovanj za najem na pretek, še posebej v slabem delu Hamiltona, kjer je bil zrak precej onesnažen, tisti z več denarja so živeli “on the mountain”, iz kotline malce vzdignjenem pobočju, kjer naj bi bila kvaliteta zraka malce boljša. Radko in Lilijana sta delala na univerzi kot čistilca, čeprav je bil Radko inženir agronomije, Liljana pa računovodkinja. In, da, imeli so rabljen star avtomobil, nekaj kar je bilo v Kanadi dostopno za precej manj denarja kot takrat v Jugoslaviji. To se bile te ”lovske”, imigrantske zgodbe o uspehu.
Walter je bil iz Srednje Amerike, meni se je zdel tipičen “Mehičan”, jaz pa sem z očetom in bratom prišla iz razpadajoče se Jugoslavije v obljubljeno deželo Kanado, ki je zame kmalu izgubila draž.
Prispeli smo v februarju, ko je najbolj hladno in je pogosto vel surov hladen veter. Ko sem ga prvič občutila sredi mesta, sem se v paniki zagrabila za prvi prometni znak, ker sem mislila, da me bo odpihnilo, hladen zrak mi je prebadal obraz in roke čez volnene rokavice.
Ko je v razred vstopila učiteljica, okrogla, nasmejana svetlolaska srednjih let, je Walter vzel koš za smeti, ga postavil poleg katedra, sedel nanj kot da sedi na nočni posodi in se ji začel dobrikati. Da je lepa, ji je govoril, v zadregi se je nasmihala, malce pa ji je tudi prijalo, ostali v razredu smo se hihitali. Walter se mi je zazdel, posebej v tisti kanadski sterilnosti, zabaven.
Fotografija: Pexels – Oscar Alvarado
Takrat sem prvič slišala tudi azijsko angleščino, za Kitajce je bila izgovorjava angleščine težka, poslil me je smeh, vendar so bili vsi tako vljudni in dostojni, da je bil moj smeh, ki sem ga poskušala krotiti, res neprimeren, najraje bi vtaknila glavo v šolsko torbo in se do konca prepustila navalu smeha, kitajskega sošolca namreč nisem razumela popolnoma ničesar, z izjemo konca, obnavljali smo knjigo prilagojeno za učence angleščine, in razumela sem zgolj to, da se mu je zdela zgodba zanimiva. To je moj samonadzor končno porazilo, rdeča v obraz sem si brisala solze smeha.
Potem je Walter, namesto obnove knjige, ki naj bi jo prebral, pa je seveda ni, povedal svojo zgodbo. Še kot mladoleten je pobegnil iz El Salvadorja, kjer je divjala državljanska vojna. S prijatelji, kasneje mi je povedal, da so podpirali gverilce FMLN, se stepli z vojaki, prišlo je do streljanja in na koncu so vsi skupaj končali v zaporu, nato pa so vse, razen Walterja, katerega mama je plačala visoko odkupnino, pobili, jih obesili na drogove v mestu, v svarilo drugim. Bili so mučeni, brez nohotov na rokah in nogah. Walterja je oče prepeljal iz El Salvadorja čez mehiško mejo v ZDA, kjer je potem brez denarja in kot ilegalec, živel na ulicah Los Anglesa, kmalu se je priključil latinsko-ameriški tolpi, na ulicah prodajal drogo, dokler ni pristal v ameriškem zaporu.
Potem je Walter, namesto obnove knjige, ki naj bi jo prebral, pa je seveda ni, povedal svojo zgodbo.
Brez milosti so ga, mladoletnega, nameravali Američani deportirati v El Salvador, kjer bi ga zagotovo čakala smrt, vendar ga je Kanada takrat preko humanitarne organizacije sprejela kot begunca.
Brez milosti so ga, mladoletnega, nameravali Američani deportirati v El Salvador, kjer bi ga zagotovo čakala smrt, vendar ga je Kanada takrat preko humanitarne organizacije sprejela kot begunca.
Ostali smo brez besed, v tišini, smeh me je v trenutku minil, čeprav je Walter svojo zgodbo pripovedoval z nasmeškom. El Salvador, kjer se je odvijala krvava državljanska vojna, in kjer so se Američani vpletli, da bi preprečili revolucijo campesinosov, ki so se organizirali v marksistično gverilsko vojsko. CIA je urila paravojaške enote iz El Salvadorja, ki so upor razlaščenih, revnih kmetov krvavo zatrle. Takrat sem prvič slišala za podrobnosti 12. letne državljanske vojne, prav na pragu razbitja Jugoslavije, moje države, kjer smo se dijaki, vključno s profesorji na srednji šoli in vsemi ostalimi slovenskimi intelektualci, norčevali iz socialističnih parol, zdele so se nam zastarele in preživete, “gnili” zahod, kot smo se norčevali, pa nas je vabil kot El Dorado. Komunisti, socialisti, kritika kolonializma, vse to se nam je zdelo le še prazna propaganda ostarelih, staromodnih komunistov.
Zdaj pa sem, tukaj v Kanadi, osuplo poslušala zgodbe fanta iz Centralne Amerike, ki je ameriško “demokracijo” doživljal na svoji koži in o njej pripovedoval z nasmeškom, s katerega so se bliskali zdravi, beli zobje. Walterjev smeh je bil nalezljiv, neobvladljiv in brbotajoč, prihajal je globoko iz njegovih pljuč, še zdaj se spomnim njegovega smeha, ki je odmeval po šolskih hodnikih.
