Fotografija: Pexels – Pixabay
Vse bo izbrisano v eni sami sekundi.
Tišina bo in nobenih besed.
Puhteč oblak toplega izdihanega zraka, ki čudi nasmejano skuštrano deklico držeč za roko svojo zaskrbljeno mamo. Ta komajda dohiteva nadebudno malo drsalko na pokritem drsališču. Počasi se premikata proti ograji, kjer ju čaka Viktor, ki se z veseljem odpove vsakemu intenzivnejšemu gibanju.
Svetlo nedeljsko jutro, mama ji na vsak način skuša z elastiko speti uporniške lase v čop na vrhu glave, ona pa se upira. „Boli,“ reče, ko glavnik znova obstane v gostih laseh. Mama ji prigovarja, da bo vsega skupaj kmalu konec, naj še malo potrpi in končno ne bo več izgledala kot razbojniška hči, temveč kot prijazna in ljubka deklica. Ampak ona noče biti ljubka deklica, ona hoče z Viktorjem v park, se poditi s sosedovim psom in sedeti v krošnji največjega drevesa, kjer ima čudovit razgled na sprehajalce pod sabo, na njihove plešaste ali lasate glave, na hitenje ali počasno premikanje teles v črnih, sivih, rjavih in redkeje rdečih, zelenih ali modrih majicah.
Leto dni kasneje, še en čudovit sončen dan, a mama nikakor ne vstane, da bi ji naredila čop. Odslej bo vedno razbojniška hči. Viktor, oblečen v črno, stoji ob njej in jo objema čez rame. V očeh ima solze, še nikoli doslej ga ni videla jokati. Odrasli hodijo okoli njiju, skoraj vsi jo pobožajo po glavi. Kako ji je to zoprno, z veseljem bi jim zabrusila naj se je ne dotikajo, pa se boji, da bo Viktor še bolj žalosten, da bo še naprej imel oči polne solz.
Mama ji prigovarja, da bo vsega skupaj kmalu konec, naj še malo potrpi in končno ne bo več izgledala kot razbojniška hči, temveč kot prijazna in ljubka deklica. Ampak ona noče biti ljubka deklica, ona hoče z Viktorjem v park, se poditi s sosedovim psom in sedeti v krošnji največjega drevesa, kjer ima čudovit razgled na sprehajalce pod sabo, na njihove plešaste ali lasate glave, na hitenje ali počasno premikanje teles v črnih, sivih, rjavih in redkeje rdečih, zelenih ali modrih majicah.
Mame že nekaj časa ni več. Ne češe njenih kuštravih las, ne umiva njenega popackanega obraza, ne razkužuje njenih potolčenih kolen, ne drži je za roko na poti do šole, ne smeje se njenim posrečenim risbicam in njenim priredbam že stokrat zapetih pesmi, ne stisne je v naročje, ko je žalostna, ne bere ji pravljic pred spanjem in ne zaspi skupaj z njo. Tako tiho je brez nje. Tako sama je ostala. Končno lahko joče, ker je ni. V sobo pogleda Viktor, leže k njej na posteljo in jo stisne na svoje velike prsi. Skupaj sta žalostna, zelo žalostna.
Vsi ti prizori bodo izginili.
Vse bo izbrisano v eni sami sekundi.
Tišina bo in nobenih besed.
Spominja se vonja češenj, ki sta jih z Viktorjem kupila na poti. Nato sta vstopila v mračen prostor poln neusklajenih zvokov, ki so jih povzročali trije moški, ki so že bili tam in so se ukvarjali vsak s svojim glasbilom, s kitaro, bobni in saksofonom. Sedla je na stol v najtemnejšem kotu in opazovala dogajanje na drugem koncu nenavadne sobe. Potem je v roke vzela kitaro, ki je bila prislonjena ob steno, očitno je nihče ni potreboval. Preverila je njen zvok med opazovanjem odziva zbranih moških. Sploh niso zaznali, da se okrog njih dogaja še kaj drugega, kot njihova muzika. Pozabila je na čas, nič več ni bila sama. Še bi ostala, ko ji je Viktor rekel, da se vračata domov.
Pexels – Noland Live
Glasba je postala njen dom. Vsi so to vedeli, Viktor, njeni sošolci, učitelji. Sedela je na zidu pred šolo, opazovala svoje bingljajoče noge in se delala, da ne vidi fanta, ki prihaja proti njej. Ko je vendarle dvignila pogled, je mladenič prisedel in vprašal, če bi ga bila pripravljena učiti igranja kitare, vsaj nekaj osnovnih akordov, lahko ji celo plača, saj ima nekaj prihrankov. Ni vedela, ali naj bo ponosna, da jo upošteva kot mojstrico igranja na kitaro, ali naj bo žalostna in razočarana, ker ga zanima samo zaradi tega.
Potem je v roke vzela kitaro, ki je bila prislonjena ob steno, očitno je nihče ni potreboval. Preverila je njen zvok med opazovanjem odziva zbranih moških. Sploh niso zaznali, da se okrog njih dogaja še kaj drugega, kot njihova muzika. Pozabila je na čas, nič več ni bila sama.
Zaloputnila je vrata svoje spalnice, se vrgla na posteljo in jokajoč zakopala glavo v blazino. Od jeze, razočaranja, žalosti, nemoči, ker ji Viktor že spet ni pustil na rojstnodnevno zabavo, ki so jo prirejali sošolci. Živi kot nuna, nikamor ji ne dovoli, samo šola, igranje v ansamblu z njim in ostalimi starci in to je to od njenega družabnega življenja. Nihče je ne bo čakal v nedogled, da se bo blagovolila prikazati na prizorišču druženja mladih. Saj nima več samo petnajst let. Jeseni gre študirat glasbo. Kako se veseli tega. Mama bi jo razumela, to je Viktorju tudi povedala in spet ugasnila svetlobo v njegovih očeh. Naj boli tudi njega, če boli njo.
Vsi ti prizori bodo izginili.
Vse bo izbrisano v eni sami sekundi.
Tišina bo in nobenih besed.
Diplomo je pustila na svoji pisalni mizi in se odpravila raziskovati svet. In glasbo, tisto ki se poje in igra na ulicah, na slavjih, med ljudmi. Že prvi večer je našla kar je iskala.
Glasba, ki sta jo izvajala mladeniča na odru restavracije sredi kampa, je bila res dobra, prava, avtentična, poslušalca je kar potegnila vase. Tako lahko glasbo izvajajo samo pravi mojstri. Stopila je na oder in se pridružila ob mikrofonu dolgolasemu lepotcu. Ko vsaj ne bi pogledala v njegove mačje sivo zelene oči. Ne bi bilo elektrike, ki se je v bliskih pretakala od enega do drugega ves večer in kar se nje tiče od takrat, pa vse do zadnjega skupnega večera. Bruno.
Fotografija: Pexels – Inga Seliverstova
Stopala je proti Brunovem stanovanju, še danes čuti v nosnicah vonj po česnu, ki je prihajal iz smetnjaka ob poti, ki je bil poln zavržene hrane, da je gledala izpod privzdignjenega pokrova. Potepuški maček je sedel zraven zajetnega kosa salame in dremal, verjetno je bil tako sit, da ni mogel vase spraviti niti grižljaja več, ni se zmogel umakniti nekam stran od pogledov mimoidočih.
Ko se je bližala hiši, kjer je stanoval Bruno, je že od daleč videla zastrto svetlobo v sobi. Objel jo je občutek toplote in pripadnosti. Stekla je po stopnicah in v prvem nadstropju po kratkem hodniku do njegovih vrat. Kot bi ji nekaj prišepnilo naj ne hiti, je zaustavila korak. Ko je že dvignila roko, da bi potrkala na vrata, se ji je zazdelo, da sliši ženski glas, ki se hihita, potem ko je Bruno povedal nekaj, česar ni razumela. Stala je pred vrati z dvignjeno roko, da bi potrkala, kot je bil njun običaj in poslušala besede, tišino in spet pritajen pogovor. Nato se je zavrtela na peti in zbežala nazaj od koder je prišla.
Stala je pred vrati z dvignjeno roko, da bi potrkala, kot je bil njun običaj in poslušala besede, tišino in spet pritajen pogovor. Nato se je zavrtela na peti in zbežala nazaj od koder je prišla.
Potem je prišel Nino. Nino, ki joka, se smeje, dobi prvi zob, naredi prve korake, se oklepa Glorije, joče za njo na pokopališču, igra pianino, kitaro, noče v glasbeno šolo, noče več živeti z njo, želi si samostojnosti. Nino, prvo središče njenega življenja poleg glasbe. Ampak zdaj bo ostal sam. Pravzaprav je že sam. A vseeno ve, da ima nekje mamo. Želela mu je povedati, da ima tudi očeta, da mu ga je vzela ona, še preden se je rodil. Povedala mu je zanj, zdaj si želi dodati še podobo, pravo podobo tej osebi, ki se ji reče biološki oče. Nič drugega.
Vsi ti prizori bodo izginili.
Vse bo izbrisano v eni sami sekundi.
Tišina bo in nobenih besed.
Gospod doktor, povedali mi boste vse po pravici in resnici, neglede na to, kako slaba bo novica zame. Spomni se kako ga je prosila za to, da ji vedno brez prikrivanja pove, kakšno je stanje njene bolezni. Jasno ji je bilo, da se lahko ves trud, vse zdravljenje, optimizem, zazrtost v prihodnost, konča zelo hitro, lahko pa se celo ozdravi. Vsaj za nekaj časa. Potem je na pogovoru po prejemu zadnje kemoterapije zdravnik, zroč v njen bledi obraz, dejal, da je njeno zdravljenje končano. Torej je ozdravljena.
Gospa, niste ozdravljena.
Vsi prizori bodo izginili.
Vse bo izbrisano v eni sami sekundi.
Tišina bo in nobenih besed.
