Naslovnica: Božidarka Brnas
Marija Jakopin je avtorica dveh kriminalnih romanov. Po Umoru v Zrćah (Primus, 2023) znova uporabi znana lika: kriminalista Andreja in Damirja, ki razrešita umor tudi v romanu Kristalna smrt (Hirondelle, 2024).
Glavni lik romana Kristalna smrt kriminalist Andrej, ki se na poroki mlajšega sodelavca Damirja sprašuje, kakšen smisel ima njegovo življenje, saj je pri petdesetih brez otrok, stevardesa Tanja, ki jo je spoznal na bazenu, pa ne kaže kaj dosti zanimanja zanj, dobi službeni klic, da so v gozdu našli mrtvega moškega. Odpelje se tja. V gozd. Gozdarji temu kotičku rečejo kar »fuk plac«, ker je primeren kraj za intimnosti, poleg tega ima pa še parkirno mesto. Andrej spozna vodjo krajevne enote Zavoda za gozdove Strmca, neprijetnega Ferda Pritlehnega, ki ima težave s samopodobo, sicer pa je poznan prevarant, tat lesa in pokojnikov prijatelj.
Glavni lik romana Kristalna smrt kriminalist Andrej, ki se na poroki mlajšega sodelavca Damirja sprašuje, kakšen smisel ima njegovo življenje, saj je pri petdesetih brez otrok, stevardesa Tanja, ki jo je spoznal na bazenu, pa ne kaže kaj dosti zanimanja zanj, dobi službeni klic, da so v gozdu našli mrtvega moškega.
Pokojni Bogdan in Ferdo sta si »držala štango«, to je alibi; če je bil eden s kakšno žensko, je drugi jamčil zanj, da sta bila skupaj, če je slučajno žena spraševala. Sicer pa je bil Bogdan čezmerno hranjen petdesetletnik z znaki zmernega alkoholizma, imel je čistilni servis za čiščenje pisarn. Na to mesto v gozdu je vodil svoje delavke in jih silil v intimne odnose. Nekdo ga je najprej ubil, potem pa zvlekel do hlodov, tako da bi izgledalo kot delovna nesreča. Med prisotnimi se takoj pojavi vprašanje, ki gre Andreju še posebej na živce: »Kdo ga je?«
Fotografija: Marija Jakopin
Protagonista romana sta kriminalist Andrej, Sektor kriminalistične policije uprave Ljubljana, in Damir, eden bolj živahnih likov, čedni kriminalist – vnet privrženec borilne veščine ninđutsu -, ki je pred letom dni prišel iz Bosne, in mu je slovenščina še trn v peti. Lotita se preiskave, ki jo poimenujeta Gozdni preboj, in razrešita primer v štirinajstih dneh. Čutiti je posebno prijateljsko vez med njima, čeprav z nekaj medkulturne neusklajenosti in zaradi jezikovnega nerazumevanja, ampak to prida romanu še posebno humoristično plat. Andrej se počuti umirjeno in bolj varno, če v gozdu vozi avtomobil Damir, saj Andrej globoko v sebi čuti strah pred gozdom, sicer pa popravlja Damirjevo slovenščino, česar mu Damir ne zameri … »Šefe, vi ste pravi voditelj tima! Takoj zjutraj vi mene testirate, če sem pripravljen na blizko borbo s neprijateljem. Ajde, šefe, imam zvrhan košek novosti za vas. Sesedite se, pa da začnemo.« Tudi Damirjevo Mašo je Andrej peljal na zadnji ginekološki pregled pred porodom, medtem, ko si je Damir v službi nabiral ure, malo pa tudi zaradi starih časov, ko sta bila Andrej in Maša še par.
Protagonista romana sta kriminalist Andrej, Sektor kriminalistične policije uprave Ljubljana, in Damir, eden bolj živahnih likov, čedni kriminalist – vnet privrženec borilne veščine ninđutsu -, ki je pred letom dni prišel iz Bosne, in mu je slovenščina še trn v peti. Lotita se preiskave, ki jo poimenujeta Gozdni preboj, in razrešita primer v štirinajstih dneh.
V gozdu Andrej in Damir spoznata predsednika lovske družine Ivana, debelega lovca z rdečim nosom zaradi alkohola, ki v trenutkih akcije ždi kot kup nametanega snega, in podpredsednika, Mateja, lovca, IT-jevca, ki ima fakultetno izobrazbo, in ima vse odstrele zabeležene na telefonu, ravno tako lokacije v gozdu. S pomočjo lovcev, – mnogi med njimi nosijo prisrčnico za … zobe razkužit in jedo suhomesnate izdelke na vsakem koraku … – se akcija na koncu tudi uspešno zaključi, saj so krivca dobili v zasedi, kakršne pripravljajo lovci na lovu za divjadjo.
»Ne samo, da je lep kot bog, še iz Bosne je«
Pomembno mesto v romanu ima gozdna poznavalka, zeliščarica, ki je kot Pehta s klobukom in cekarjem za nabiranje zelišč, nekdanja zdravnica Vesna, ki je rešila Bojana, ko je s sokom popil oso, ki ga je pičila, Vesna pa mu je predrla vrat, da je lahko dihal skozi plastično ohišje kulija, in ni prišlo do zadušitve. Prav ona precej pripomore k razrešitvi primera, saj je pri logarnici našla okrvavljeno sekiro, na kateri najdejo DNK štirih oseb. To je sekira z žigom za odkazovanje dreves, – za posek, – z znakom, da se lahko drevo poseka. Sicer pa Vesna občuduje kriminalista Damirja: »Ne samo, da je lep kot bog, še iz Bosne je.« Popeva pesem: Ljubila si, ljubila, al Bosanca nisi … Polona je revirna gozdarka, a je Ferdo označeval drevesa namesto nje in goljufal z lesom, dokler ju z Bogdanom ni močno prinesel okrog prekupčevalec iz Prekmurja. Polona je v gozdu namontirala kamero, s katero zbira dokaze, ki jih bo lahko uporabila, ter na ta način nekoč podkurila prevarantskemu šefu. Sicer pa so na kameri našli posneteke tekačev, kolesarjev in dveh vozil; Bogdanovega in Suzaninega, ki sta bila intimna partnerja, čeprav sta oba poročena. Suzanin Tadej je bil celo osumljenec številka ena, ker je bil porezan po hrbtu, a njegova pisava ni taka, kot pisava krivca Metoda Trohe, čudaka, iskalca kamene strele, ki je bil prisoten ob Bogdanovih razvratih; gledal je tudi početje Bogdana in Suzane, ki sta ga s svojim smehom pripravila do tega, da je s sekiro udaril Bogdana po glavi, potem ko se je spotaknil na kameni streli. Našli so tudi krivčev dnevnik. Andrej je vedel, da je Metod Troha malo čez les in bo njegova kazen zato milejša.
Sicer pa Vesna občuduje kriminalista Damirja: »Ne samo, da je lep kot bog, še iz Bosne je.« Popeva pesem: Ljubila si, ljubila, al Bosanca nisi …
Pomembna elementa v romanu sta gozd in lov
Fotografija: Marija Jakopin
Marija Jakopin dobro pozna gozd; bralca želi spomniti, da je v Sloveniji 60% gozda, Slovenci pa o njem ne vemo dovolj. Gozd je lahko grozljiv, skrivnosten, hkrati pa se v gozdu rojeva življenje, v njem lahko človek najde zadovoljstvo in mir. Lov in lovsko življenje je pomembno za gozdne prebivalce, zato nam pisateljica zelo slikovito oriše vedenje v gozdu; kako ravnaš, če srečaš medveda, kaj ukreniti, če povoziš divjad na cesti, ali kako gozdarji označujejo drevesa za posek. »V gozdu se je treba znati obnašati. In tisti, ki to vedo, ne delajo problemov…«
Gozd je lahko grozljiv, skrivnosten, hkrati pa se v gozdu rojeva življenje, v njem lahko človek najde zadovoljstvo in mir. Lov in lovsko življenje je pomembno za gozdne prebivalce, zato nam pisateljica zelo slikovito oriše vedenje v gozdu; kako ravnaš, če srečaš medveda, kaj ukreniti, če povoziš divjad na cesti, ali kako gozdarji označujejo drevesa za posek. »V gozdu se je treba znati obnašati. In tisti, ki to vedo, ne delajo problemov…«
Tudi misel …«jopica na stojalu – kakršne nosijo matematiki, saj samo ta vrsta ljudi najde lepoto v dolgočasnih geometrijskih vzorcih,« … ji je pisana na kožo, saj je pisateljica diplomirala iz matematike in fizike.
Sicer pa je v romanu veliko detajlov, ki delujejo življenjsko in temeljijo na iskrenosti.
Predvidevamo, da se bo Andreju življenje uredilo, saj je spoznal, da je Alma topla in prijazna ženska, čeprav ni več mlada, ni izobražena, ni lepotica, manjka ji celo en zob … Andrej se boji, da česa tako prijetnega ne bo zdržal, misel, ki se ji nasmehnemo. Almo potem celo povabi na konjski burger. Damiru in Maši se rodi sin Naj. Polona se bo po vsej verjetnosti znebila prevarantskega šefa Ferda, Tadej in Suzana bosta živela še naprej vsak svoje življenje; ona kot uspešna predavateljica, Tadej pa kot inštruktor preživetja v naravi in pevec na koru, Barbara, žena pokojnega Bogdana, ne bo več razmišljala, kje jo mož vara, Vesna pa se bo naučila po You Tubu še kaj drugega razen štrikanja, rokovanja z motorko, o vrstah zelišč in izdelovanju njihovih pripravkov.
Fotografija: Marija Jakopin, zasebni arhiv
Avtorica Marija Jakopin je povedala, da je roman preplet nasmejanega in resnega obraza. Usvajanje humorja v skoraj katero koli interakcijo s soljudmi že nekoliko zrahlja ta sodobni ustroj, ki je zelo orientiran v to, da morate biti resni, ker boste samo tako nekaj vredni. V roman je na ta način vnesla veliko humorja s frazami, ki jih uporablja Damir v bosanščini: »Život nije lak, a nije ni aceton« in tudi v slovenščini; »Rana ura, zlata ura.«
