Fotografija: Pexels – Nikolas Jeromin
(Nam) levičarjem sploh ni lepo na tem svetu, sploh pa zdaj, ko je demokracija. Vsi nas nekako črtijo. Po moje smo sploh narobe razumljeni in prezirani. Ali pa nas, ko nas oponašajo in podcenjujejo, celo žalijo. Za vse tegobe sveta smo mi krivi, sploh za tiste, ki so se dogajale v preteklosti, čeprav je tudi v tistih časih znalo biti lepo. Kljub temu, da drugače mislečim z argumenti dopovedujemo, da se je včasih lepo živelo, jih ne prepričamo in smo žrtev verbalnega nasilja še naprej.
Tudi sam sem velikokrat žrtev v tem smislu. Edina tolažba glede tega je, da potem, ko me nekdo zasramuje, da sem levičar, vrnem ob prvi priliki in to obilno. Z obrestmi.
Edina tolažba glede tega je, da potem, ko me nekdo zasramuje, da sem levičar, vrnem ob prvi priliki in to obilno. Z obrestmi.
Še moja ljuba žena ni v tem neprimernem smislu nobena izjema. Zadnjič, niti ni tako daleč je tega, sem dobil točno od nje nalogo, da sliko premestim z enega zida na drugega. Da je baje tako lepše. Bolj paše. Ker je tihožitje in se ne spodobi, da je v dnevni sobi, ker tam dela skomine po zrelih hruškah in grozdju, česar pa vedno nimamo pri hiši. Saj se ve, da sem pameten in praktičen mož (s tem nikakor ne priznavam, da sem ubogljiv) in sem takoj ubogal. Šel sem torej takoj v klet po kladivo. Ker ga redko uporabljam, se je ročaj, na katerega je nasajeno kladivo, nekoliko posušil, da je bilo kladivo nekoliko majavo (toliko v pojasnilo, da ne bo kdo mislil, da sem še bolj lev, kot se zdi na prvi pogled). Tisti levaki, ki imate opravka s slikami in njihovim stalnim obešanjem, veste, da so žebljički za obešanje slik praviloma majhni. Ker sem vedel, da bo takšno precizno delo težko in zahtevno, sem bil zelo koncetriran. Eno uro pred obešanjem slik sem si privoščil še sproščanje ob visoko duhovni glasbi (da je ta vrste glasbe visoko duhovna, se vidi po tem, da je bila cena 20 EUR). Tako. Priprave so bile temeljite. Zdaj se operacija lahko začne. Saj sem vedel, da bo šlo kaj narobe. Kriva je bila, kot vedno, žena. Od daleč me je s strahom, kaj se bo zgodilo, nemo opazovala.
Tisti levaki, ki imate opravka s slikami in njihovim stalnim obešanjem, veste, da so žebljički za obešanje slik praviloma majhni.
Tresk in že sem jih dobil po prstih. Levih, saj se ve. Uporabil sem avtomatsko in refleksno tiste grde besede: “Au, kako boli.”
Žena je komaj čakala, da me lahko ozmerja: “Saj sem vedela, da si levi.”
Ni čakala dolgo, da je dobila svojo porcijo. Potem, ko sem s silnimi napori končno obesil tihožitje (tudi jaz sem bil užaljen, tiho kakšne pol ure. “Mene pa že ne bodo zmerjali z levičarjem”), si je šla segrevat mleko, da si pripravi svojo najbolj priljubljeno pijačo, kapučino. Ne glede na moja boleča prsta, je vmes šla znova občudovat najino novo pridobitev, premeščeno sliko z enega zida na drugega. Z vseh strani si jo je ogledala. In še od bolj daleč. Naenkrat je zasmrdelo po kuhinji. Mleko je prekipelo in se prav fino zažgalo na vroči kuhalni plošči.
“Madona si leva,” sem ji vrgel v obraz in potem hitro stekel iz hiše, da bi kaj ne priletelo v mojo glavo.
Fotografija: Pexels – Vavaleyli
Tudi vnukinja je včasih žrtev, dejstva, da je levičarka. Saj ne, da bi ji kdaj to očital, ali jo celo silil v desničarstvo. Pospravljati pa vseeno mora igrače za seboj. In tedaj žalostno reče: “Če pa je težko.” Ali ni žalostno, da so tudi pravi levičarji žrtve nasilja že v nežnih otroških letih?
Tudi vnukinja je včasih žrtev, dejstva, da je levičarka. Saj ne, da bi ji kdaj to očital, ali jo celo silil v desničarstvo. Pospravljati pa vseeno mora igrače za seboj. In tedaj žalostno reče: “Če pa je težko.” Ali ni žalostno, da so tudi pravi levičarji žrtve nasilja že v nežnih otroških letih?
Tudi v starih, lepih časih ni bilo bistveno drugače. A razlike so v bile v nekaterih podrobnostih. Ena sploh, in ta je bila zelo protislovna in nelogična. V času socializma, v katerega smo se v naši pripovedi prestavili prav zdaj, nihče ni bil levičar. Jaz kot zvedav otrok niti v svojih najzgodnejših letih nisem slišal kaj takega. A glej ga zlomka. Tudi desničarjev ni bilo. Saj so se včasih pojavili, če je Partija tako rekla, a to ni bilo lepo. Praviloma so takšnega nebodigatreba hitro uredili, če se to ni dalo, so ga za nekaj časa umaknili. Če tudi to ni zaleglo, je vsaj v tistih najbolj obetavnih letih socializma, ko je še šlo zares, izginil za vedno, kot na primer na letovišču na Golem otoku, kjer je bilo kar toplo.
V času socializma, v katerega smo se v naši pripovedi prestavili prav zdaj, nihče ni bil levičar. Jaz kot zvedav otrok niti v svojih najzgodnejših letih nisem slišal kaj takega. A glej ga zlomka.Tudi desničarjev ni bilo.
To smo družno zdaj ugotovili na splošno in sploh nismo veliko zgrešili.
So pa so se dogajale tudi, kar se levičarstva tiče, čisto konkretne stvari. Pet let starejši Miro iz naše vasi je delal v tedanji Metalki, to je tedaj zelo priznani in ugledni socialistični trgovini s tehničnim blagom. In tiste dni so ljudje včasih potrebovali tudi kakšno lopato. Saj razumete, tisto za štihanje v zemljo. Praviloma so jo potrebovali kmetje, ki so od ranega jutra delali v tovarnah, potem pa so do večera garali in rinili v zemljo na svoji majčkenih kmetijah. To je bila zelo genialna zvijača Partije. Ubogi kmetje-delavci tako niso imeli časa, da bi razmišljali o neumnostih in zdaj lahko razumemo, kako dobro jim želela Partija, da ne bi prišli na zgrešena pota desničarstva.
To je bila zelo genialna zvijača Partije. Ubogi kmetje-delavci tako niso imeli časa, da bi razmišljali o neumnostih in zdaj lahko razumemo, kako dobro jim želela Partija, da ne bi prišli na zgrešena pota desničarstva.
Niso bili samo kmetje-delavci v nevarnosti. Celo partijci so nevede lahko hitro bili na spolzkih tleh, kot na primer tisto, ko so še prejšnji dan vzklikali “Živel Stalin,” naslednji dan pa je že bilo vse narobe.
V našem primeru se je to zgodilo ženi glavnega partijca za Podravsko regijo. Začelo se je čisto drugje in čisto nedolžno. To so že bili časih, ko so v Partijo iskreno izjemoma stopali samo še največji zaslepljenci (morda so bili tako zelo levi?), večinoma so drli v njo tisti, ki so pričakovali konkretne koristi. In če si bil glavni partijec Podravske regije, ti je ostajalo nekaj denarja. Ker nisi mogel kupiti stanovanja, tudi delnic ni bilo, zasebnih podjetij prav tako ne, z denarjem pa si nekam moral, si je tudi ta partijski veljak omislil vikend na podeželju (tedaj so uničevali obdelovalno zemljo še bolj na malo). Ta prvo si je dal novopečeni vikendaš (kmet) postaviti ograjo. In že tu je potreboval lopato. Taki, ta veliki partijci, so bili veliko na sestankih in tako nekako ni imel časa iti v trgovino, da jim kupi lopato ali dve. Lahko bi poslal po njo svojega šoferja. Žena je vztrajala, da pojde v Metalko sama (za zdaj še ne vemo, ali je žena leva).
To so že bili časih, ko so v Partijo iskreno izjemoma stopali samo še največji zaslepljenci (morda so bili tako zelo levi?), večinoma so drli v njo tisti, ki so pričakovali konkretne koristi.
Tedaj so zime bile še prave (tudi na tak način se vidi, da je Partija res imela stvari v rokah, ne pa zdaj, ko lahko vsak dela kar hoče, še narava se zdaj malo šali z nami). Gospa je prišla v trgovino z krznenim plaščem in z lisico okrog vratu (ta bivša lisica je bila tako leva, da se je dala kar tako uloviti). Tudi usnjeni temno bordo usnjeni čevlji so jo krasili. Rokavice so bile usklajene s čevlji (rokavici pa sta bili leva in desna. Partija je bila tokrat radodarna ter je dovolila in levo in desno), bordo se ji je res podal. Kljub temu, da je bilo v prodajalni prijetni toplo in rokavic sploh ni snela, ko je začela z ogledom tega čuda, lopate. Morda se je tudi bala, da si umaže svoje nežne ročice. Prodajalec Miro jo je mirno pustil, da gospa, pardon, tovarišica uživa v nakupih. Kmalu je ugotovil, da nakupuje zelo strokovno. Končno si je snela rokavice in jih pospravila v (bordo) lično torbico. Lopate so imele različno dolga nasadila . Ona si je poskušala, ali ji dolžina lopate ustreza. Očitno bi ji morala segati točno do brade (tako se najbolje počiva, ko si zelo utrujen po napornem delu). Nato je frcnila s prstom po kovini. Zven je moral biti uglajen in prijeten (najbolj bi ji ustrezal B dur). Potem se je lotila še ostrine lopate. Pri tem je bila zelo previdna. Očitno je bilo, da se zelo boji, da je lopata preostra in bi se lahko porezala.
Tedaj so zime bile še prave (tudi na tak način se vidi, da je Partija res imela stvari v rokah, ne pa zdaj, ko lahko vsak dela kar hoče, še narava se zdaj malo šali z nami). Gospa je prišla v trgovino z krznenim plaščem in z lisico okrog vratu (ta bivša lisica je bila tako leva, da se je dala kar tako uloviti).
Miro in kolega, ki ga je poklical, nista več vzdržala. Morata tovarišico rešiti teh silnih muk.
“Dober dan, tovarišica, vidim, da se spoznate na lopate, a vam smem pomagati?”
“Hvala, sem si že izbrala.”
“Kakšno pa iščete?”
“Kakšno neki. Lopato pač. Vas res ne potrebujem. Zanesite mi ti dve lopati do blagajne! Pa hitro, moj čas je dragocen. Nimam jaz časa postopati po trgovini tako kot vi, ki tukaj čepite celih osem ur.”
“Pa vseeno. Potrebujete levo ali desno?”
“Kakšno pa iščete?”
“Kakšno neki. Lopato pač. Vas res ne potrebujem. Zanesite mi ti dve lopati do blagajne! Pa hitro, moj čas je dragocen. Nimam jaz časa postopati po trgovini tako kot vi, ki tukaj čepite celih osem ur.”
“Pa vseeno. Potrebujete levo ali desno?”
“Tega pa ne vem, grem moža vprašat.”
In je šla.
In kmalu prišla nazaj, potem, ko se je med vrati trgovine spomnila, da je mož na pomembnem partijskem sestanku.
“Saj je vseeno. Lopata je lopata, ” je nejeverno pojasnila.
Neutrudni trgovec Miro je bil še naprej prijazen in je rekel kolegu: “Veš kaj, potem pa ji dajva dve polavtomatski.”
Tovarišica je bila zelo zadovoljna: “Hvala tovariša. Kaj bi mi brez tovarišev prodajalcev.”
In je šla.
Drugo jutro, še pred jutranjo kavico, je direktor Metalke dobil pomemben klic.
Pet minut za tem je Miro dobil delavsko knjižico.
Pet minut za tem je Miro dobil delavsko knjižico.
Sredi dneva, kar je bilo nenavadno, je prišel domov. Od sedaj ne bo več kmet-delavec. Tudi otroških dodatkov, pomembnega dela dohodkov revežev, več ne bo.
In od zdaj naprej, prosim lepo, malo bolj previdno z levičarstvom. Včasih lahko škodi.
