Usedli sta se
pred mano.
Punca s temnimi, na eni strani krajšimi lasmi kot na drugi, brez ličil, s svetlo poltjo, vidno luknjico od nekoč nošenega pirsinga v nosu. To je bila punca z rdečo pleteno kapo z zavihanim robom in v črnem plašču brez zaključnega šiva. Surov rez.
Na njeni desni sedi rdečelasa ženska v temno zelenem elegantnem volnenem plašču s kovinsko ploščico na hrbtu z napisom “Liu Jo”.
Obe z ravnimi lasmi.
Govorili sta
le med sabo.
Ne preblizu,
ne predaleč.
Nisem razumela
o čem sta govorili.
Ne razumem dovolj
njunega jezika.
Iz zvočnikov je prihajal zvok mešanja različnih tonov, kar je ustvarjalo na trenutke melanholično, na trenutke energično, a sproščeno vzdušje in življenje je dosegalo višjo raven, pomen. Take umetnice, glasbenice, kot A Z A so redke.
Igranje s čustvi, za čustva.
Vsake toliko časa sta se pogledali. Rdečelasa je nekoliko pogosteje s privzdignjenim levim kotičkom ustnice in z nagnjenim pogledom* k temnolasi nakazovala užitek ob prodiranju zvokov v ušesa. Sprožilci občutkov ugodja, čustev in zaznave v možganih.
Po koncertu ju srečam na wcju.
Temnolasa me vpraša: “È occupato?”
Odgovorila sem ji: “Non parlo italiano, but I asume that means that is occupated, yes.”
Povprašala me je od kod prihajam in pogovor je stekel dalje. Kljub Isabellinemu pomankljivemu znanju angleščine in moji pomanjkljivi italijanščini, se je med nama začutila sproščenost, ugajanje. Povabila me je na pijačo v bližnji lokal. Pomislila sem: “prav, tako se bom vsaj lažje naučila italijansko”.
Kasneje sta povedali, da živita skupaj, sama sem omenila svojo stanovanjsko dilemo. Bolj kot problematika, je dilema, kaj je najboljša in najugodnejša odločitev. Zanimalo me je, ali skupaj živita zaradi manjših stroškov. Dozdevalo se mi je, da živita skupaj in ne zaradi tega – manjših stroškov. Neočitajoče, saj sem začutila, da lahko vrtam dalje in nadaljujem s vprašanji.
Radovedno vrtam, dokler ne izvem kaj pikantnega. Kaj, kar ne vedo vsi. Zakaj? Ker ne maram skrivnosti. Čemu skrivnosti, če smo lahko iskreni, odprti? Lahko sprejemamo en drugega če v sebi hranimo polno skrivnosti? Lahko sprejemamo sebe? S skrivanjem pred ostalimi, prilagajanjem, nerazkrivanjem.
Hrepenenje po potrditvi in sprejemanju.
Par sta.
V javnosti se nikoli ne primeta za roki.
Razen, če je LGBTIQ+ prijazno.
Zaničevanje
s strani staršev,
kletvice z žalitvami
s strani gospoda
v mestnem parku,
…
Tega sta bili deležni
ob ostalim videnemu
izkazovanju ljubezni,
dotiku, poljubu.
Neljubi dogodki,
sprožilci,
da (vedno več) skrivata.
In zame ni skrivnost.
Ne več.
Sedaj ni (več) skrivnost.
Posvečeno Isabelle in Federici.
*Isabelle je kratkolasa in Federica rdečelasa, starejša, nekoliko bolj konservativna. Isabelle je kupila karti in ona je tista, ki obožuje neskomercializirano glasbo. Federica je s svojimi pogledi želela pokazati, dokazati, da ji sede Isabellin okus. Mogoče Federica ne razume, koliko razume Isabelle, njene kretnje in govorjenje njenih oči.
***
Kratka zgodba je bila objavljena v tiskani izdaji Časopis November, številka 08, Društvo Ni Da Ni
