Fotografija: Mirjam Dular
Drago Jančar: Zakaj pisati: eseji in drugi zapisi, Slovenska matica, 2024.
2. del
O sodobnem gledališču, gluhih časih, popravljanju literature ter: pisati ali ne.
Sodobno gledališče
Ustavila se bom še ob eni vsebini, ki jo Jančar, pisatelj in dramatik, v esejistični zbirki naslovi morda najbolj neposredno kritično. “Vse pogosteje gledališke predstave niso več uprizoritve dram, komedij ali tragedij, vse pogosteje nam ne privoščijo več gledališke igre, gledalci se borijo z dojemanjem šibko med seboj povezanih odrskih fragmentov, kjer besedilo komaj še igra kakšno smiselno vlogo.”
Razumem, o čem govori. Gre še dalje. Pravi, da izginjanje literarnih besedil iz gledališča nadomešča vse pogostejša politična odrska (ali pa preprosta moralistična) agitacija, ki jo izvajajo igralci z mikrofoni v rokah.
Razumem, o čem govori. Gre še dalje. Pravi, da izginjanje literarnih besedil iz gledališča nadomešča vse pogostejša politična odrska (ali pa preprosta moralistična) agitacija, ki jo izvajajo igralci z mikrofoni v rokah.
Če se v “internetu” z njim nisem zelo strinjala in sem v “ogledalu” in “politiki” z njim vsaj nekoliko polemizirala, pa sva žal tu usklajena. Žal ne zaradi njega ali mene, ampak zaradi dejstva, da sem podobno, kot opaža on kot strokovnjak, primarni ustvarjalec gledališča – dramatik, opazila tudi sama, le laična konzumentka gledališke ponudbe. V kar znatnem številu let imam abonma v po enem od gledališč, od katerih nekako »pričakujem« največ, občasno pa se znajdem tudi na kakšnem drugem prizorišču dramske uprizoritve.
Navedeno v citatu v prejšnjem odstavku kjer besedilo komaj še igra kakšno smiselno vlogo, bi nadaljevala: igralci ga abotno izkričujejo, enkrat letajo po odru kot kure brez glave (to je metafora), drugič so tako očitno nezainteresirani, da tudi sama začnem gledati na uro. Vprašam se, zakaj si igralci dopuščajo spraviti se v funkcijo nekakšnih avš.
Soabonent mi pravi, da najbrž nimajo izbire, saj morajo igrati tisto in tako, kot pravi režiser. S tem se strinjam delno. Lahko bi mu to vsaj povedali, če je res problem samo v njem. Na primer kaj takšnega bi navrgli po vaji: Dragi režiser, tole pa ni več niti umetnost niti ogledalo družbe, vsaj ne takšen odsev, katerega svetloba želim biti. Bogve, morda pa si kdaj kdo od njih kaj podobnega misli, če že izreče ne.
Dokler nisem prebrala Jančarjevega mnenja, sem kdaj že pomislila, da sem se morda sama postarala, da so v gledaliških uprizoritvah momenti, ki jih ne razumem več. A zadeva ni nova, evolvirala se je desetletja. Ko je Pandur oblikoval famozno Šeherezado in druge predstave, sem bila študentsko mlada, odprta za vsakršno novotarijo. Priznam, tisto tedaj je bilo res avatgardno, bleščeči kostumi so bili vredni ogleda sami po sebi, a kljub mladostni apriorni naklonjenosti drugačnemu se spominjam, da sem se že tedaj spraševala, kaj je sporočilnost spektakla z relativno malo besedami (in nekaj kvakanja) v gledališču, kamor hodimo primarno zaradi besednih sporočil. Razen seveda, če gre za pantomimo – eno takšno, prvovrstno, imenitno zastavljeno in osupljivo odigrano predstavo sem imela nekoč priložnost videti v Bruggu v Belgiji.
Dokler nisem prebrala Jančarjevega mnenja, sem kdaj že pomislila, da sem se morda sama postarala, da so v gledaliških uprizoritvah momenti, ki jih ne razumem več. A zadeva ni nova, evolvirala se je desetletja
Nekaj časa nazaj sem zbrala ves svoj pogum in se po meni ne-všečni predstavi, sede v prvi vrsti, nisem pridružila črednemu ploskanju. Nazadnje je bilo to v začetku januarja. Ni lahko. Zgodili pa sta se vendarle tudi dve drobni pekulariteti. Nekje na dveh tretjinah predstave je eden od tekajočih-skakajočih-kričečih igralcev izrekel tale neverjeten medklic: “Pa kdo je to režiral?!”, po čemer sklepam, da je nekdo že moral aktivno izraziti svoje mnenje o predstavi.
Druga zanimivost pa je bila ta, da sem preko vključene “multimedijskosti” izvedela za prej nepoznani mi posnetek intervjuja s pomembno miselko (opomba: ž. spol samostalnika mislec). Navsezadnje lahko človek od prav vsake situacije odnese kanček dobrega ali koristnega.
Zaključujem, da je v povprečju večji del gledaliških predstav še vedno kvalitetnih, globoko sporočilnih, emocionalnih, tudi pretresljivih. Ko ne bo več tako, ne bom več kupila abonmaja. Na pamet, brez štetja, zgolj po vtisih zadnji let, bi rekla, da je onih prej opisanih morda do dvajset odstotkov, vsaka peta, šesta. Je to veliko ali malo? Ne vem. Čeprav se zavedam, kako varljiv je spomin, se mi vseeno zdi, da jih nekoč prej skorajda ni bilo. Bom pa pri naslednji takšni poskusila zbrati še več poguma in v trenutku, ko ne bom več imela upanja (v besede in gledališko sporočilnost), zapustila dvorano, časa ni na pretek, dramo bom raje prebrala v knjižni obliki. Vzpodbudo najdem pri Jančarju, ki sicer pravi, da ga prime, da bi zapustil dvorano vsakokrat, ko igralec prime mikrofon v roke. Na prej omenjeni predstavi je bilo oboje: mikrofon (če ni bil celo megafon, morala bi pozorneje opazovati!) in nesmisel. Sokrat naj bi vstal in zapustil Evripidovo gledališče že samo, če se ni strinjal z mnenji, izraženimi v besedilu (vir: K).
Gluhi časi
Ne, prav nič dobro ni, da spet razmišljamo o gluhih časih. Jančar metaforo, ki se nanaša primarno na neslišanost literature s strani politike in družbe, uporabi v dveh pasusih v naslovnem eseju zbirke, pod katerim je navedena letnica 2024.
Je pa, meni pač, simpatično, da sva besedno zvezo – povsem neodvisno – uporabila oba. Saj veste, tisti nenaden občutek “duhovne bližine” z nekom, ki ga ne poznate osebno, ga niste nikoli srečali in zato niti najmanj ne pričakujete ničesar zares “skupnega”.
Je pa, meni pač, simpatično, da sva besedno zvezo – povsem neodvisno – uporabila oba. Saj veste, tisti nenaden občutek “duhovne bližine” z nekom, ki ga ne poznate osebno, ga niste nikoli srečali in zato niti najmanj ne pričakujete ničesar zares “skupnega”.
Sama sem pesem z naslovom Gluhi časi (https://jalastovka.si/gluhi-casi/) napisala septembra 2021. Je ena od tistih, v kateri tudi po nekaj pretečenih letih ob ponovnem prebiranju ne spremenim niti besede.
Da več kot enemu posamezniku, naj si dovolim zapisati umetniku, torej subtilnejšemu delu populacije, pride na misel povsem enaka, obrabljena in nekoč že odložena sintagma za izražanje podobnih občutij na različen način (esej, pesem), je morda več kot naključje. Morda dejansko je (spet) tako. Bogve, koliko drugih pišočih je v teh letih prav tako lamentiralo o gluhih časih.
Popravljanje literature
Še ene teme, ki jo je izpostavil Jančar, bi se rada dotaknila, tudi zato, ker se nisem zavedala, da je problem že tako razraščen. Takoimenovani čistilci so ugotovili, piše Jančar, da se “izvir zla, nestrpnosti, vsakršnih predsodkov in diskriminacij skriva v jeziku”, zato želijo očistiti, spremeniti jezik. Navaja več primerov cenzur iz preteklosti ter presenetljivih, sodobnih, tudi “od najbolj liberalne strani”, npr. založbe Penguin Random House, ki si je privoščila čiščenje jezika pokojnih pisateljev, kot sta Roald Dahl in Agatha Christie. Jančar zapiše: “[…] svoboda izražanja avtorja ne odvezuje od moralne in etične, tudi politične odgovornosti za svoje pisanje.” Odgovornost za to, kar je avtor zapisal, je njegova. S tem se vsekakor strinjam(o). In le kako naj se brani mrtvi avtor? Živi se, denimo, lahko brani sam, a tudi pri prevodih v tuji jezik, ki ga ne pozna, zlepa ne bo mogel zanesljivo preveriti, če ga ni kdo “popravljal”. Jančar omeni nekaj svojih primerov iz preteklosti, kjer pa je vseeno imel srečo, da so ga predhodno vprašali in je lahko rekel ne.
Fotografija: Mirjam Dular
Ne le avtorji, tudi bralci se s popravljanjem literature ne strinjamo, a najbrž bomo bolj redko knjigo, ki smo jo nekoč že prebrali, ponovno brali čez desetletja v posodobljeni verziji in morebitno čiščenje opazili. Izpostavljena problematika nikakor ni ne enostavna ne enoznančna. Tisti, ki lahko še največ prispevajo k ne-popravljanju literature, so uredniki. Upajmo, da se bodo prevajalci zmogli upreti, če bodo nanje s tovrstnim popravljanjem pritiskali uredniki.
Tisti, ki lahko še največ prispevajo k ne-popravljanju literature, so uredniki.
Kot dopuščamo ljudem, da so, kakršni želijo biti, dokler ne pride do trkov z mejami svobode drugega, naj tudi knjige ostanejo take, kot so jih avtorji narodili. Če pa nam originalna dela po pretečenih letih in spremenjenih vrednotah ne ustrezajo več, imamo vso možnost, da jih ali ne beremo ali pa jih morda – poustvarimo. Ob tem originale pustimo pri miru, le povejmo, da smo si jih izposodili.
Primer ljubkega, mestoma kolosalno zabavnega tovrstnega pisanja je knjiga zgodb Dva tisoč let in dva dneva, ki jo je leta 2023 napisal Mihael Sok (vir: J), ko je ugotovil, da so tradicionalne pravljice, pa čeprav spoštovanja vredna kulturna dediščina, preveč krute, da bi jih dandanes brali otrokom.
Vseeno pa imam še eno poanto, ki prav tako sodi k vprašanju morebitnega popravljanja literature. Že kar nekaj let je od tedaj, ko smo osnovnošolskemu otroku, ki je knjige »požiral«, kot smo včasih radi opisali intenzivne bralce, še posebej mlajše, iz nekega razloga predlagali v branje eno od znanih del Josipa Jurčiča. Niti nekaj strani ni bil pripravljen zares prebrati, ker jezika preprosto ni v celoti razumel. Kaj bomo storili s pomembno slovensko literaturo, tudi dela Ivana Tavčarja in Franceta Bevka so že blizu temu, kjer je jezik postal za večino živečih ljudi prearhaičen, da bi bil še razumljiv brez preverbe pomena vsaj nekaterih besed, ki se ne uporabljajo več?
Škoda je, da jih ne bi več brali. Morda bi jih (strojno) prevedli v sodobno slovenščino, vendar ob skrbnem nadzoru, da bo prevod le prevod in ne tudi menjanje tedanjih pogledov na svet s sodobnimi.
Pisati ali ne?
Tisto, kar razlikuje literarno pisanje od neliterarnega, je slogovna, jezikovna in estetska moč. Na podlagi estetske moči, pravi Jančar, lahko “takoj prepoznamo veliko razliko med nekaterimi današnjimi simplificiranimi koncepcijami literature”.
Razlogov za pisanje je toliko, kot je posameznikov, ki pišejo in so med seboj človeško različni. Morda čutimo, da je to veščina, za katero imamo dar, ali pa so nas tako nemara prepričale osnovnošolske učiteljice slovenskega jezika, ko smo po njihovi izbiri, ne upoštevaje naše preference glede izpostavljanja, morali pred celim razredom glasno prebirati svoje petkaste šolske spise, za katere smo morda že v rani mladosti celo prejeli kakšno nagrado.
Fotografija: Mirjam Dular
Nekomu je pisanje osebna psihoterapija – hitro guglanje nam postreže s celo vrsto zadetkov na to temo, od monografij in diplomskih nalog, do priporočil in vabil različnih organizacij in organizatorjev kreativnega pisanja. Našteto je v slovenskem prostoru v zadnjih desetletjih gotovo pripomoglo k bistvenemu povečanju števila pišočih, kot tudi števila izdanih knjig, od katerih bi Jančar nekatere (sklicujoč se na svojega francoskega založnika), označil za “literaturo kot opazovanje in občudovanje lastnega popka”. Spet drugi je morda na delovnem mestu soočen z nalogami, ki zahtevajo pisno izražanje, tako razvije spretnosti zlaganja besed v ciljana sporočila, dokler morda ne pomisli, da bi bil sposoben napisati tudi povsem drugačno, svoje, izvirno besedilo. Tretji je po študiju jezikov postal prevajalec, ki si po enajstem prevedenem romanu reče: Ah, nekaj takšnega bi pa znal napisati tudi sam! In tako dalje.
Kdor po takšnem ali drugačnem, navzven bolj ali manj uspešnem pisanju sam sebi iskreno zastavi vprašanje “Ali lahko živim, ne da bi pisal?”, in si v hipu odgovori “Ne!”, ta najbrž bo pisal še naprej. Tisti pa, ki zna pisati tako, da se bralec lahko identificira z njegovimi junaki ter njihovimi peripetijami in na koncu prebranega dahne: “Še!”, je najbrž tudi – ali tržno ali pa vsaj “družbeno” – upravičen do možnosti pisanja. Saj bo ohranil skromnost in se še marsikdaj v prihodnje samopoizprašal: Je prav, da pišem? Je to, kar sem napisal, res “dobro”? Imam (še) povedati kaj novega?
Kdor po takšnem ali drugačnem, navzven bolj ali manj uspešnem pisanju sam sebi iskreno zastavi vprašanje “Ali lahko živim, ne da bi pisal?”, in si v hipu odgovori “Ne!”, ta najbrž bo pisal še naprej.
Tudi priznane pisatelje spremlja večni kanček dvoma. Ivo Andrić, baje vedno v zadregi, ko je moral odgovarjati na novinarska vprašanja – dejal naj bi, da ni vprašanja, ki ga novinarji ne bi zastavili znamenitemu pisatelju – je izjavil: “Sprašujem se, ali sploh obstaja pisatelj, ki zares ve, zakaj piše in kateri motivi ga ženejo k pisanju.”
Uporabljeni viri:
(A) E. Babačić, Dnevnik čuvaja, Založba Litera, Maribor, 2024.
(B) Vir: prevod besed Alfreda Nobla, https://en.wikipedia.org/wiki/Nobel_Prize_in_Literature in https://sl.wikipedia.org/wiki/Nobelova_nagrada_za_knji%C5%BEevnost.
(C) Viri: https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/natasa-pirc-musar-na-fks-ju-frankfurtski-sejem-je-dokaz-za-to-da-smo-civilizacija/685134, https://www.youtube.com/live/FlzJj0K_AWI?t=5730s.
(D) Vir: https://foreignpolicy.com/2024/04/08/nicaragua-germany-icj-hearing-israel-gaza-genocide/.
(E) https://sl.wikipedia.org/wiki/Honoré_de_Balzac in https://en.wikipedia.org/wiki/Honor%C3%A9_de_Balzac.
(F) Guy de Maupassant, Njeno življenje, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1987.
(G) Michael Martens, V požaru svetov, LUD Literatura, Ljubljana, 2023.
(H) https://diem25.org/en/.
(I) https://www.britannica.com/art/German-literature.
(J) Mihael Sok, Dva tisoč let in dva dneva, tisk Primus, Ljubljana, 2023.
(K) Diogen Laertski, Življenja in misli znamenitih filozofov, Beletrina, Ljubljana, 2015, str. 140.
(L) Po https://bloggingwizard.com/twitter-statistics/ je na Twitterju dobrih 90 % vsebin prispevalo le 10 % uporabnikov. Na X se bo to zaradi usmerjenega delovanja lastnika in povezanega kapitala ter političnih interesov najverjetneje samo še bolj zožilo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
