Fotografija: Mirjam Dular
Drago Jančar: Zakaj pisati: eseji in drugi zapisi, Slovenska matica, 2024.
1. del
O literaturi kot ogledalu sveta, literaturi in politiki ter literaturi in internetu.
“Vrednost njegovega pisanja določa pisateljev slog.” Kako preprosto in razumljivo, obenem celovito in neizprosno. Tako Drago Jančar v lani izšli esejistični zbirki z naslovom Zakaj pisati (Slovenska matica, Ljubljana, 2024) povzame razpravo Jeana Paula Sartra. Z njim se strinja, a trditev obrazloži ter utemelji po svoje in v isti potezi (digitalnega) peresa podčrta, da je enako pomembna zgodba: takšna, ki jo bralec lahko podoživi in ki naslavlja vprašanja etike in človekove eksistence.
Jančarjeva knjiga ni najlahkotnejši bralski sprehod. Na številnih mestih nas zaustavi in vzpodbudi k premisleku. Opravila jih bom pravljičnih sedem, pa bi jih zlahka bilo več.
Jančarjeva knjiga ni najlahkotnejši bralski sprehod. Na številnih mestih nas zaustavi in vzpodbudi k premisleku. Opravila jih bom pravljičnih sedem, pa bi jih zlahka bilo več.
Literatura kot ogledalo sveta
Jančar izpostavi romane devetnajstega in dvajsetega stoletja, ki so se praviloma preko svojih zgodb nanašali na aktualne družbene probleme. Sprašuje se, če lahko danes sodobna literatura še zavzame podobno pomemben položaj. Sam o tem dvomi.
Fotografija: Mirjam Dular
Literatura preteklih stoletij, ki jo imamo za klasično, tudi še tista iz začetka dvajsetega stoletja, je predvsem angleška in ameriška, torej pisana v angleškem jeziku. Velika Britanija je tedaj še imela v rokah znaten del sveta, Zružene države Amerike pa so v začetku dvajsetega stoletja vsečez zacvetele. Literature vseh drugih narodov, razen francoske na prvem mestu, pa ruske, morda še nemške, italijanske in španske, so bile manj vidne, kar pa ne pomeni, da drugi niso napisali dobrih romanov, a visoka literatura se je začela zares internacionalizirati šele z Nobelovo nagrado. Tudi teh je od do sedaj podeljenih 119 šlo štirideset odstotkov angleškim in francoskim piscem, skupaj z literati drugih narodov, omenjenih v prejšnjem stavku, pa so jih pobrali več kot polovico, medtem ko je na svetu trenutno skoraj dvesto držav. Res je, države so zelo različnih velikosti. A če pogledamo sedanji delež naravnih angleških in francoskih govorcev, približno šest odstotkov, ga delež prejetih Nobelovih nagrad bogato presega.
Literatura preteklih stoletij, ki jo imamo za klasično, tudi še tista iz začetka dvajsetega stoletja, je predvsem angleška in ameriška, torej pisana v angleškem jeziku.
Najmanj do začetka dvajsetega stoletja so pisali predvsem predstavniki bogatejših slojev, v veliki meri njihovi sinovi, počasi so se jim pridruževali meščani in piske. Literarni junaki so bili iz sveta, ki so ga avtorji poznali in o tem, manjšinskem, priviligiranem svetu večinsko poroča literatura tistih časov. Spomnimo se kot primer izjemno občutljivo spisanega de Maupassantovega romana Njeno življenje (vir: F) iz druge polovice devetnajstega stoletja. Glavna junakinja Jeanne je edina hči premožne družine, spremljamo jo od zaključnega samostanskega šolanja, po katerem je polna pričakovanj glede odraslega življenja in fantazij o bodočem idealnem možu ter ljubezni, ki jo bo osmislila, preko velikih razočaranj – po vrsti glede vseh njenih najbližjih – do njene osamljene smrti. Gre za družino, ki ima v lasti graščine, zemljišča ter – služinčad. Pisatelj je mojstrsko predstavil Jeannino življenje, njeno čustvovanje in notranji monolog, predvsem v delu novega, zelo drugačnega bivanja njenega sina v Parizu pa se kažejo tudi obrisi spreminjajoče se družbe. A to je v prvi vrsti še vedno roman plemstva, nekajodstotnega deleža tedanjega prebivalstva Francije. Jeannini služkinji se ne dogaja nič manjša življenjska drama, za razliko od pretežno brezdelne Jeanne pa mora še od jutra do mraka garati za mizerno plačilo. A ker gre za revno dekle brez prave družbene vrednosti, je v romanu tako tudi obravnavana, čeprav na koncu pisatelj odločno izpostavi njeno (odpuščajočo in želeno univerzalno) človečnost.
Fotografija: Mirjam Dular
Realist Honoré de Balzac (vir: E) je začel kot pisatelj banalnih romanov ter se, ko se s pisanjem nikakor ni mogel preživeti, potem ko mu je oče odtegnil denarno podporo, ukvarjal tudi z novinarstvom in založništvom, na nek način je bil prototip dela sedanjih pisateljev. Če je v ciklu Človeška komedija uspel slikovito in zgodovinsko pomembno predstaviti celotno francosko družbo svojega časa, pa njegov položaj pisatelja v družbi nikakor ni bil takšen, kot bi si ga spričo opravljenega dela “zaslužil”. Po bankrotu založniškega posla si je izposodil denar, da je lahko še naprej pisal in pisal je enormno mnogo, da je lahko odplačeval kredit. Kljub baronici, v katero se je zaljubil in se z njo tik pred svojo smrtjo le uspel poročiti, je umrl reven.
Realist Honoré de Balzac (vir: E) je začel kot pisatelj banalnih romanov ter se, ko se s pisanjem nikakor ni mogel preživeti, potem ko mu je oče odtegnil denarno podporo, ukvarjal tudi z novinarstvom in založništvom, na nek način je bil prototip dela sedanjih pisateljev.
Fotografija: Mirjam Dular
Z dvajsetim stoletjem se je prostor pisanja počasi sprostil in razširil, “demokratiziral”. Vedno več pisateljev je prihajalo tudi iz manj premožnih okolij. Res pa je, da so mnogi, kot pred njimi Balzac, začeli ali pa si vzporedno služili kruh kot novinarji, v prvi polovici in še sredi stoletja so se često uveljavljali kot vojni poročevalci. Eden najslavnejših med slednjimi je bil Ernest Hemingway, ki se je zadrževal (in zaljubljal) tudi pri nas na Soški fronti, ta je postala eden od pomembnih virov snovi za njegovo družbeno odmevno pisanje.
Z dvajsetim stoletjem se je prostor pisanja počasi sprostil in razširil, “demokratiziral”. Vedno več pisateljev je prihajalo tudi iz manj premožnih okolij. Res pa je, da so mnogi, kot pred njimi Balzac, začeli ali pa si vzporedno služili kruh kot novinarji, v prvi polovici in še sredi stoletja so se često uveljavljali kot vojni poročevalci.
Moj odgovor na vprašanje, če se sodobna literatura odziva na družbene probleme in če je v tem smislu pomembna, je: da. Danes pisanje (in branje) leposlovja nikakor ni več omejeno na (naj)bogatejše sloje družbe, za branje velja kvečjemu obratno. Junaki tistih današnjih romanov in kratkih zgodb, ki se dogajajo v sedanjem času, so bolj raznoliki in raznovrstni, kot so bili kdajkoli prej, zaradi povečane senzibilitete pa so kot (družbeni) problemi izpostavljene tudi teme, ki zaradi svoje “banalnosti” (v najširšem pomenu besede) ali pa delikatnosti v preteklosti ne bi bile predmet leposlovnega dela. In morda mora tudi danes marsikdo od pišočih, še posebej, če poskuša imeti pisanje za svoj edini vir preživetja, najprej spisati večje število banaln(ejš)ih romanov, preden mu končno uspe, ali pa utegne, napisati mojstrovino. (Novih) knjig je sicer v vsakem novem časovnem intervalu več kot v primerljivem kdajkoli prej, zato je izbor tistega, čemur Jančar pravi umetniška literatura, gotovo napornejši ali pa vsaj dolgotrajnejši, kot je bil nekoč, še posebej, če se zares presoja po slogovni moči in po vsebini vsakega posameznega dela, za kar ga je potrebno prebrati, ne pa morda zgolj po imenu avtorja ali založbe. A take knjige gotovo so, tako kot so bile v preteklosti, v to nas uverjajo tako izkušnje kot statistika – njihova posplošitev. Morajo biti.
Literatura in politika
Jančar zelo jasno razmeji (družbeno-politično) angažiranost od (politične) agitacije. Družbeno-politična angažiranost je zaželena, a če jo pisatelj izraža pisno, meni, potem naj to počne v eseju ali članku, torej v obliki, kjer bo prepoznavna, in naj je ne kamuflira v leposlovna dela. Agitacija pa je tisti del, od katerega bi se moral pisatelj distancirati, čeprav vemo, da so se pisatelji (in drugi misleci) v zgodovini dostikrat “prodali” sistemu. Taki ekstremni, dobesedni primeri lahko služijo kot učni slabi zgledi. Kaj pa vsakodnevna politika in politika na področju literature?
Jančar zelo jasno razmeji (družbeno-politično) angažiranost od (politične) agitacije.
Fotografija: Mirjam Dular
Ali je literatura danes sploh lahko v celoti neodvisna od politike? Je kdajkoli bila? Mar ni tudi v literaturi in v nje merjenju polno politike in “politike”?
Ali je literatura danes sploh lahko v celoti neodvisna od politike? Je kdajkoli bila? Mar ni tudi v literaturi in v nje merjenju polno politike in “politike”?
Nobelova nagrada za literaturo naj bi bila vsako leto podeljena tistemu, ki je na svetu “na področju književnosti ustvaril najbolj izstopajoče delo v idealni smeri” (vir: B). Pa vendar tekom časa – zapisniki zasedanja vsakokratne komisije so petdeset let tajni – tudi nobelovska “kuhinja” postane javna. Spomnimo se na primer Iva Andrića, doslej edinega prejemnika nagrade iz najbolj našega dela Evrope; Petra Handkeja tu izpustimo, saj piše v nemščini.
Sama sem Andrića pred nekaj leti ponovno odkrila. Najprej sem prebrala njegova najbolj znana dela, ki se bržčas nahajajo v vsaki naši domači knjižnici, nato pa sem preko Bolhe prišla do celotnih Zbranih del iz leta 1976. Resnično dobro je pisal in ne morem, da ne bi tega izpostavila ponovno. A za dobitek Nobelove nagrade je potrebno še kaj več kot “samo” dobro pisati. Z literati in različnimi vplivneži se je Andrić ciljano družil tudi tedaj, ko je bil v času Hitlerjeve vlade ambasador Kraljevine Jugoslavije v Berlinu, pravzaprav pa je to počel v času celotne svoje uradniške kariere. Imel je povezave na ustreznih mestih v Beogradu in Stokholmu, s svojo prevajalko v švedščino je bil v stalnih stikih, sama naj bi se poimenovala kot njegova “ambasadorka”, ki mu je urejala vplivna srečanja.
Prva kandidatura s strani jugoslovanskega društva pisateljev je bila podana leta 1958 za delitev nagrade med Andrićem in Krležo. Do leta 1961, ko jo je Andrić prejel, je Krleža izpadel iz igre. Pri vseh utemljitvah, ki prepoznavajo slog, sporočilnost in vsakovrstno odličnost, izjemnost Andrićeve pisave, je v drugi polovici dvajsetega stoletja izpostavljen tudi geografski vidik, torej (politična) “pravičnost”, da nagrada enkrat vendarle pride v vsak del sveta. Dotlej je ni prejel še nihče z Balkana, kasneje pa tudi ne. Avtor novejšega Andrićevega življenjepisa (vir: G) je eno od poglavij pomenljivo naslovil s “Kaj so delali Jugoslovani, medtem ko je njihov klasik pisal”. Andrića je opisal kot človeka za vse režime, ki je vsakokrat znal poskrbeti zase in si, med drugim, urediti takšne službe, da se je ob njih lahko v miru posvečal pisateljevanju. Celo njegova narodnostna pripadnost je bila prilagodljiva. Njegovi starši so bili bosanski Hrvatje, a tekom let se je Andrić sam od sebe razglasil za Srba. Edina jugoslovanska Nobelova nagrada za literaturo je tako – srbska.
Andrića je opisal kot človeka za vse režime, ki je vsakokrat znal poskrbeti zase in si, med drugim, urediti takšne službe, da se je ob njih lahko v miru posvečal pisateljevanju.
Nemški pisatelj Günter Grass je Nobelovo nagrado prejel šele leta 1999, pri 84. letih, čeprav bi jo po menju mnogih (vir: I) glede na njegov opus in literarane dosežke moral dobiti že zdavnaj prej. Pa je ni, domnevno zaradi njegovih močnih, naprednih, kritičnih in protizahodnih stališč.
V Andrićevem letu 1961 se odbor za podelitev nagrad ponovno, kot že kakšno leto prej, iz previdnosti, da petinosemdesetletni pesnik do podelitve ne bi slučajno umrl, ni odločil za glavnega Andrićevega konkurenta, pesnika Roberta Frosta. Ta je nato umrl šele leta 1963 pri 88 letih.
Fotografija: Mirjam Dular
Politika je približno ekonomija in ekonomija je – denar, vse pomembnejši je tisti del prihodka, ki se imenuje dobiček. Še se spomnimo škandala, ki ga je s svojim govorom na Frankfurtskem sejmu leta 2023 povzročil Slavoj Žižek (vir: C), ki je, med drugim, obsodil tudi preložitev podelitve nagrade palestinski pisateljici Adanii Šibli. Delno izžvižganje Žižkovega govora v sicer politično korektni Nemčiji lažje razumemo, če vemo, da je lani aprila Nikaragva pozvala Meddržavno sodišče (vir: D), naj Nemčiji naloži prepoved (dobičkonosnega) izvoza orožja v Izrael, saj ne more biti dvoma, da se Nemčija zaveda “vsaj resne nevarnosti genocida v Gazi”. Do prepovedi ni prišlo.
Je internet res »killer« literature? In o demokraciji
Jančar pravi, da so digitalne tehnologije in internet kot osnovno gibalo marginalizirali literaturo. Zaradi socialnih omrežij, ki omogočajo, da so bralci “v času, ko vsakdo misli, da vse ve, in to tudi zapiše, pa če je še tako butasto”, oglušeli. Smisel in pomen literature se zato postavlja povsem na novo.
Jančar internet in medijsko svobodo družbenih omrežij poveže z demokracijo na svoj način. “Človek, ki je napisal deset knjig, ima v tej informacijski džungli enako težo kot nekdo, ki deset knjig niti prebral ni.” Če je za televizijo še bilo upanje, da bo postala instrument za širjenje znanja in tudi umetnosti, nadaljuje, je bilo treba ob nastopu interneta to misel dokončno opustiti.
Jančar internet in medijsko svobodo družbenih omrežij poveže z demokracijo na svoj način. “Človek, ki je napisal deset knjig, ima v tej informacijski džungli enako težo kot nekdo, ki deset knjig niti prebral ni.”
Takšno razmišljanje se mi zdi podobno, kot če bi se pritoževali nad odkritjem jedrskih reakcij, ker so bile nato zlorabljene za atomsko orožje. Pa niti znanstveno odkritje niti odkritelji niso krivi za žrtve odvrženih atomskih bomb ali za druge zlorabe atomske energije na eni strani, na drugi bi se dalo jedrsko energijo izkoristiti tudi samo v dobre, koristne namene. A za to bi odločevalci poleg tehnologije in moči namesto pohlepa morali imeti modrost in srce.
Kot predstavnica generacije iz časov precej preden je “pametni” telefon postal enako nujen del človekove oprave, kot je prej bila in je še vedno denarnica z nekaj denarja (zdaj bančno kartico) in osebnim dokumentom, sem bila vseeno rojena dovolj pozno, da sta mi tako pametni telefon kot še posebej internet že tako dolgo sestavni del življenja, da ju jemljem kot nekaj samoumevnega.
Da, novice, do katerih lahko pridem preko interneta, so mi v precejšnji meri nadomestile časopise, televizije v klasičnem pomenu besede pa že zelo dolgo ne gledam, kolikor sem jo sploh kdaj. Interneta, enako kot televizije, nisem nikoli jemala kot nadomestek ali konkurenco (leposlovnim) knjigam. Razprav, ki se odpirajo ob vsaki spletni objavi, če je le komentiranje dovoljeno, tudi ne vidim kot posebej resen vir bodisi znanja bodisi inspiracije, tudi branja ne. To je bolj čvek, klepet ob kavi, no, celo bolj za šankom, nekoč ob vodnjaku ali na mestni tržnici; opravljanje.
Preden so družbena omrežja uvedla – upravičeno in potrebno – cenzuro sovražnega govora, se spomnim zapisa, da tisti, ki, najpogosteje pod psevdonimi, blatijo in udrihajo vsepočez, pri nas se večina takih “razprav” ne glede na izhodiščno vsebino konča s črnimi in rdečimi, predstavljajo relativno majhen odstotek vseh uporabnikov, in da se na različnih spletnih mestih pogosto ponavljajo eni in isti posamezniki. Tudi na Twitterju je dobrih devetdeset odstotkov vsebin prispevalo le deset odstotkov uporabnikov (vir L), na X se bo to zaradi usmerjenega delovanja lastnika in povezanega kapitala ter političnih interesov najverjetneje samo še bolj zožilo. Ali, kot se Esadu Babačiću pronicljivo zapiše v dnevno-čuvajskih paberkovanjih (vir: A), “večina debat na družbenih omrežjih ne pripelje nikamor”. Zato se z njimi ni kaj dosti obremenjevati, razen kolikor smetijo digitalno okolje in trošijo strežniški prostor.
Ali, kot se Esadu Babačiću pronicljivo zapiše v dnevno-čuvajskih paberkovanjih (vir: A), “večina debat na družbenih omrežjih ne pripelje nikamor”. Zato se z njimi ni kaj dosti obremenjevati, razen kolikor smetijo digitalno okolje in trošijo strežniški prostor.
Fotografija: Mirjam Dular
Mislim, da resnična nevarnost družbenih omrežij za družbo ni v tem, da kradejo čas potencialnim bralcem leposlovja, ampak je to sredstvo, moč, ki jo internet omogoča z učinkovito obdelavo podatkov, s hitrim (ciljanim, psihološko podkrepljenim, namernim) širjenjem (dez)informacij ter z ogromnim dosegom, torej številom ljudi, ki bodo te informacije potencialno konzumirali. Te moči pa v resnici nimajo in ne morejo izkoriščati navadni, manj izobraženi, ne-premožni ljudje (ki morda niso prebrali niti ene knjige), od katerih pa se ima z družbenimi omrežji končno vsak možnost oglasiti v nekem Speaker’s Corner-ju in tam tudi ostane, pretežno neopažen. Zares jo izkorišča organizirani, profesionalni pogon (bogatih) posameznikov, ki želi pridobiti še več bogastva, vpliva in (politične) moči. Če so nekoč prej to počeli s plakati, oglasi in drugimi “fizičnimi” orodji, je sedaj propaganda skoncentrirana nad podstatjo internetne tehnologije.
Prvič v zgodovini je mogoče dobiti volitve brez tradicionalnih medijev – tam naj bi še delovali profesionalni, neodvisni novinarji – in to je tisto, kar je resnično zaskrbljujoče. Dvajsetega januarja 2025 so lastniki ali predstavniki najbolj znanih tehnoloških “velikanov” in družbenih omrežij svojemu novemu grotesknemu, a nevarnemu kralju obljubili zvestobo – za še več moči in denarja. K obojemu bo prispevala tudi ukinitev preverjanja resničnosti vsebine objav, oziroma sprememba parametrov prej omenjene cenzure, kar bo še bolj odprlo poti za manipuliranje z informacijami, za nepluralnost in tudi za ustrahovanje nas, navadnih ljudi – ne glede na to, koliko smo izobraženi in koliko knjig smo napisali (ali prebrali). V tem je dejanska in velika grožnja demokratičnim procesom in svetu, ki smo ga v Evropi in nekaterih drugih delih, tudi v ZDA, gradili zadnja desetletja in v katerem se spoštuje človeka kot takega. (Leposlovne) knjige pa že dolgo bere manj kot petdeset odstotkov ljudi; s knjigami se volitev ne da dobiti.
Prvič v zgodovini je mogoče dobiti volitve brez tradicionalnih medijev – tam naj bi še delovali profesionalni, neodvisni novinarji – in to je tisto, kar je resnično zaskrbljujoče.
Fotografija: Mirjam Dular
Čas od tedaj, ko sem zastavila to pisanje, do dneva, ko ga sklepam, se komaj šteje v mesecih. Kako strašno daleč se je – v mislih imam spreminjanje pravil s strani trenutnega ameriškega predsednika – tako v kratkem uresničila bojazen, ki sem jo poskušala opisati v prejšnjem odstavku!
Pretnja interneta (in družbenih omrežij) ni v manjšanju števila bralcev knjig, ampak je tisto, nad čemer tudi Jančar upravičeno vihti ost (peresa), skorajšnja, če ne že sedanja družbena ureditev, to, čemur Janis Varufakis pravi tehnofevdalizem (vir H), in za kar je bila izrabljena tudi tehnologija interneta.
Se nadaljuje …
Uporabljeni viri:
(A) E. Babačić, Dnevnik čuvaja, Založba Litera, Maribor, 2024.
(B) Vir: prevod besed Alfreda Nobla, https://en.wikipedia.org/wiki/Nobel_Prize_in_Literature in https://sl.wikipedia.org/wiki/Nobelova_nagrada_za_knji%C5%BEevnost.
(C) Viri: https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/natasa-pirc-musar-na-fks-ju-frankfurtski-sejem-je-dokaz-za-to-da-smo-civilizacija/685134, https://www.youtube.com/live/FlzJj0K_AWI?t=5730s.
(D) Vir: https://foreignpolicy.com/2024/04/08/nicaragua-germany-icj-hearing-israel-gaza-genocide/.
(E) https://sl.wikipedia.org/wiki/Honoré_de_Balzac in https://en.wikipedia.org/wiki/Honor%C3%A9_de_Balzac.
(F) Guy de Maupassant, Njeno življenje, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1987.
(G) Michael Martens, V požaru svetov, LUD Literatura, Ljubljana, 2023.
(H) https://diem25.org/en/.
(I) https://www.britannica.com/art/German-literature.
(J) Mihael Sok, Dva tisoč let in dva dneva, tisk Primus, Ljubljana, 2023.
(K) Diogen Laertski, Življenja in misli znamenitih filozofov, Beletrina, Ljubljana, 2015, str. 140.
(L) Po https://bloggingwizard.com/twitter-statistics/ je na Twitterju dobrih 90 % vsebin prispevalo le 10 % uporabnikov. Na X se bo to zaradi usmerjenega delovanja lastnika in povezanega kapitala ter političnih interesov najverjetneje samo še bolj zožilo.
