Fotografija: Pexels – DSD
Medtem ko sem se pretegovala v postelji, se je zunaj že naredil dan. Oblaki so hiteli eden mimo drugega. Veter jih je neusmiljeno preganjal in lomil zaporedje.
Nekako potegnilo me je ven, na odprto. Skočila sem iz postelje, se na hitro osvežila, pojedla zajtrk in oblekla udobno trenirko. Stekla sem po stopnicah. Vleklo me je na travnik. Narava je razprla krila kot ptica v letu in oddajala čudovite barve ter vonjave. Vedno znova sem uživala v prebujanju tega čudeža, ki mu pravimo narava. Zima me je od nekdaj malce strašila, zadnje čase pa najdem radost tudi ob njej. Predvsem pa smisel tega, da si odpočije in da tudi sama črpam modrost iz tega. Vsaj poskušam.
Narava je razprla krila kot ptica v letu in oddajala čudovite barve ter vonjave.
Skozi naselje sem se hitro prebila, ko se je pred mano odprl nov svet. Mogočni travnik, še nepokošen. Tisoče cvetov se je zibalo na vse strani. Potka je vodila povsem ob nemirni reki, ki je močno udarjala ob prepreke. Zlivala se je preko in vedno znova našla pot. Ob šumenju vode me je potegnilo na stran poti. Oddaljila sem se od začrtane poti in se pomikala med drevjem, ki se je bohotilo ob reki. Stopila sem na breg in odkrila spet drug svet. Svežina, zvok vode, ki je hitela mimo, razposajeno oglašanje ptic v drevju. Za hip sem sedla na korenino in se objela okoli kolen. Le zakaj se večkrat ne ustavim ob tej čudoviti sliki, sem se spraševala. Zaprla sem oči in samo poslušala. Voda. Ptice. Nič. Bilo je tako prijetno. Domače. Bila sem sredi divjine, pa nisem prav nič pogrešala ničesar. Samo bila sem. Precej dolgo sem tako sedela in plavala med oblaki. Telo se je popolnoma sprostilo in me že vnaprej rotilo, da tovrstne pobege spravim v življenje malce večkrat. Sem obljubila, da se bom potrudila.
Ko sem končno odprla oči, sem zagledala čudovit prizor. Na drugem bregu reke se je bohotil velik labod. Toliko že poznam lokalne ptice, da sem takoj vedela, da je samček. Ponosno je sedel v gnezdu in si urejal perje. Prav videlo se je, kako je zadovoljen. Veličasten in močan. Pomislila sem, kje je samica. Vedela sem, da prav daleč ne bi smela biti. Potuhnila sem se, da ne bi preveč vdrla v njuno intimo.
Prav videlo se je, kako je zadovoljen. Veličasten in močan. Pomislila sem, kje je samica.
Pozorno sem opazovala bližnjo okolico. Čez čas sem jo opazila. Ne ravno daleč od gnezda se je šopirila in perje je letelo naokoli kot listje v vetru. Prelepa. Sproščeno, v zavedanju, da samec varuje gnezdo, se je prepustila lepotičenju. Balzam za oči. Začutila sem veliko hvaležnost ob prizorih, ki sem jim bila priča. Da mi je dano. Ponovno en lep sprehod. Veliko srečo imam, da je v bližini mojega doma toliko narave in živali. Na drugem koncu naselja obiskujem konje. Ob prigovarjanju strižejo z ušesi in zavzeto poslušajo. Od njih srkam energijo vedno znova.
Malo sem še posedela ob reki, nato sem se previdno umaknila s brega na travnik. Za ta dan sem imela dovolj užitka v naravi. Počasi sem se odpravila nazaj proti domu. Namenila sem se vrniti po drugi poti, mimo otroških igrišč. Vršalo je od otrok vseh starosti. Brcali so nogomet, se igrali v peskovniku, metali žogo na koš. Mamice so previjale svoje najmlajše v vozičkih. Starejša populacija se je ukvarjala z balinanjem. Celo zunanji fitnes je bil zaseden. Lepo je bilo opazovati sproščenost in radost v zraku. Bila sem napolnjena z vsemi vtisi tega pohajkovanja.
