Generatorji zgodb: pogovor o romanu Metke Sušec – Ni me več strah (Hirondelle, 2024).
“Metka Sušec je napisala lep roman s pomenljivim naslovom Ni me več strah (Hirondelle 2024). Česa se ne boji več? Njena glavna junakinja Sara je polnokrvna gospa v zrelih letih, že dovolj obrušena oseba in, žal, tudi toliko ranjena, da ji ni treba nikomur polagati računov. Ne boji se življenja in gotovo ne človeške pritlehnosti. Drugače, življenje ima rada, vtis je, da se ima rada. Avtorica piše nežno, tenkočutno in natančno. Njen jezik je podroben, toda ne vsakdanje drobnjakarski. Lahko bi rekli, da je njeno pisanje kot filigransko tkanje: najsi gre za opise krasne narave, sploh ob Mediteranu in zlasti svetlobe, ali pa za orise ljudi, ki prihajajo naproti njeni glavni junakinji.” (Mimi Podkrižnik Tukarić)
Arhiv avtorja: Gabriela Babnik Ouattara
V obsežnem in premišljenem pogovoru avtorica romana razgrne ozadje svojega ustvarjalnega procesa, ki temelji na natančnem raziskovanju in osebnih izkušnjah. Roman Včeraj bi jo morala spoznati (Hirondelle, 2025) se dogaja na Nizozemskem, saj je želela junakinji Živi omogočiti okolje, kjer je knjigarna s posebnim izborom knjig lahko preživela, obenem pa je avtorici to omogočilo poglobljeno raziskovanje nizozemske kulture, običajev in družbenih posebnosti.
Osrednje teme romana so iskanje pripadnosti, ustvarjanje skupnosti in soočanje z nevidnimi, a globoko vpetimi družbenimi neenakostmi, kot so spolna diskriminacija, rasizem in ekonomske stiske. Junakinja Živa se skozi razvoj svojega posla – knjigarne – hkrati bori za osebno svobodo, iskanje korenin in notranjo spravo s preteklostjo.
Posebno pozornost namenja avtorica vprašanjem spolne in rasne identitete, mikrorasizmu ter premisleku o pomenu vključevanja in tolerance v sodobni družbi. S pomočjo stranskih likov, kot sta Dobru in Beatrix, roman odpira teme o moči skupnosti, povezanosti z naravo ter osebni svobodi.
V romanu Včeraj bi jo morala spoznati se subtilno prepleta tudi tema hrane kot užitka in odpora ter vloga umetnosti, branja in pisanja pri gradnji identitete. Erotični prizori so zapisani občutljivo, brez samocenzure, a z jasno zavestjo o še vedno prisotnih družbenih predsodkih.
Intervju razkriva tudi, da roman ne podaja preprostih odgovorov, temveč odpira prostor za razmislek o sodobnem svetu, kjer je komunikacija ključna za preseganje ločnic in gradnjo sočutnejše prihodnosti.
Senegalski režiser Moussa Sene Absa v pogovoru ima zelo jasno stališče glede tega, da so muzeji zahodna invencija. »Res je, da so sodobni muzeji, kot jih poznamo danes, produkt zahodnih koncept zbiranja in razstavljanja. Ampak ideja ohranjanja zgodovine, pripovedovanja zgodb in čaščenja prednikov je v Afriki stara tisočletja. Naši muzeji so bili v vaseh, v pesmih griotov, v kipih, ki so jih ustarali rokodelci, in v svetiščih, kjer so se zbirale generacije. Zahod ni izumil potrebe po pomnenju – izumil je steklene stene.«
Prvenec Katje L. Pauli Spletke à la Carte, ki je izšel leta 2023 je po dveh mesecih šel v ponatis in bil deležen medijske pozornosti in pozitivnih recenzij. Nadaljevanje drugega dela trilogije Prevare à la carte, ki je izšel marca 25′, je znova družbeno kritičen, na čase romantično in humorno obarvan, bralstvo popelje v svet, ki je poln intrig, maščevanja, čaščenja materialnih dobrin na eni strani in stremenja k pravim vrednotam na drugi. Ni vseeno s kom se družimo, še manj vseeno je, če smo posteljo delili s sociopatom in se mu s svojimi dejanji zamerili.
Generatorji zgodb:
Novi roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo (Pivec 2024) odpira širok spekter tem, ki so globoko povezane z notranjim tokom glavne junakinje Lucie. Materinstvo je prikazano kot čudovit, a obenem ranljiv čas, ko se mora Lucia spoprijeti z negotovostjo, finančnimi težavami in čustvenimi preizkušnjami. Ne samo da se bori za lastno avtonomijo, njen odnos z Alecom, poudarja pomen enakovrednosti in podpore v partnerskih odnosih. Kot tolmačka Lucia uteleša prednosti večjezičnosti in možnosti vstopa v različne kulture. Ta njena večidentitetna narava pomeni, da na plano vdirajo polifonični glasovi, ki so sestavljeni iz preteklosti, (zamolčanih) spominov in občutka pripadnosti. Roman med drugim postavlja vprašanja o tem, ali je dom kraj ali čustveno stanje in kako posameznica, ki živi med kulturami in jeziki, najde svojo notranjo stabilnost.
Miriam Drev je rojena v Ljubljani. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S študijsko kolegico Sonjo Tomažič je leta 1983 napisala prvo vegeterijansko kuharico v Sloveniji. Sedem let je z družino živela na Dunaju. Po poti se je zvečerilo je njen četrti roman. Prevedla je več kot 100 knjig sodobnih in klasičnih avtorjev kot tudi knjig za otroke in mladino, med njimi Margaret Atwood. Piše tudi književne kritike in spremne besede k prevodom. Leta 2023 je prejela Veronikino nagrado za pesniško zbirko Zdravljenje prednikov.
Lilijana Homovec v Generatorjih zgodb na Radiu Agora 105, 5 o romanu Nekdo vedno odide prvi, ki je izšel pri založbi Hirondelle (2024).










