Fotografija na naslovnici: Tesa Drev Juh
Novi roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo (Založba Pivec, 2024; Zbirka Branje. Proza) se začne na strani ranljivosti. Glavna junakinja Lucia se z otrokom vrača v Slovenijo, ne vemo natančno zakaj in kaj je tisto, kar jo preganja, toda širok epski zamah, ki smo ga v romanih Miriam Drev tako zelo vajeni, kaže na to, da je ta uvodna scena nekakšen prehod v roman, kjer se pojavi splošna slika stanja junakinje. Lucii ni jasno, kaj bo prinesla prihodnost, v njenem življenju je veliko odprtih vprašanj. Izvemo, da ima za seboj izkušnjo vojne iz 1982, kar je na začetku v resnici tudi edini zapik, ki nam ga ponudi pisateljica; vse ostalo v pripovedi je razpršeno in eliptično, gibljivo, ter dvoumno. Težave s katerimi se sooča Lucia zapopademo le po koščkih. Realno, ki se dogaja v zdajšnjosti, ni povsem zaobsegljivo, na začetku mimogrede izvemo, da je bila Lucia v razmerju z Alecom in da se je družina zaradi njegove “menjave službenega mesta premestila južneje, iz Edinburga v osrčje Evrope, na mejo med dvema državama, Francije in po odstotkih večidel nemško govoreče Švice.”
Lucia, kakor lastovka vajena selitev, se je odločila iti po svoji poti, nekaj se je prelomilo, in zdaj ko je vso svojo energijo prelila v materinsko skrb, torej v hčerko, ki je večino romana neslišana (tudi zato, ker gre za dojenčico), se je odločila postaviti zase. Toda da bi bilo kaj takšnega sploh mogoče, mora najprej premisliti lastno preteklost. Lucia je zgodnje otroštvo preživela v Bejrutu, kjer je v nekem trenutku izbruhnila državljanska vojna. Spregovori o svoji materi, “ki je kakor kaplja zdrsnila iz svojih načrtov in domačega okolja,” in o očetu, Libanoncu, ki je izjemno pomemben lik v Luciinem življenju, čeprav je prisoten predvsem na simbolni ravni, saj je njegova prisotnost pogosto zaznamovana z oddaljenostjo. Njegova odločitev, da pošlje družino iz Libanona v Slovenijo, ko se začne vojna, nakazuje na njegovo zaščitniškost, vendar je ta odločitev hkrati tudi odločitev za ločitev, saj se njena družina in oče kasneje še bolj oddaljita.
Lucia je zgodnje otroštvo preživela v Bejrutu, kjer je v nekem trenutku izbruhnila državljanska vojna.
Zaradi očeta ima Lucia občutek, da ima korenine v Libanonu, vendar očetova odsotnost in nejasne vezi s preteklostjo, v njej povzročata čustveno in kulturno zmedo. Lucii starša, z različnimi kulturnimi ozadji in izkušnjami, nudita tako bogastvo kot kot tudi zapletenost v procesu oblikovanja identitete. Lucia je vedno v dialogu sama s seboj, kar ji ne omogoča enostavne pripadnosti. Je torej v stalnem procesu preoblikovanja, razdeljenost med Bejrutom in Ljubljano, kasneje pa tudi med Švico in Francijo, ji prinaša uvid v druge svetove, pri čemer ves čas skuša najti svoj resnični jaz.
Lucia seveda ni samo otrok svojih staršev, vidimo jo tudi kot ambiciozno prevajalko, ki obvlada različne jezike, med drugim govori tudi arabsko. V svet se poda zaradi vedoželjnosti. Na Škotskem spozna Aleca, ki jo povsem očara. Iz točke, ko Lucia stoji na letališču, z deklico v naročju, se roman začne ožiti; osredotoči se notranje konflikte junakinje, kar ustvari nekakšne “lijak” v pripovedi. Lucia skuša redefinirati svojo preteklost, kar pa je, tudi glede na to, da so časovne mreže zavozlane, tako na ravni Luciinega življenja, kot na ravni strukturiranja romana, precej zapleteno. Med zgodnjim obdobjem Luciinega življenja in poznejšim obdobjem zeva razpoka. Med drugim skuša priklicati očetove nauke, ki so se posedli vanjo. Ko se je z bratom in mamo preselila v Ljubljano, so ostajali le še telefonski pogovori, pa tudi tedaj je na zvezi presketalo. Oče ji je svetoval, “naj se ne primerja z drugimi in naj se raje potrudi, da bo pravična. Tudi do sebe.” Skupaj z Lucio ugibamo, kaj je bilo tisto, kar ji je skušal pojasniti in za hip celo pomislimo, da Luciina travma izhaja iz dejstva razbite družine: “V meni je delež bolečine, ki je nisem izčutila,” pomisli prvoosebna pripovedovalka.
Verjetno ni naključje, da junakinja premišljuje o očetovih nasvetih v trenutku, ko ji Alecova trdna stališča začnejo spodmikati tla pod nogami. Mlada mama, zaradi poroda in številnih selitev tudi zbegana, začne iskati točko, ko je v odnosu z Alecom prišlo do preobrata. “Dvojni pomeni, v katerih je bil tako vešč, so me pehali v čudna stanja,” pomisli in kljub temu, da ti njeni samogovori segajo čez več strani, niso dolgovezni, pač pa predvsem življenjski. Miriam Drev tudi ne “odgovarja nazaj” nekaterim feminističnim predpostavkam, ki včasih delujejo bolj v teoriji kot v praksi, pač pa ji gre za to, da bi njena junakinja iznašla novo identiteto.
Miriam Drev tudi ne “odgovarja nazaj” nekaterim feminističnim predpostavkam, ki včasih delujejo bolj v teoriji kot v praksi, pač pa ji gre za to, da bi njena junakinja iznašla novo identiteto.
Alec, ki ga pripovedovalka izriše na enak način kot vse druge paralelne zgodbe, torej po “metodi cikcakanja”, saj ji “lomljena črta pripovedi omogoča mero odmika”, je avtoritativen tip. Lucii njegova gospodovalnost sprva ugaja, predstavlja ji erotično novost, na katero je pristajala, in je spadala med fantazijske igre. Alec je lep in fin tip, za katerim se ženske na cesti ozirajo, vedno vljuden in prilagodljiv, v odnosu do Lucie pa požrešen in tudi nespoštljiv. Od nje pričakuje, da se mu bo podredila in se žrtvovala za družino. Lucie ne obsojamo, čeprav stavek, da ni prihajala iz nič, nenazadnje ni imela družine samo v Bejrutu, pač pa tudi v Ljubljani, pretrese. Lucia ima v Ljubljani podedovano stanovanje, na katerega Alec nič ne da. Vse kar v njegovih očeh šteje, je njena podredljivost, kar pomeni, da si v simbolnem smislu ne podredi le njenega telesa, pač pa tudi duha. Osupljivo je, kako večno analitična Lucia pristaja na njegove zahteve, zanosi, se odpove karieri, s čimer avtorica posredno prevprašuje emancipiranost. Zdi se, da je njeno edino zatočišče preteklost, premišljevanje o preteklosti, ki pogojuje tudi njena prihodnja ravnanja. Je otrok razpadle družine, toda za slednje dejanje ne more prevzeti odgovornosti: “Ko si otrok, te nihče ne vpraša, ali sprejmeš strašno dejanje razhoda. Primoran si slediti odločitvam odraslih, čeprav bi si tvoje srce želelo drugače. Ne doumeš, da je med materjo in očetom prišlo do razcepa.” Nadaljne spraševanje – je njun odnos res razdrla vojna ali pa so bile za razhod krive medkulturne razlike, ne nudi ustrezne rešitve, bolj pomembno je, da je pisateljica avtentično zarisala situacijo v Libanonu in jo prikazala skozi oči otroka.
Alec je lep in fin tip, za katerim se ženske na cesti ozirajo, vedno vljuden in prilagodljiv, v odnosu do Lucije pa požrešen in tudi nespoštljiv. Od nje pričakuje, da se mu bo podredila in se žrtvovala za družino.
Indici, ki nam dajejo misliti, da se je tudi z Lucio v času libanonske vojne zgodilo nekaj hudega, ostajajo – skoraj do konca romana – nepojasnjeni, oziroma nas pisateljica vedno znova spelje nekam drugam; zgodba se prekine, zamakne, se nadaljuje na nekem drugem kraju in v drugih okoliščinah. V delu, ko očetov glas potihne, na plano splava poseben odnos, ki ga imata junakinja in njena teta Tinca. Ljubljanska gospa, ki je zagovarjala nauk o ženski neodvisnosti, Lucii pomaga ohranjati stik z njenimi koreninami, obenem pa dodaja globino njenemu iskanju identitete. Njuno prijateljstvo razkriva toplino in sočutje in daje zgodbi občutek domačnosti in povezanosti, ki ga Lucia v svojem nomadskem življenju pogosto pogreša.
Ljubljana kot pribežališče, čeprav je potrebno poudariti, da se Lucia v vanjo ne vrača zaradi občutka domačnosti, pač pa je njen povratek bolj zapleten in povezan s soočanjem z lastno preteklostjo, v romanu Miriam Drev ni predstavljena kritično. Simbolizira center, kjer bo Lucia lahko premislila svoje odločitve in našla stabilnost. Verjetno pa je tudi, da ji mesto predstavlja prostor, kjer bo lahko vzgajala svojo hčer in si ustvarila novo življenje.
Pisateljica torej skozi natančno in čustveno poglobljeno pisanje odlično ujame Luciino ranljivost in hrepenenje po celovitosti, kar se lepo odraža tudi v motivu lastovke. Če je lastovka ptica selivka, ki jo povezujemo s premikanjem med kraji, kar odseva Luciino lastno nomadsko življenjsko pot – razpetost med različnimi kulturami, jeziki in identitetami, po drugi strani njeno vračanje v Ljubljano pomeni poskus iskanja varnosti. Motiv lastovke postane metafora za Luciino notranjo dilemo – ostati na enem mestu in s tem poiskati mir, ali pa sprejeti, da je njena identiteta zgrajena iz številnih koščkov, in da je njena celovitost prav v tej raznolikosti.
Motiv lastovke postane metafora za Luciino notranjo dilemo – ostati na enem mestu in s tem poiskati mir, ali pa sprejeti, da je njena identiteta zgrajena iz številnih koščkov, in da je njena celovitost prav v tej raznolikosti.
Pomemben faktor v Luciinem iskanju pa seveda ni le njena preteklost in razcepljena osebnost, pač pa predvsem Alec, ki je zapleten in večplasten lik. Ne gre le za antagonistično figuro, temveč si pisateljica s pomočjo njegovega lika izbori prostor za komentar o odnosih, moči in krhkosti. Alec je fizično privlačen, finančno uspešen in na videz močan, kar ga v razmerju z Lucio postavlja postavlja v privilegiran položaj. Njegova odločitev, da ji finančno odreče podporo, je izraz njegove potrebe po nadzoru, a hkrati odkriva tudi njegovo notranjo šibkost in patologijo. Njegova dejanja so na ta način prežeta z negotovostjo, manipulativnostjo in potrebo po potrjevanju svoje nadvlade. Čeprav deluje samozavestno, je zaznamovan z nezmožnostjo vzpostavitve enakovrednega, zdravega odnosa. Njegova moč je torej navidezna in površinska, saj temelji na finančnem vplivu, ne pa na čustveni ali moralni trdnosti. Na ta način ga lahko beremo tudi kot subverzijo Luciinega očeta, ki je kljub svojim pomankljivostim, družino poslal na varno v Slovenijo; predvsem z namenom, da bi jih zaščitil. Ta odločitev je sicer prekinil družinsko enotnost, vendar se je Lucia na ta način uspela zakoreniniti v stabilnejšem okolju. Očetova dejanja so bila vsaj delno motivirana z odgovornostjo in željo po zaščiti, medtem ko Lucia v pomembnem trenutku, ko ji s pomočjo prijatelja Oliverja vendarle uspe zapustiti Aleca in prevzeti nadzor nad svojim življenjem in preseči razmerje, v katerem je bila ujeta, Aleca v resnici kastrira. Recimo, da je ta trenutek v ostrem nasprotju z očetovo odločitvijo, ki je družino pasivno prestavila iz Libije v Slovenijo – odločitev, nad katero Lucia kot otrok ni imela nadzora. Alec deluje kot subverzija očetove figure, saj ponazarja nezmožnost nudenja varnosti in spodbuja Luciino odločitev, da se končno sama osvobodi.
Na ta način ga lahko beremo tudi kot subverzijo Luciinega očeta, ki je kljub svojim pomankljivostim, družino poslal na varno v Slovenijo; predvsem z namenom, da bi jih zaščitil.
Novi roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo odpira širok spekter tem, ki so globoko povezane z notranjim tokom glavne junakinje Lucie. Materinstvo je na primer prikazano kot čudovit, a obenem ranljiv čas, ko se mora Lucia spoprijeti z lastno negotovostjo, finančnimi težavami in čustvenimi preizkušnjami. Ne samo da se bori za lastno avtonomijo, njen odnos z Alecom, pa tudi z drugimi moškimi, poudarja pomen enakovrednosti in podpore v partnerskih odnosih. Kot tolmačka Lucia uteleša prednosti večjezičnosti in možnosti vstopa v različne kulture. Na ta način lahko primerja, kako se v drugih kulturah soočajo s krizami, kako funkcionira družina, partnerski odnos, itd. Ta njena večidentitetna narava pomeni, da na plano vdirajo polifonični glasovi, ki so sestavljeni iz preteklosti, (zamolčanih) spominov in občutka pripadnosti. Roman med drugim postavlja vprašanja o tem, ali je dom kraj ali čustveno stanje in kako posameznica, ki živi med kulturami in jeziki, najde svojo notranjo stabilnost. Hkrati pa junakinja skozi razmišljanja o očetu, materi, pri čemer njune izkušnje primerja s svojimi, skuša razumeti, kako pretekle generacije vplivajo na oblikovanje osebne identitete in odnosov.
Miriam Drev tudi tokrat drugačnost, pa naj bo to drugačnost v smislu izseljenstva in večjezičnosti, ali pa notranje drugačnosti in občutka tujstva v času materinstva, ter tudi soočanja z družbenimi stereotipi, ne podaja kot vir konfliktov, pač pa predvsem bogastva, ki omogoča bralcu in Lucii širši pogled na svet. Da je ohranila nekaj tiste slovenske hrepenenjskosti, torej čustvene dimenzije, ki ne le poganja Luciino zgodbo, ampak odpira širša vprašanja o človekovem iskanju pripadnosti, ljubezni, stabilnosti in identitete, kaže na pisateljičino intelektualno in čustveno širino. Po poti se je zvečerilo je zagotovo zrel roman, ki odmeva daleč onkraj samega besedila.
Objavo recenzije je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
