Adriana Kuči v besedilu razmišlja o mitu, da so ženske ženskam najhujše sovražnice, in ga postavlja ob bok resničnim izkušnjam podpore, prijateljstva in zavezništva med ženskami. Govori o ženskah, ki druga drugi odpirajo vrata, ustvarjajo prostor, čuvajo hrbet in ostajajo blizu tudi takrat, ko je težko. Ena slaba izkušnja ne more pretehtati desetletij prijateljstev, ki dokazujejo prav nasprotno: ženske si pogosto pomagajo preživeti, rasti in zavzeti svoje mesto.
Arhiv avtorja: Adriana Kuči
Resnica je namreč preveč zapletena.
Resnica od nas zahteva, da hkrati priznamo dve stvari.
Da migranti lahko storijo kazniva dejanja.
In da zaradi tega niso vsi migranti kriminalci.
Da je nek Srb lahko zagrešil genocid.
In da zaradi tega niso vsi Srbi genociden narod.
(Adriana Kuči v kolumni Vse drugo so zastave)
Roman Lili Bosniae Adriane Kuči je pretresljiva in poetična pripoved o identiteti, izgubi in iskanju pripadnosti. Ena izmed junakinj je Lili, deklica brez znanega porekla, rojena med obleganjem Sarajeva leta 1993 in odraščajoča v sirotišnici, kjer ji ime – po bosanski liliji – podari Vera, ženska, ki v njej prepozna več kot le zapuščenega otroka. Bosanska lilija, simbol nekdanjega kraljestva in vztrajnosti, postane metafora za dekličino življenje: krhko, a neuničljivo.
Roman skozi intimno pripoved odpira vprašanja vojnih travm, ženskega dostojanstva, materinstva in spomina, hkrati pa izrisuje subtilen portret Bosne kot prostora bolečine, preživetja in porajajoče se nežnosti. Adriana Kuči piše z občutkom za detajl in notranjo tišino svojih junakov, zato je Lili Bosniae roman o izgubljenih koreninah, pa tudi o moči, da posameznica kljub vsemu znova požene proti svetlobi.
“Elif Shafak občudujem. Ker si še vedno dovoli ustvarjati ta presežek.
In prav zato njeni romani resonirajo drugače. Ne bereš jih samo z razumom. Bereš jih z nečim veliko starejšim od razuma. Z nečim, kar se še vedno spominja, čemu smo ljudje sploh začeli pripovedovati zgodbe.” (Adriana Kuči)