Foto: ustvarjeno z umetno inteligenco
O romanu Svet in vse v njem Aleksandra Hemona (Prevedla Irena Duša Draž, Goga, 2026)
Obstajajo knjige, ki se nam za nekaj časa zataknejo v grlu.
Ne spremljajo nas zato, ker bi si zapomnili njihov zaplet. Ne zato, ker bi nas očarala njihova zgradba ali ker bi se strinjali z vsem, kar nam želijo povedati. Spremljajo nas zato, ker med branjem začnemo živeti z ljudmi, ki jih prej nismo poznali, po zadnji strani pa jih ne znamo več zapustiti.
Takšen roman je Svet in vse v njem Aleksandra Hemona.
Aleksandar Hemon: Svet in vse v njem (Prevedla Irena Duša Draž, Goga 2026)
Ko sem roman prebrala, najprej nisem pomislila na Sarajevo leta 1914. In niti ne na prvo svetovno vojno, na Galicijo, Taškent, puščavo Taklamakan ali Šanghaj. Nisem razmišljala o zgodovini, čeprav je zgodovina v romanu zelo prisotna. Pomislila sem na dva človeka. Na Rafaela Pinta in Osmana Karišika. Na dve osebi, ki potujeta skozi razpadajoči svet in si skušata ohraniti nekaj, kar je večje od sveta samega.
In drug drugega.
To je ena najlepših ljubezenskih zgodb. Toda če bi rekli, da je Svet in vse v njem predvsem ljubezenski roman, bi mu naredili krivico. Če bi ga opisali kot zgodovinski roman, bi ga zmanjšali. Če bi ga imenovali migrantski roman, bi ga zožili. Če bi ga opredelili kot roman o vojni, bi zgrešili njegovo bistvo.
To je ena najlepših ljubezenskih zgodb. Toda če bi rekli, da je Svet in vse v njem predvsem ljubezenski roman, bi mu naredili krivico. Če bi ga opisali kot zgodovinski roman, bi ga zmanjšali. Če bi ga imenovali migrantski roman, bi ga zožili. Če bi ga opredelili kot roman o vojni, bi zgrešili njegovo bistvo.
Hemon je napisal nekaj veliko redkejšega.
Roman o iskanju.
Rafael vse življenje išče Osmana. Osman išče pot domov. Rahela išče mater, ki je nikoli ni zares poznala. Begunci iščejo kraj, kjer bi lahko ostali. Narodi iščejo izgubljene zgodovine. Jeziki iščejo načine, kako bi preživeli. In vsak od njih verjame, da ga odgovor čaka nekje pred njim.
Toda Hemonov roman počasi razkriva nekaj drugega. Najpomembnejše stvari niso tiste, ki jih junaki najdejo, temveč tiste, ki jih med iskanjem nosijo s seboj. Ljubezen, spomin, zvestoba, zgodbe in pripadnost ne obstajajo na cilju poti. Nastajajo medtem ko hodijo.
Prav zato v romanu tako močno odmevata dva stavka:
»Ti si moj dom.«
in
»Dom je tam, kjer ljudje opazijo, da te ni.«
Ne ponujata dokončnega odgovora, temveč preoblikujeta samo vprašanje. Dom pri Hemonu ni kraj, kamor se vrnemo. Dom je človek, ki ga iščemo. In včasih človek, ki ga nosimo v sebi tudi takrat, ko ga ni več.
Ena izmed osrednjih tem romana je izguba sveta, ki ga danes skoraj ni več mogoče priklicati. Ne samo Osmanskega cesarstva, ne samo habsburške monarhije in ne samo Sarajeva pred atentatom. Hemon piše o izgubi nekega načina sobivanja, v katerem so ljudje živeli med jeziki, verami in kulturami, ne da bi morali vsak dan dokazovati, kateri identiteti pripadajo.
Ena izmed osrednjih tem romana je izguba sveta, ki ga danes skoraj ni več mogoče priklicati. Ne samo Osmanskega cesarstva, ne samo habsburške monarhije in ne samo Sarajeva pred atentatom. Hemon piše o izgubi nekega načina sobivanja, v katerem so ljudje živeli med jeziki, verami in kulturami, ne da bi morali vsak dan dokazovati, kateri identiteti pripadajo.
Rafael Pinto je sefardski Jud iz Sarajeva. Njegov jezik je ladino, njegov svet pa je prepreden z vplivi, ki jih današnja Evropa pogosto razume kot nezdružljive. Judovstvo, islam, krščanstvo, Balkan, Sredozemlje, Osmansko cesarstvo in srednja Evropa v njegovem življenju obstajajo hkrati, brez potrebe po poenostavljanju.
Prav zato se mi zdi, da je Svet in vse v njem tudi roman o izgubljeni večplastnosti sveta. O času, ko človek ni bil samo eno. Ko je lahko pripadal več zgodbam hkrati. Ko identiteta še ni bila kletka.
Ta svet se v romanu počasi sesuva. Zaradi ljudi. Zaradi nacionalizmov. Zaradi vojn. Zaradi idej, ki začnejo verjeti, da je raznolikost nevarna.
Hemon se pri tem spretno izogne skušnjavi moraliziranja. Ne razlaga zgodovine in ne presoja o njej, temveč z natančnostjo velikega pripovedovalca pokaže, kako vojne, ideologije in politične ambicije postopoma vstopajo v življenja posameznikov ter spreminjajo njihove usode, odnose in predstave o svetu.
Ena največjih odlik romana je njegova telesnost. Čeprav ga pogosto beremo kot zgodovinsko epopejo ali filozofsko meditacijo o domu in pripadnosti, Hemon nikoli ne pozabi, da zgodovina vedno živi v telesu. Rafael in Osman nista ideji, temveč človeka, ki ju zaznamujejo utrujenost, lakota, bolezen, mraz in želja po bližini. Njuna ljubezen ni zapisana v velikih izjavah, ampak v drobnih dejanjih skrbi, prisotnosti in zvestobe. Prav v tej sposobnosti, da veliko zgodovino vedno znova vrača v konkretno človeško izkušnjo, se skriva ena največjih moči romana.
Ena največjih odlik romana je njegova telesnost. Čeprav ga pogosto beremo kot zgodovinsko epopejo ali filozofsko meditacijo o domu in pripadnosti, Hemon nikoli ne pozabi, da zgodovina vedno živi v telesu. Rafael in Osman nista ideji, temveč človeka, ki ju zaznamujejo utrujenost, lakota, bolezen, mraz in želja po bližini.
Ljubezen pri Hemonu ni odrešitev. Ne ustavi vojne, ne prepreči smrti in ne spremeni zgodovine. Njena moč je veliko skromnejša, a prav zato toliko bolj prepričljiva. Človeku omogoči, da vztraja še en dan, da prenese še eno izgubo, da ohrani del svoje človečnosti tudi takrat, ko se svet okoli njega podira. Včasih je prav to največ, kar lahko storimo drug za drugega.
Ob branju sem se večkrat spomnila na Danila Kiša. Ne zaradi sloga, temveč zaradi občutka, da oba pisatelja razumeta nekaj bistvenega: zgodovina ni sestavljena iz velikih dogodkov, temveč iz ljudi, ki jih ti dogodki dosežejo, zaznamujejo ali zlomijo. Medtem ko si učbeniki zapomnijo vojne, revolucije in politične prelomnice, si veliki romani zapomnijo ljudi. Hemonovo razumevanje te razlike je izjemno. Njegovi junaki niso pomembni za zgodovino, toda zgodovina je usodno pomembna za njih. Prav v tem paradoksu nastaja velika literatura.
Čeprav se Svet in vse v njem razteza čez celine, jezike in desetletja, ostaja v svojem bistvu globoko sarajevski roman. Čeprav ga njegovi junaki zelo hitro zapustijo in nato večji del romana preživijo daleč od njega. Toda Sarajevo pri Hemonu ni zgolj kraj na zemljevidu. Je način gledanja na svet. Je pripovedna domovina, ki jo njegovi junaki nosijo s seboj tudi takrat, ko se znajdejo na drugem koncu sveta.
Čeprav se Svet in vse v njem razteza čez celine, jezike in desetletja, ostaja v svojem bistvu globoko sarajevski roman. Čeprav ga njegovi junaki zelo hitro zapustijo in nato večji del romana preživijo daleč od njega. Toda Sarajevo pri Hemonu ni zgolj kraj na zemljevidu. Je način gledanja na svet. Je pripovedna domovina, ki jo njegovi junaki nosijo s seboj tudi takrat, ko se znajdejo na drugem koncu sveta.
Kot bralka iz Sarajeva sem imela med branjem občutek, da prepoznavam nekaj, kar presega konkretne ulice, stavbe ali zgodovinske dogodke. Prepoznavala sem poseben odnos do življenja, značilen za mesta, v katerih se že stoletja srečujejo različni jeziki, vere in kulture. V takšnih mestih ljudje pogosto vedo, da je identiteta bolj zapletena od političnih gesel in da človeka ni mogoče skrčiti na eno samo pripadnost.
Prav zato je izguba, ki jo roman opisuje, tako boleča. Ne gre zgolj za izgubo krajev ali ljudi. Gre za izgubo celotnih svetov, ki jih ni več mogoče obnoviti.
V tem pogledu je Svet in vse v njem tudi roman o spominu kot odgovornosti. Hemon ne idealizira preteklosti in ne ustvarja iluzije izgubljenega raja. Dobro ve, da so bili tudi pretekli svetovi polni krivic, nasilja in predsodkov. Toda hkrati razume, da z njihovim izginotjem izginejo tudi jeziki, zgodbe in načini sobivanja, ki so stoletja oblikovali življenja ljudi.
Ob tem pa ne morem mimo Hemonovega pripovednega daru. Njegova največja moč je v tem, da nikoli ne izgubi človeka izpred oči. Med branjem imamo občutek, da nas vodi pripovedovalec, ki popolnoma zaupa zgodbi in njenim junakom. Ne mudi se mu. Ne išče učinkov. Ne razkazuje svojega znanja. Namesto tega potrpežljivo gradi svet, v katerem postanejo tudi največji zgodovinski dogodki razumljivi skozi usode posameznikov.
To je redka pripovedna samozavest. Še redkejša pa je sposobnost, da se velika zgodovina in intimna človeška izkušnja zlijeta v eno samo pripoved. Hemonu uspe prav to. Zaradi tega njegove knjige ne beremo kot zgodovinske rekonstrukcije, temveč kot srečanje z ljudmi, ki so nekoč živeli, ljubili, izgubljali in upali.
To je redka pripovedna samozavest. Še redkejša pa je sposobnost, da se velika zgodovina in intimna človeška izkušnja zlijeta v eno samo pripoved. Hemonu uspe prav to. Zaradi tega njegove knjige ne beremo kot zgodovinske rekonstrukcije, temveč kot srečanje z ljudmi, ki so nekoč živeli, ljubili, izgubljali in upali.
Ko danes pomislim na Svet in vse v njem, imam občutek, da se ne spominjam knjige, temveč ljudi. Kot da Rafael Pinto, Osman Karišik in Rahela niso literarni liki, ampak nekdo, ki sem ga nekoč srečala in ga potem nisem več pozabila. To je redek dar velikih romanov – da se iz zgodbe preselijo v naš spomin in tam ostanejo kot del našega lastnega življenja.
Največji romani imajo namreč nenavadno lastnost: ne končajo se na zadnji strani. Ostanejo z nami kot podoba, misel ali občutek, ki ga dolgo ne znamo povsem pojasniti. Minejo dnevi in tedni, preberemo druge knjige in se posvetimo drugim stvarem, potem pa se nekega jutra zalotimo, da znova pomislimo na prizor, stavek ali človeka, ki je obstajal samo med platnicami knjige.
Takrat vemo, da smo prebrali veliko literarno delo, z izjemno pripovedno močjo.
Svet in vse v njem je zame ena izmed takšnih knjig. Ne zato, ker bi ponujala odgovore, temveč zato, ker postavlja pravo vprašanje. Kaj v resnici ostane, ko izgine vse drugo?
Hemonov odgovor, normalno, ni država. Ni vera. Ni zgodovina. Ni identiteta.
Njegov odgovor je človek.
In v času, ki nas neprestano prepričuje o nasprotnem, se mi zdi to skoraj radikalna misel.
Zagotovo pa je globoko človeška.
