Foto: ustvarjeno z umetno inteligenco
Greta je sedela na stolu ob svojem pianinu in počasi odpila požirek mlačne vode iz kozarca. Ni dvignila pogleda k Neviu, ki je obsedel na drugi strani majhne mize sredi Gretine dnevne sobe. Oba sta molčala potopljena v razmišljanje o pravkar doživetem. Ko je odprla vrata svojega doma in je Bruno prepoznal močno spremenjeno Greto, se je vse odvilo kot v nekem drugem življenju. Bruno je za trenutek obstal, kot bi se mu pred očmi bliskovito zavrtel film zadnjih petindvajsetih let. Potem se je obrnil in brez besed odšel.
Ko je odprla vrata svojega doma in je Bruno prepoznal močno spremenjeno Greto, se je vse odvilo kot v nekem drugem življenju. Bruno je za trenutek obstal, kot bi se mu pred očmi bliskovito zavrtel film zadnjih petindvajsetih let.
»Kaj si pričakovala, da se bo zgodilo, Greta? Si mislila, da te bo Bruno presrečen objel od olajšanja, ker si še vedno živa?« je bil Nevio sarkastičen, saj je že pred tem opozarjal Greto, da njen načrt, kako pripeljati Bruna do njiju, ni dober, da bo na tak način zapravila zadnjo možnost za pogovor z njim.
»Nevio, saj veš, da ni bilo nobene druge možnosti. Kolikokrat si ga vabil k sebi na praznovanja, ob rojstvu otrok, na svojo poroko, ko ste se vselili v večje stanovanje, ko si imel prvi večji koncert s svojim ansamblom in verjetno sem še kaj izpustila. Vedno je nekaj stokal in iskal izgovore, ali pa obljubil, da pride in ga potem ni bilo, ker se je, menda, nekaj zgodilo zadnji trenutek.«
Greta je povesila shujšana ramena in položila prste na tipke, oglasila se je moreča disonanaca, se prelila v naslednjo in ta je kar trajala in trajala…
»Greta,« je glasno zaklical Nevio, da se je zdrznila in dvignila svoje roke s pianina. V prostor se je natočila neprijetna, gosta tišina. Potem so se sunkovito odprla vhodna vrata in takoj za tem sta zaslišala Bruna, še preden je zares vstopil.
»Zrežirala sta igro in mi dodelila vlogo, ne da bi me vprašala, če želim igrati v njej. Zastonj sta naredila scenarij, ne grem se te norosti. Kako sta lahko taka bebca? Kako se lahko tako norčujeta iz mene! Nevio! Greta!« je ob koncu že skoraj vpil in pogledoval zdaj enega zdaj drugega. Spet je zajel sapo in že pripravil novo ploho besed, pa ga je Greta, ki se je počasi obrnila proti njemu in mirno usmerila svoj vročični pogled v njegov obraz, ustavila z besedami: »Pomiri se Bruno, sedi za trenutek in pusti, da rečem kakšno besedo.«
Prostor je zavzel nenavaden mir, ki je prihajal iz Grete in vsaj za kratek trenutek zajel tudi Bruna.
Prostor je zavzel nenavaden mir, ki je prihajal iz Grete in vsaj za kratek trenutek zajel tudi Bruna.
»Ne glede na kakršnekoli okoliščine nimata pravice početi tega, kar počneta….« je Bruno nadaljeval v svoji jezi in občutku popolne izigranosti.
»Saj imaš prav, ampak to sva naredila, da bi končno lahko spregovorila s tabo. Jeziš pa se lahko samo name, jaz sem tista, ki je zrežirala to situacijo, Nevio je samo pomočnik,« je začela Greta.
»Mislim, da nočem slišati razlogov za to srečanje in ni mi mar, kdo je glavni pri tem. Nemogoče je, da bi za tem stalo kaj pametnega. Najbolje, da takoj odidem, preden se name zgrne, kdo ve kaj,« se je Bruno spet namenil proti vratom.
»Torej Bruno, verjetno se spomniš tistih časov, ko sem brez sledu izginila. Takrat sem se preselila sem, v to mesto, v to hišo, le stanovanje je bilo drugo,« je Greta začela Greta pripovedovati.
»Ne nameravam te poslušati,« se je Bruno pomaknil še za korak proti vratom.
»Vsaj enkrat nehaj s svojo užaljenostjo in poslušaj, kaj ima povedati,« je Nevio stopil proti njemu, da bi mu preprečil odhod.
»Saj ni veliko govoriti. Sina imaš. To sem ti hotela povedati.«
»Saj ni veliko govoriti. Sina imaš. To sem ti hotela povedati.«
»In zaradi tega taka drama? Saj si nora. Moral bi vedeti, da nisi v vseh teh letih postala čisto nič drugačna, kot si bila takrat. Kaj naj zdaj s tem podatkom? Doslej nisem vedel, da obstaja in zaradi tega, ker si mi zdaj povedala, se ne bo nič spremenilo. Hvala za informacijo in nasvidenje,« je zrecitiral brez predaha, prijel za kljuko, odprl vrata in odkorakal, ne da bi za seboj vrata tudi zaprl.
Greta in Nevio sta obsedela. Ni bilo kaj dodati.
»No, zdaj ve. Vsaj to …« je tiho zaključila Greta.
