Fotografija: Mateja Polona Wallas
Knjiga Irene Štaudohar Globoko v gozdu (Založba Umco, 2026) me je ujela v obdobju, ko večino časa preživljam v stanovanju. Želja po sprehodih v gozd ali plavanju v morju je ta trenutek zame oddaljen scenarij, zato ni čudnega, da sem si zaželela podoživeti uživanje v naravi s pomočjo knjig in filmov. V preteklem tednu mi je to tudi uspelo. Na nek način sem se za nekaj trenutkov preselila tja, kjer drevesa utripajo s posebnim ritmom in kjer se modrina neba in morja sreča z notranjim mirom.
Ampak najprej o filmu. V začetku prejšnjega tedna je bil na TV Slovenija predvajan film Popolni dnevi (Perfect Days) režiserja Wima Wendersa. Ta izjemno poetičen film prikazuje moškega srednjih let, ki v Tokiu opravlja delo čistilca javnih stranišč. Kljub strogemu redu in nedružabnemu življenju, ki ga moški živi, film pokaže njegovo zavezanost k strogim jutranjim obredom, zavzetost pri svojem delu in junakovo naklonjenost do dreves v parku. Protagonist Hirayama se sredi hrupnega Tokia zavestno zateka v varni objem narave; zanjo si vzame čas, jo opazuje in v neh najde svoj mir. Tako drevo zanj ni le del mestne kulise, temveč postane njegov najbližji prijatelj.
Ta globoka vez se najbolj nežno manifestira skozi njegov vsakodnevni ritual: s svojim analognim fotoaparatom neutrudno lovi komorebi – igro svetlobe in senc, ki jo med seboj pletejo listi v krošnji. Njegovo spoštovanje do življenja pa se ne ustavi pri fotografiji. Hirayama z izjemno skrbnostjo opazuje tudi tla pod drevesom, kjer išče mlade poganjke – »otroke« svojega mogočnega prijatelja. Te drobne rastlinice nežno presaja in jih spravlja v majhne lončke, kjer jim v zavetju svojega doma ponudi pogoje za preživetje in rast. Ko sem ga gledala, niso mogla prezreti pomenljivega sporočila, da je v svetu, ki je nagnjen k nenehnemu hitenju in pozabljanju o bistvenem, varovanje tistega najbolj ranljivega in čistega nujno potrebno. In to narava, drevesa, krošnje, čist zrak in voda vsekakor so.
Ko sem ga gledala, niso mogla prezreti pomenljivega sporočila, da je v svetu, ki je nagnjen k nenehnemu hitenju in pozabljanju o bistvenem, varovanje tistega najbolj ranljivega in čistega nujno potrebno. In to narava, drevesa, krošnje, čist zrak in voda vsekakor so.
Čeprav živim v mestu, tik pred našim balkonom stoji ogromen javor jesenovec. Njegovo deblo je mogočno, veje pa so se razširile v široko in razvejano krošnjo. Poleti je krošnja bujno zelena in zakriva celotno pročelje sosednje hiše, pozimi pa gole veje nastavlja sončnim žarkom in se s sosedi zremo iz okna v okno. V krošnji gnezdi sraka; čez dan grozno vrešči in leta z vej na tla ter nadzira okolico. Včasih se krega z vrtnarjem, agresivno brani svoj prostor, on jo podi, ona pa skače v njegovo bližino. Nekje sem prebrala, da si zapomnijo človeka in ga lahko tudi napadejo, še posebej, če imajo v krošnjah gnezdo. Pogosto opazujem zeleno krošnjo in skoznjo lovim sončne žarke – tako kot Wendersov junak Hirayama. Vadim potrpežljivost. Drevo mi lajša dneve, ki jih preživljam doma in hvaležna sem, da imam zelen pogled iz balkona.
Do narave pa z drugačno poetiko pristopa Irena Štaudohar v knjigi Globoko v gozdu, kjer svojo pripoved o gozdu odpre s spominom na očeta, ki se je v mrzli zimi vračal domov preko bližnjice skozi gozd. Do doma ni nikoli prišel; zmrznil je na saneh, ki jih je vlekel za seboj. Pretresljiva zgodba, ki takoj zareže in nam da nemudoma vedeti, da gozd ni samo romantična predstava o igri svetlobe med krošnjami dreves, ampak je lahko tudi točka izgubljenosti in da se v njem skriva neizrekljivo, skrivnostno, podzavestno. Ali kot zapiše nekje na začetku knjige: »Za drevesi v gozdu je še ena plast življenja, ki smo jo že davno pozabili, a nas še vedno čaka.«
Do narave pa z drugačno poetiko pristopa Irena Štaudohar v knjigi Globoko v gozdu, kjer svojo pripoved o gozdu odpre s spominom na očeta, ki se je v mrzli zimi vračal domov preko bližnjice skozi gozd. Do doma ni nikoli prišel; zmrznil je na saneh, ki jih je vlekel za seboj.
Avtorico gozd privlači ravno zato, ker skozenj obračunava z lastno duševno pokrajino; paradoksalno išče pot vanj, da bi skozi soočenje z njim našla pot iz svojih osebnih labirintov. Po jungovski interpretaciji gozd ne nastopa kot zunanja kulisa, temveč kot arhetipska prispodoba kolektivno nezavednega – kot prostran, starodaven in skrivnosten labirint, v katerem se zavestni jaz sooči s svojimi najglobljimi sencami in potlačenimi strahovi.
Ko Irena Štaudohar skozi osebno refleksijo raziskuje prvinsko privlačnost do gozdnega, naravnega, pa tudi intimnega, pravzaprav ubeseduje tisto nujno psihološko potovanje, ki ga miti in pravljice poznajo že tisočletja: človek se mora najprej »izgubiti«, da bi skozi lasten proces sploh lahko našel svojo resnično bit in integriral tisto divje, a modro, kar spi v njegovi notranjosti.
Avtorica išče reference v drugih literarnih delih, filmih in gledališču. Potaplja se v najgloblje simbolne pomene, od modrine morja in grške mitologije do filozofije, mistike, kreativnosti, literarnega ustvarjanja in same biti ženske – ustvarjalke.
To isto jungovsko zakonitost prostora mojstrsko izrisuje tudi Haruki Murakami, za katerega je gozd eden ključnih in najbolj ponavljajočih se simbolnih prostorov. V njegovih romanih, kot sta Norveški gozd ali Kafka na obali, odhod med drevesa nikoli ni zgolj fizični umik pred hrupom Tokia, temveč prehod med realnostjo in sanjskim svetom. Murakamijevi junaki se v gozdu znajdejo na točki, kjer se morajo soočiti z lastnimi demoni izgube, žalovanja in lastne preteklosti. Gozd v njegovih romanih deluje kot terapevtski in očiščevalni prostor, po drugi strani pa tudi kot nekakšen prostor začasnosti, ki človeka očisti, a ga hkrati opozarja, da je bivanje v nezavednem zgolj prehodna faza na poti nazaj v resnično življenje.
To isto jungovsko zakonitost prostora mojstrsko izrisuje tudi Haruki Murakami, za katerega je gozd eden ključnih in najbolj ponavljajočih se simbolnih prostorov. V njegovih romanih, kot sta Norveški gozd ali Kafka na obali, odhod med drevesa nikoli ni zgolj fizični umik pred hrupom Tokia, temveč prehod med realnostjo in sanjskim svetom.
Morda se prav v tem medprostoru nahajam tudi sama, trenutno ujeta med štiri stene stanovanja. A tako knjiga Irene Štaudohar in Harukija Murakamija kot film Wima Wendersa, ki sem jih v tem tednu prebrala in pogledala, so me prepričali, da narava ni samo fizična pokrajina. Je predvsem stanje duha.
V teh dneh, ko mi zunanji gozdovi niso dosegljivi, se skozi literaturo in film odpira pot v mojo notranjost. Učijo me potrpežljivosti, mirnosti, iskanja lepote v majhnih stvareh. Učijo me opazovanja trepetanja senc, poslušanja zvokov iz soseske, predvsem pa iskanja smiselnosti. In prav zato je premišljevanje, čudenje in opazovanje vsakega drevesa, rastline, tudi šopka rož na mizi, pomembno. In včasih je dovolj že to, da odpremo knjigo, si vzamemo čas za film ali preprosto usmerimo pogled skozi okno in začnemo opazovati.
